Kritike
Delo
13. 11. 2001
(ob predstavi Fedrina ljubezen, 4.48 psihoza)
Po zaslugi intenzivne in nesprenevedave navzočnosti so občasno v središču uprizoritve tudi drugi protagonisti, ki se lepijo na Hipolitovo in Samomorilkino kožo,
Damjana Černe kot hrepeneča Fedra, polna senc in pomenljivih drobnih refleksov …
Blaž Lukan
Delo
11. 5. 1998
(ob predstavi Deklica in kontrabas)
…
Damjana Černe pa je temna, od ostalih deklet drugačna Mati: čeprav je njihov neločljivi del, njena bolečina ne prihaja več iz strahu, temveč že iz izkušnje, ničesar, kar je življenje naložilo nanjo, se ne more več otresti; ko njena visoka postava zasenči kontrabas, ki ga je potrebno celo prekriti, je otroštva nepreklicno konec.
Blaž Lukan
Delo
29. 1. 1991
(ob predstavi Krokar)
In seveda igralci, med katerimi je treba omeniti na prvem mestu Damjano Černe, ki je med štirimi vlogami (izvrstna maska krokarja) posebej s svojim Williamom Wilsonom II. pokazala zares izredno igralsko mojstrstvo, v sofisticiranem glasu in gibu visoko superiornost in virtuoznost.
Andrej Inkret
Naši razgledi
8. 3. 1991
(ob predstavi Krokar)
… težo predstave (je) nosila
Damjana Černe predvsem kot William Wilson II. in
Krokar; v spomin se zapisuje ne le z izredno modulacijo glasu iz krakajočega šepeta v običajno govorico, ampak tudi s silovitim sklepnim monologom, vrednim igralsko najbolj dognanih predstav.
Aleš Berger
Naši razgledi
20. 4. 1984
(ob predstavi Strah in pogum)
Večjo intimnost in dvoumno usodnost je predstava dosegla, ko je obnavljala motiviko Črne orhideje – nemalo po zaslugi Damjane Černe v vlogi Katarine, saj ji je igralka dala posebno milino, z recitacijo Kocbekove pesmi Tema pa se sploh povzpela do njenega najbolj pretresljivega trenutka.
Aleš Berger
