Novice                                    

 
 
04.10.2017

ABONMA 17/18

2017/2018
62. sezona – Vse lepo in prav

ABONMA ENAKOST (Sreda, Četrtek, Premiera)
Slovenska popevka
Gospodar
Odilo
Metamorfoze 4°: Črne luknje
Narodna sprava

65 € / *40 €
Premiera: 82 €

ABONMA SVOBODA
(pet predstav po izbiri izmed šestnajstih razpisanih)
1. Slovenska popevka
2. Gospodar
3. Odilo
4. Metamorfoze 4°: Črne luknje
5. Narodna sprava
6. Človek, ki je gledal svet
7. Idioti
8. Hitchcock
9. Naše nasilje in vaše nasilje
10. Grešni kozel
11. mi, evropski mrliči
12. Republika Slovenija
13. Butnskala
14. Rokova modrina
15. Kompleks Ristić
16. Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!
65 € / *40 €

ABONMA GLEDALIŠČE OB PETIH
V sodelovanju s Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje
1. Slovenska popevka
2. Človek, ki je gledal svet
3. Naše nasilje in vaše nasilje
4. Grešni kozel

29 €

ABONMA MLADINC
Štiri predstave po izbiri izmed petih razpisanih
1. Človek, ki je gledal svet
2. Republika Slovenija
3. Rokova modrina
4. Heroj 1.0
5. Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!
29 €


Vpis bo potekal
do 5. julija in od 1. septembra do 30. oktobra 2017

v Prodajni galeriji Mladinskega
Trg francoske revolucije 5, Ljubljana
T 01 425 33 12
PON–PET: 12.00–17.30
SOB: 10.00–13.00
smg.blagajna@siol.net

pri gledališki blagajni Mladinskega
Vilharjeva 11, Ljubljana
T 01 3004 902
uro pred začetkom predstav
 
29.09.2017

MLADINSKO NA BORŠTNIKU

Letošnji festival 52. Borštnikovega srečanja bo v petek, 20.10., ob 20.00, odprla uprizoritev Naše nasilje in vaše nasilje, ki tudi je uvrščena v spremljevalni program.

V tekmovalni program, ki se bo odvil med 20. in 29. oktobrom 2017, sta bili izbrani predstavi Človek, ki je gledal svet , ki bo na sporedu v soboto, 28.10., ob 18.00, in Hitchcock , ki ga bomo odigrali v sredo, 25.10., ob 19.00.

Preden odrinemo na Borštnika si lahko obe predstavi ogledate na domačem odru.

Hitchcock
Torek, 3. 10., ob 20.00
Ponedeljek, 16. 10., ob 20.00

Človek, ki je gledal svet
Sobota, 14. 10., ob 19.00
Četrtek, 26. 10., ob 19.00 - z angleškimi nadnapisi
 
26.09.2017

НАШЕТО НАСИЛСТВО И ВАШЕТО НАСИЛСТВО na MOTu

Predstava Naše nasilje in vaše nasilje v režiji Oliverja Frljića, ki napada to neznosno lahkost bivanja, na katero se je navadila Evropa, bo v četrtek, 28. septembra, ob 20.00 prikazana na 42. mednarodnem gledališkem festivalu MOT v Skopju.


Zakaj Naše nasilje in vaše nasilje?
Ker deluje kot lakmusov papir, še raje pa kot bomba, ki ob eksploziji odnese lepe fasade in brezkompromisno razgali bolj ali manj pritajene družbene napetosti in nestrpnost.
Ker si ne zatiska oči pred temno platjo Evrope, ki pozablja na svojo kolonialno preteklost, medtem ko zapira meje tisočim, ki bežijo prav pred posledicami evropske in ameriške politike.
Ker se ne sramuje svoje političnosti.
Ker si o uprizoritvi, ki jo na eni strani spremljajo demonstracije, grožnje, ovadbe policiji, po drugi pa ovacije, občinstvo, ki se bori za vstop v dvorano, in izvrstne kritike, preprosto morate ustvariti svoje mnenje. Utemeljeno na tistem, kar boste videli sami.

Izgredov v Makedoniji ne pričakujemo. Na okopih Evrope vse lepo in prav.







Predstava Naše nasilje in vaše nasilje bo v petek, 20. oktobra, ob 20.00, otvorila 52. festival Borštnikovo srečanje.


 
26.09.2017

DEŽELA PRIDNIH

O TUKAJ IN ZDAJ

Torek, 17. 10., ob 20.00

Gostja: Svetlana Slapšak
Vodi: Erik Valenčič

Erik Valenčič se bo pogovarjal s Svetlano Slapšak, kritičarko, znanstvenico, antropologinjo in doktorico antičnih študij, kolumnistko Večera, zlasti pa angažirano in kritično intelektualko širokih obzorij. Beseda bo tekla o vsem aktualnem – o vsem tukaj in zdaj, gotovo pa ne bodo umanjkale poglobljene, duhovite in pronicljive vzporednice z drugod in nekdaj.

***

UTOPIJA-ANTI-UTOPIJA

Petek, 27. 10., ob 20.00

Gosta: Neda Pagon in Andraž Teršek
Vodi: Boštjan Narat

Utopije in antiutopije imajo dolgo zgodovino. Človek je pač že od nekdaj tudi bitje prihodnosti in svojo prihodnost že od nekdaj misli. Morda bi bilo bolje reči, da jo sluti, a ta slutnja hoče biti izrečena, nemalokrat prav skozi utopijo ali njeno temno sestro dvojčico. Kako misliti utopijo danes? Kako jo razumeti v kontekstu literature, gledališča, politike in družbene stvarnosti? Medtem ko v Mladinskem nastaja predstava Gospodar po motivih Goldingovega Gospodarja muh, bosta ta in še mnoga druga vprašanja osvetljevala Neda Pagon in Andraž Teršek.

***

Klub Mladinskega, vstop prost
 
25.09.2017

KONCERT MARKA BRDNIKA IN UROŠA RAKOVCA

Torek, 26. 9., ob 20.00

Gosta: bobnar Marko Lasič in duo Silence

Vabljeni na koncert – srečanje z glasbeno sinergijo samosvojih ustvarjalcev.

Marko Brdnik in Uroš Rakovec delujeta kot solista, komorna in studijska glasbenika. Vsak zase in včasih skupaj igrata v različnih domačih in mednarodnih avant-rokerskih, jazzovskih, etno-jazzovskih in drugih zasedbah, ki so prejele številne glasbene nagrade. Vsak zase in včasih skupaj ustvarjata glasbo za številne gledališke in plesne predstave ter filme. Njuno skupno ustvarjanje v duetu harmonike in kitare je dalo svojstven zvok albumu z naslovom Leta, s katerim sta lani požela nadvse pohvalne kritike. Tokrat se jima bodo na odru pridružili še vrhunski glasbeni gostje, s katerimi se njune kreativne poti pogosto križajo: Primož Hladnik in Boris Benko (duo Silence) ter bobnar in tolkalec Marko Lasič.
 
25.09.2017

Metamorfoze 3º: Retorika

Po premieri v Kinu Šiška, mednarodni premieri na festival Theatertreffen 2017 in uspešnih gostovanjih se Retorika ponovno vrača v Ljubljano, in sicer v Slovensko mladinsko gledališče.



»Predstava v celoti je mojstrska in brezkompromisna, neusmiljen komentar o stanju stvari.« CITD Dispatches
Predstava Metamorfoze 3º: Retorika razgrinja mehanizme politične, pravne in medijske retorike preko konstrukcije ikone dr. Love Prenner, visoko moralne in politično sporne odvetnice, ki je delovala v času povojne Jugoslavije. Ikona Love Prenner je danes nosilka vprašanja o (ne)možnosti Evrope.

Koncept in realizacija: Bara Kolenc in Atej Tutta
Izvedba: Sanja Nešković Peršin, Bara Kolenc, Rebeka Radovan, Jošt Pengov-Taraniš, Matej Markovič, Rok Levačič
Dramaturgija: Pia Brezavšček
Oblikovanje svetlobe: Peter Pivar
Oblikovanje zvoka: Jernej Černalogar, Jure Vlahovič, Miha Šajina
Skladba Govorice: Matevž Kolenc
Izvršna produkcija: Bara Kolenc

Produkcija: Kud Samosvoj
Koprodukcija: Kino Šiška center urbane kulture, Kud Pozitiv
V sodelovanju z: Plesna Izba Maribor, M.I.K.K. Murska Sobota, Zavod DrMr, KC Mostovna
Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana, Mestna občina Ljubljana, Ljubljana – Zelena prestolnica Evrope
 
19.09.2017

Premiera PASJA PROCESIJA

Svetlana Makarovič – Jure Novak
PASJA PROCESIJA

PREMIERA: nedelja, 24. 9., ob 17.00
Ponovitev: 15.10., ob 17.00

Režija: Jure Novak
Glasbeni aranžmaji: Uroš Buh
Pojejo in igrajo: Damjana Černe, Anja Novak, Ivan Peternelj, Blaž Šef
Glasbeniki v živo: Uroš Buh (kitara, glas), Jošt Drašler (kontrabas, bas kitara), Vid Drašler (bobni, tolkala, zvočila), Tadej Drobne (saksofon), Rok Šinkovec (klaviature, harmonika, glas), Matjaž Ugovšek (kitara, glas)

Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Center urbane kulture Kino Šiška

Domače živali in živali z juga se srečajo na dveh straneh žice. Sumničavo se motrijo. Kam je izginila kokoš? Bo kakadu rešil dan? Potrebuje slon nujno medicinsko obravnavo? Kaj natanko počno slinarji v prostem času?

Številnim generacijam staršev in otrok v ušesih odzvanjajo in domišljijo spodbujajo pesmi Svetlane Makarovič, katerih osrednje teme so drugačnost, drugost in tujost. In to so teme, ki žal znova postajajo vse pomembnejše. Zato smo jih obudili v Pasji procesiji, koncertni uprizoritvi izbora Svetlaninih otroških pesmi, ki jih v sodobnih aranžmajih Uroša Buha pojejo izvrstni vokalisti Slovenskega mladinskega gledališča, in jih povezujejo s pripovedjo, ki otrokom približa tudi neprijetne plati sveta okoli nas in spodbuja premislek o povezovanju in sprejemanju drugačnosti.
 
19.09.2017

5 vprašanj za režiserja Jureta Novaka

Jure Novak

je gledališki režiser, performer, pisec in prevajalec. Najprej je študiral filozofijo in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nato je vpisal študij gledališke in radijske režije na AGRFT, ki ga je leta 2006 je zaključil s postavitvijo Kislega mačka Caryl Churchill. Od tedaj je režiral in izvedel vrsto projektov, med zadnjimi sta road-muzikal Bolj čudno od raja in predstava za osnovnošolce o sprejemanju drugačnosti Pekarna Mišmaš. V nehierarhičnem trojcu s Katarino Stegnar in Urško Brodar je nastal drugi del trilogije Katarina po naročilu, dokudrama o agresiji, prvi del Jure Novak: Zato sem srečen pa je raziskoval depresijo. V Mladinskem je doslej režiral Ministrico, agitprop predavanje performans, ki je odprl 6. festival Prelet, in predstavo Sokrat, Slavoj in sofisti, avtorski projekt o osebnem političnem angažmaju. Med letoma 2007 in 2010 je umetniško vodil Gledališče Glej. Je reden gost mednarodnih festivalov.

Kako se je porodila zamisel o tovrstni predstavi?
Ko mi je Mladinsko ponudilo priložnost nagovoriti otroke in mladino na Bobrih, največjem slovenskem mladinskem festivalu, sem se odločil za aktualno problematiko migracij in tujstva. Svetlanina vedno družbenokritična besedila so se ponudila kar sama.

Kako ste sestavili ekipo?
Ker je šlo v prvi vrsti za glasbeno uprizoritev, sem k sodelovanju seveda najprej povabil svojega rednega sodelavca Uroša Buha, odličnega glasbenika in multiinstrumentalista, ta pa je sestavil zvezdniško glasbeno zasedbo. Ansambel SMG ima kar nekaj odličnih vokalistov in interpretov, tako da odločitev za zasedbo ni bila težka, ko pa je koncept zahteval še animacijo miniatur, sem k sodelovanju povabil večkrat nagrajenega animatorja Leona Vidmarja.

Kaj je bil največji izziv med ustvarjanjem predstave?
Nič drugače kot pri predstavah za odrasle je bilo tudi tu ves čas treba slediti iskrenemu, jasnemu in čistemu izrazu. Mislim, da nam je uspelo.

Kako je predstava sestavljena, kaj se dogaja na odru, gre za klasičen koncert?
Predstavo verjetno najbolje opišemo kot gledališki koncert: v živo odigrani in odpeti songi so umeščeni v preprost, jasen, zabaven in vizualno močan narativ, ki ga igralci s pomočjo video tehnike prav tako izvajajo v živo.

Komu je predstava namenjena?
Mislim, da predstava enako suvereno komunicira z otroki in mladino, ki bodo Svetlanine pesmi morda šele spoznavali, kot z odraslimi, ki si bodo znane napeve v domiselnih novih aranžmajih mrmrali še naslednje jutro.
 
11.09.2017

MOŠKI V VISOKEM STOLPCU

VSEBINA: Moški v visokem stolpcu je tragikomičen, distopični monokabaret. Zgodba je postavljena v bližnjo prihodnost in bi jo žanrsko lahko opredelili kot sociološko znanstveno fantastiko. Predstava, v kateri edini protagonist Hans poskuša le preživeti, je preplet dramskega gledališča in kabareta. Prek songov (soul, blues, jazz), ki prepletajo celotno uprizoritev in so njeno jedro, se razkriva alegorija današnjega časa, v katerem se bolj kot kadarkoli od konca druge svetovne vojne spet krepijo nacionalistične in fašistične ideologije. Projekt je opozorilo na to, da se zgodovina lahko kaj kmalu ponovi v najtemnejši, najgrozljivejši luči.

Avtor je navdih za predstavo iskal v umetniških delih The Man in the High Castle, Logan' s Run, 1984, Brazil, Do Androids Dream of Electric Sheep? …

IDEJNA ZASNOVA, BESEDILO, SONGI, GLASBA, REŽIJA, SCENOGRAFIJA IN IZVEDBA:
Uroš Potočnik kot Hans, pianist/pevec in pripovedovalec

DRAMATURŠKO SVETOVANJE: Andreja Kopač

GIB: Sabina Schwenner

KOSTUMOGRAFIJA: Nuša Bernot

O AVTORJU: Uroš Potočnik se je rodil leta 1971 v Ljubljani. Pri petih letih je začel igrati klavir in ta inštrument ga spremlja še danes. Po končani srednji šoli je študiral dramsko igro na AGRFT in leta 1997 diplomiral. Igral je v več kot 130 gledaliških produkcijah in sodeloval z različnimi gledališči (MGL, PG Kranj, SNG Maribor, SLG Celje, MG Ptuj, GLEJ, Španski borci, SMG Ljubljana …). Kot igralec je nastopil v prek tridesetih kratko- in dolgometražnih filmih. Gledalcem se je najbolj vtisnil v spomin v vlogi Boruta Kadunca - Bombe v filmu Outsider režiserja Andreja Košaka. Trenutno igra tudi v uspešni gledališki predstavi Republika Slovenija (SMG in Maska Ljubljana). Ukvarja se še z režijo, pisanjem dramskih besedil, scenarijev, občasno pa deluje kot mentor za gledališko in filmsko igro. Kot samostojni kulturni delavec živi in dela v Ljubljani.

RAZLAGA POJMOV: ERA – naddržavna tvorba, ki jo sestavljajo Evropa, Rusija, S. Amerika; Eli – pripadnik elite; Nazzi 2. reda – drugorazredni državljan ERE; D9 – poskusna droga (amfetamin), ki jo je nacistična Nemčija razvijala med 2. svetovno vojno in jo preizkušala na taboriščnikih; čip – elektronski vsadek v telo; Minuteman – ICBM (balistični izstrelek, ki lahko nosi nuklearno bojno konico); Gestapostas – kiborg z omejenim delovanjem možganov (izpeljanka iz besed Gestapo (kratica za Geheime Staatspolizei – tajna državna policija) ter Stasi (Ministerium für Staatssicherheit, MfS); plan gro – iz nemškega Der grosse Plan (veliki plan), izraz, ki se uporablja v filmski industriji

ZAHVALA: Tibor Mihelič Syed, SMG Ljubljana, Občina Kamnik, Andreja Kopač, Žiga Divjak, Nuša Bernot, Sabina Schwenner, Aleš Berkopec

Predstavo je podprla Občina Kamnik.
 
06.09.2017

Umetniški vodja Goran Injac

ni pomembno, da je naša oblast trgovala z orožjem,
in ni pomembno, da peremo denar za iranske tajne službe,
ne, ni pomembno, ker nikoli nihče za nič ne odgovarja in nihče »naš« ni kriv.

ni pomembno niti, da 10 odstotkov prebivalstva pri nas nima političnih pravic
in da o pravicah manjšin na referendumu odloča večina.

ni pomembno, da mediokriteto doživljamo kot enakost
in skupaj uničimo vsakogar, ki se poskusi dvigniti nad mejo povprečja.

ne, ni pomembno, da se ukvarjamo samo z lokalnim,
da nam igra samo harmonika
in da ne vidimo drugega kot to, kar je tu.

ni pomembno, da nimamo kulturne politike
in da nam ne uspe sprožiti resne politične debate
in da bo verjetno zmagal janša,
ker bomo izenačili fašiste in partizane,
saj verjamemo, da je naš nacionalizem boljši od drugih,
ker je tako soft, tako majcen, živopisen in tako naš.

pomembna niso niti administrativna etnična čiščenja,
saj s ksenofobijo ščitimo to majceno in posebno.

pomembno ni niti, da naši otroci v šolah maltretirajo bosance,
odrasli pa prezirajo sosede neslovence.

ne upiramo se, ker ima pet ljudi v lasti celotno državo.

ne, saj ni pomembno.

ker imamo gore
in imamo morje
in lepo vreme
in redno plačo
in ob sobotah tržnico
in proste vikende
in športne dejavnosti
in karavane
in nosilce za smuči na strehah
in nosilce za dodatno prtljago
pa za kolesa,
seveda tudi za čolne,
in nosilce za vso mogočo dodatno opremo.

in ko otovorjeni in opremljeni krenemo s pohorja v goriška brda in potem nazaj, vemo:

vse je lepo in prav.

Goran Injac,
umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča











 
06.09.2017

Direktor Tibor Mihelič Syed

NEOBVEZNA NAVODILA ZA RABO SEZONSKE FRAZE

I.

Da je vse lepo in prav, je hipoteza; in to pomeni: ne vemo, ali je res lepo in prav. Ne vemo, kdaj in kaj je lepo in prav. O tem imamo očitno pomisleke.
*
Naj bo zato že na samem začetku jasno, da je vse lepo in prav predvsem notranje razklana fraza. Na površini izreka dobro, razglaša pa slabo.
*
Ampak se k frazi nujno pripenja že po definiciji, s tem pa nam omogoča sprevračanje pogledov na preteklost, sedanjost in prihodnost.
*
Iz tega sledi, da je vse lepo in prav fraza, ki se nanaša na govorca samega. Več kot o tistem, kar je lepo in prav, in o tistem, kar to ni, pove o nameri tistega, ki jo izreka. Običajno zato, da bi se pomiril z (ne)predvidljivim ali pa dobrim in lepim samim po sebi.
*
Fraza torej vpeljuje načelo argumentacije, ki bistveno vpliva na naše soočanje z realnostjo, pri čemer je vse lepo in prav lahko tudi simptom potrebe civilizacije, da nevtralizira kakršnokoli potencialno emancipacijsko dejanje, ki bi jo utegnilo spodkopati.
*
Vsakdo ima svoj lepo in prav.

II.

Etična drža, ki se upira imperativu ampak, nedvomno obstaja. S tem vidikom se je veliko ukvarjala literatura, nas pa bo zanimal precej manj, kot je nemara pričakovati. Vse lepo in prav se namreč vriva pred premislek o možnostih preživetja, ki ga od nas terja civilizacijsko nesprejemljiva situacija, vse lepo in prav slepo zaupa v napovedane rešitve tistih, ki so to nesprejemljivost povzročili. Vse lepo in prav kljub načelni skepsi zaupa privlačno zapakiranemu zdravilu, ne da bi resno problematiziral dejstvo, da nam ga predpisujejo tisti, zaradi katerih smo kot družba zboleli. Kajti naši simptomi, ki niso nič drugega kot odziv posameznika na nesmisle, pred katere nas postavlja bivanje v digitaliziranem svetu, so javno razglašeni za disorder. Motnjo, ki jo je treba zdraviti. Na videz normalizirati. Napraviti predvidljivo in zanesljivo. Integrirati v sistem, ki za svoj obstoj potrebuje permanentno krizo, vse lepo in prav pa je tu zato, da motnjo venomer prekopicuje v normalnost.
Vse lepo in prav je dober prijatelj spletnega komentarja. Tiste patologije, ki je izšla iz doktrine svobodnega izražanja mnenj. Pomeni vseprisotno, a zaradi kontinuitete in inercije resničnosti že v izhodišču kastrirano kritiko.
V svetu medijev je lepo in prav preprodajalec pozornosti. Kopičenje senzacionalizmov, pri izgradnji katerih tvorno sodelujemo. Krogotok je torej takšen: mi posredujemo zgodbo, mediji nanjo preusmerijo pozornost in ustvarijo senzacijo, ki jo oglaševalci nevtralizirajo s predlogom za potešitev. Vrstni red je lahko tudi poljuben, vedno pa je nekje točka nevtralizacije.

III.

Vse lepo in prav se lahko sicer pred vsem zateče v preteklost. Postane reminiscenca, mit, potvarjanje zgodovine, pobeg v zlate čase »vélikih dejanj in dosežkov«, v čase, ko posameznik še ni bil razgradljiv na pakete reprezentacij.
V prihodnosti se lepo in prav navdušuje nad pametnimi mesti (smart cities) in nad vzpostavitvijo kolonije na Marsu. Medtem pa se mu prihodnost kot etična kategorija razblinja pred očmi. Nadomeščajo jo tehnološke in tehnokratske proteze, ki naj bi nam vendarle omogočale, da jo bomo dosegli.
V tem kontekstu je vse lepo in prav slepilo. Obrambni mehanizem meritokratske družbe, ki neizogibnemu podeljuje status priložnosti. Izbire, ki je, kot vemo, lažna. Tam je le zato, da se ne bi ozirali prek meja zapovedane realnosti. Vse lepo in prav je program evgenike, ki pripada hiperdigitalni revoluciji. Bojda se ta že dogaja, bojda je neizogibna.

IV.

Genij ni kratkomalo svetloba, temveč predvsem vztrajno zaznavanje mraka, ki ga obdaja, bistvo njegove strahopetnosti pa je kajpak v tem, da bi se rad sončil v lastnem sijaju in se, dokler se le da, ne oziral onkraj njegovih meja. Ne glede na to, koliko je v njem pristne moči, vselej ostaja dobršen del, ki ne more biti drugega kot le hlinjenje te moči.
(Stanisław Lem, Gospodov glas)
*
Tisto, kar sledi po ampak, je hlinjenje te moči.
*
Vse lepo in prav je moj beg v paradokse.
*
Mednje se z bridkim humorjem in zapeljivo ironijo, s pesmijo in preprosto magijo vrinja gledališče.
*
Gledališče, v katerem je vse lepo in prav, bo v svoji 62. sezoni Mladinsko.
*
Vi boste postavili svoj ampak.


Tibor Mihelič Syed,
direktor Slovenskega mladinskega gledališča



 
24.08.2017

Predstavitev sezone VSE LEPO IN PRAV

VSE LEPO IN PRAV / NO ALARMS AND NO SURPRISES

Sreda, 6. 9., ob 20.00

Predstavitev sezone in otvoritvena zabava

Sezono bodo predstavili direktor Tibor Mihelič Syed, umetniški vodja Goran Injac in snovalci prihodnjih projektov

V moji deželi Sloveniji, kjer med iskrenimi ljudmi na sončni strani Alp vsi živimo zeleno, zdravo in aktivno, skratka kot v pravljici, je seveda nedvomno vse lepo in prav. In vse lepo in prav bo (kakor vedno, mar ne?) tudi v Mladinskem. Posebej v sredo, 6. septembra, ko vas vabimo k nam; najprej vam bomo namignili, s katerih zornih kotov vse se kanimo ozreti na vso to lepoto in pravičnost in kako ju bomo v naših novih predstavah ovekovečili. Po uvodnem delu pa ju bomo, kot si zaslužita, ob pijači, glasbi in v prijetni družbi (kakšna pa naj bo, če bomo skupaj?) slavili še dolgo v večer in globoko v noč.

»Slovenija je majhna država, a je lahko velika domovina.«
Borut Pahor, 25. 6. 2014
 
21.06.2017

62. sezona 2017/18

V moji deželi Sloveniji, kjer med iskrenimi ljudmi na sončni strani Alp vsi živimo zeleno, zdravo in aktivno, skratka kot v pravljici, je seveda nedvomno vse lepo in prav. In vse lepo in prav bo to sezono tudi v Mladinskem. Napovedujemo 62. sezono, v kateri bo – Vse lepo in prav / No Alarms and No Surprises.

V glavnem programu bo premiero najprej doživela Slovenska popevka, gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše v režiji Matjaža Pograjca. Pripravljamo ga v sodelovanju s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič iz Drage. Vsaka ponovitev bo premiera zase; na odru jih boste lahko spremljali od novembra dalje.
Decembra napovedujemo premiero predstave Gospodar, ki išče navdih pri znameniti antiutopiji Williama Goldinga Gospodar muh in se osredotoča na socialne, politične in osebnostne okoliščine, ki svetlobo človeka prevesijo v temo tirana. Pisanje besedila smo zaupali letošnji Grumovi nagrajenki Simoni Hamer, pod režijo se podpisuje Vito Taufer.
Veliki dogodek v koprodukciji s Kinom Šiška napovedujemo za 20. april 2018, in sicer premiero nacionalrevolucionarnega oratorija po tekstualni masi Petra Mlakarja Odilo. V režijskem tandemu bosta moči združila dva izjemna ustvarjalca, Janez Pipan in Dragan Živadinov.
Zadnja premiera v glavnem programu bo Narodna sprava.

V programskem sklopu Mladinsko_Lab bomo septembra pripravili premiero Pasje procesije, koncertne uprizoritve otroških pesmi Svetlane Makarovič v režiji Jureta Novaka. Predstava je nastala v sodelovanju s Kinom Šiška.
Pri projektu Nova pošta, enem največjih produkcijskih zalogajev prihajajoče sezone, ki se bo odvijal med oktobrom 2017 in majem 2018, bo šlo za vzpostavitev gledališkega laboratorija in družbenega poligona, ki ga bodo kurirali trije režiserji: Janez Janša, Sebastijan Horvat in Žiga Divjak. Vabljeni boste na tedenske dogodke in javne interakcije.
Bara Kolenc in Atej Tutta nam bosta marca 2018 predstavila Metamorfoze 4°: Črne luknje. Gre za mednarodno koprodukcijo, v kateri sodelujejo: Schauspiel Dortmund, Berliner Festspiele (Berlin), Slovensko mladinsko gledališče (Ljubljana), Center ubrane kulture Kino Šiška (Ljubljana), Slovenski kulturno-informacijski center SKICA (Dunaj) in Slovenski kulturni center iz Berlina.

Dela se je v Mladinskem že lotil tudi režiser Tomi Janežič. Čeprav bo njegov projekt premiero doživel šele jeseni 2018, bo študij potekal vso sezono 2017/2018, njegove sadove pa bomo predvidoma pokazali javnosti v obliki delovne produkcije, ki smo jo naslovili Don Juan v nastajanju.
Vpis abonmajev že poteka.
Slovenija gre naprej in Mladinsko tudi, ker je vse lepo in prav.
 
09.06.2017

REPUBLIKA SLOVENIJA NA POLJSKEM

Festival Malta Poznanj je eden največjih poljskih festivalov z interdisciplinarnim programom, ki zajema gledališče, glasbo in vizualno umetnost. Letošnja izdaja nosi naslov Platforma Balkan, program pa sta pripravila režiser Oliver Frljić in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča Goran Injac. Kustosa sta o programu zapisala: »Najin namen ni predstaviti realnega geografskega ali geopolitičnega prostora in njegove značilne kulturne produkcije. Izbrani umetniki, njihove predstave ali likovni projekti ter program pogovorov skušajo Balkan pokazati kot diskurzivni konstrukt. Ta je, enako kot vsaka druga takšna tvorba, podvržen različnim rabam in zlorabam, negativnemu ali pozitivnemu stereotipiziranju. Midva si ga zamišljava, ga doživljava in si ga predstavljava drugače. Kot neobstoječ, nenacionalen prostor, ki se konstituira v trenutku, ko se srečamo, in obstaja le toliko časa, dokler smo v njem udeleženi. Cilj izbranih projektov je proizvesti konkretno znanje in predstaviti umetniška orodja, ki so pomembno sredstvo za kritično komentiranje trenutne družbene in politične realnosti.«

Festival spremljajo protesti poljskih skrajnih desničarskih skupin in katoliških organizacij, ki so se začeli po premieri predstave Kletev (Kłatwa; režija Oliver Frljić, dramaturgija Goran Injac) v Teatru Powszechny v Varšavi in se razširili tudi na festival Malta. Poljski minister za kulturo Piotr Gliński (desničarska stranka Zakon in pravičnost – PiS) je zahteval celo uradno zamenjavo kuratorjev, češ da za provokatorje na Poljskem ni prostora. Ministrstvo je ustavilo financiranje festivala, ne glede na to, da ga k temu zavezuje triletna pogodba.

Festival bosta odprla Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana s predstavo Republika Slovenija, ki bo na sporedu 17. in 18. junija. Slovensko kulturo in umetnost bodo zastopali še Janez Janša s projekcijo filma in predstavitvijo projekta Ime mi je Janez Janša ter novim projektom 350 Janez Janša Bottles, Bojana Kunst s predavanjem in predstavitvijo poljskega prevoda svoje knjige Umetnik na delu in skupina Laibach, s koncertom katere se bo festival končal.


 
02.06.2017

ŽUPANČIČEVE NAGRADE 2017

Iskrene čestitke Željku Hrsu za priznanje, ki ga Mestna občina Ljubljana podeljuje za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture za obdobje zadnjih dveh let.
Iz obrazložitve:

Angažiran umetnik širokih obzorij in izjemne etične drže
Igralec Željko Hrs vrsto let ustvarja v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), kjer se je izkazal kot razmišljujoč in angažiran umetnik širokih obzorij in izjemne etične drže. Kot so v utemeljitev predloga zapisali predlagatelji iz SMG-ja, je lahko zgled kolegom in navdih prihajajočim rodovom igralcev. V preteklih dveh letih je pomembno sooblikoval predstave Norčevanje teme, Rokova modrina, Butnskala, mi, evropski mrliči in Človeški faktor.

Čestitamo tudi ostalim nagrajencem!
 
01.06.2017

62. SEZONA – Vse lepo in prav

Svetlana Makarovič – Jure Novak:
Pasja procesija
Koncertna uprizoritev za otroke (5 +)
Režija: Jure Novak
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Center urbane kulture Kino Šiška

Nova pošta
Interdisciplinarni rezidenčni projekt Žige Divjaka, Sebastijana Horvata in Janeza Janše
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana

Slovenska popevka
Gledališki koncert po besedilih Gregorja Strniše
Režija: Matjaž Pograjc

Simona Hamer:
Gospodar
Režija: Vito Taufer

Bara Kolenc in Atej Tutta:
Metamorfoze 4°: Črne luknje
Koprodukcija: Schauspiel Dortmund, Berliner Festspiele (Berlin), Slovensko mladinsko gledališče (Ljubljana), Center urbane kulture Kino Šiška (Ljubljana), Slovenski kulturno-informacijski center SKICA (Dunaj), Slovenski kulturni center Berlin

Po tekstualni masi Petra Mlakarja:
Odilo
Nacionalrevolucionarni oratorij
Režija: Janez Pipan in Dragan Živadinov
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Center urbane kulture Kino Šiška

Narodna sprava
Don Juan v nastalanju
Delovna produkcija ob študiju projekta Tomija Janežiča


Vpis bo potekal do 5. julija
in od 1. septembra do 30. oktobra 2017 v Prodajni galeriji Mladinsko.

 
29.05.2017

MLADINSKO DIALOG

MLADINSKO_DIALOG

Mladinski klub – Dežela pridnih
FASSBINDER – V ISKANJU GREŠNEGA KOZLA
Četrtek, 15. 6., ob 20.00

Gosta: Polona Balantič in Darko Štrajn
Vodi: Boštjan Narat

Razumeti Fassbinderja pomeni razumeti Nemčijo sedemdesetih let; razumeti Nemčijo izpred pol stoletja nam pomaga razumeti Nemčijo danes; razumevanje Nemčije pa je danes ključno za razumevanje Evrope, v kateri živimo. Ker se sezona lova na grešne kozle ni nikoli zares končala. In tako ali drugače v njej sodelujemo vsi.
 
25.05.2017

Vabilo na novinarsko konferenco

Tam, od koder je, se ne umivajo.
Tuje običaje prinašajo k nam.
Tujci so slabi ljudje.


Novinarska konferenca pred premiero zvočne predstave GREŠNI KOZEL Rainerja Wernerja Fassbinderja v režiji Alena Jelena bo v četrtek, 1. junija 2017, ob 10.00.

V zgornji dvorani vam bo igralska ekipa najprej odigrala prizor iz predstave, nato pa bodo o ustvarjalnem procesu, sodelovanju in aktualnosti predstave spregovorili:
• Alen Jelen, režiser,
• Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča,
• mag. Matej Venier, soprevajalec besedila in odgovorni urednik 3. programa Radia Slovenija – programa Ars,
• Saška Rakef, dramaturginja,
• ter igralci Neda R. Bric, Anja Drnovšek k. g., Željko Hrs, Uroš Maček, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Robert Prebil, Ivan Rupnik in Matija Vastl.

Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in 3. programa Radia Slovenija – programa Ars

Premiera: 5. junij 2017, ob 19.45, zgornja dvorana, z neposrednim radijskim prenosom na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars

Prva slovenska uprizoritev
© Verlag der Autoren, Frakfurt am Main, Germany
 
18.05.2017

PRI NAS GOSTIMO – KLOVNBUF

Torek, 20. 6., ob 20.00
BON VOYAGE
Monopredstava Alekseja Mironova

Aleksej Mironov je umetnik, ki zna v občinstvu zbuditi kar najširši spekter čustev, od neukrotljivega krohota do otožne zamišljenosti.

Sreda, 21. 6., ob 19.30
Kolektiv Narobov
TOK-TOK!
Ganljiva gibalna humoreska
Režija: Maja Dekleva Lapajne
Idejna zasnova: Maja Dekleva Lapajne, Alenka Marinič, Tomaž Lapajne Dekleva
Igrata: Alenka Marinič, Tomaž Lapajne Dekleva

Sodobna klovnska predstava večkrat mednarodno nagrajenega Kolektiva Narobov se po gostovanjih v Kanadi, Avstriji, Armeniji, Gruziji in Nemčiji vrača na domače odre.

Četrtek, 22. 6., ob 18.00

LUNA NA CESTI
Poetična klovnovska predstava
Zamisel in izvedba: Ravil Sultanov in Nataša Sultanova
Režija: Ivan Peternelj
Koprodukcija: Zavod Bufeto in Slovensko mladinsko gledališče
4 +
 
09.05.2017

ANJA GOLOB "Didaskalije k dihanju" [repriza]

V (zapoznelo) počastitev januarskega izida ponatisa pesniške zbirke Anje Golob "Didaskalije k dihanju" ter za (še bolj zapoznelo) proslavo Jenkove nagrade 2016 vabimo na

(edino) REPRIZO BRANJA CELE ZBIRKE.

Na istem kraju kot prvič (Robbova 15, Ljubljana) - vse pesmi znova, v živo, toda tokrat v nedeljo zvečer – kje, o, kje je Marjan Kralj, ko ga človek potrebuje?!

Brez odmora,
brez mikrofona,
brez prišepetovalke.
Na dah.

Brezplačne vstopnice na voljo v Prodajni galeriji Mladinskega (Trg francoske revolucije 5, Ljubljana, telefon 01/425 33 12, mail smg.blagajna@siol.net, delovni čas ob delovnikih 12.00–17:30, v soboto 10.00–13.00). Ker je omejen prostor, je tudi število vstopnic. Zbirka bo naprodaj.

Ponovitve reprize ne bo, ponovitev za izven in konto tudi ne. Abonmajskih ponovitev ne bo. Gostovanj ne bo. To bo, skratka, to.
Ko voli – nek izvoli.
 
08.05.2017

Zadnja premiera v sezoni izbrisanih prizorov

PREMIERA

Rainer Werner Fassbinder
GREŠNI KOZEL

PREMIERA: Ponedeljek, 5. 6., ob 19.45 (z neposrednim prenosom na Programu ARS – 3. programu Radia Slovenija)
Torek, 6. 6., ob 19.45 (z neposrednim spletnim prenosom)

Prevod: Urban Belina in Matej Venier
Režija: Alen Jelen
Igrajo: Anja Drnovšek k. g., Željko Hrs, Uroš Maček, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Neda R. Bric, Robert Prebil, Ivan Rupnik, Matija Vastl
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Radio ARS – 3. program Radia Slovenije

Rainer Werner Fassbinder je zgolj v šestnajstih letih aktivnega ustvarjanja dokončal več kot štirideset filmov, dve televizijski nadaljevanki, režiral štiriindvajset predstav, štiri radijske igre ter ob tem delal še kot igralec, dramatik, snemalec, skladatelj, oblikovalec, montažer, producent in vodja gledališča.
Grešni kozel je bila njegova prva igra za gledališče; napisal jo je leta 1968 in zanjo prejel ugledno nagrado Gerharta Hauptmanna. Zgodbo je prelil v filmski scenarij, po katerem je naslednje leto v pičlih devetih dneh posnel svoj drugi dolgometražec, ki je na filmskem festivalu v Mannheim-Heidelbergu prejel kar sedem nagrad.
Kako nas danes nagovarja njegova zgodba? Katera vprašanja, povezana z psihološkimi, političnimi in ekonomskimi vidiki delovanja skupnosti, razpira? Kaj se skriva pod rdečo preprogo? Če ponudimo enega od Fassbinderjevih odgovorov: »Od petsto petdeset mark mu jih izplača dvesto dvajset. Proizvodnja se poveča, denar pa ostane v državi. V tem je fora. In to je za Nemčijo.«
 
05.05.2017

Podpora Oliverju Frljiću

Izjava Martina Kušeja ob gonji proti Oliverju Frljiću

»Najostreje obsojamo zoper umetnost usmerjene proteste med izvedbo predstav Oliverja Frljića v preteklih dneh – Kletve v Varšavi in Našega nasilja in vašega nasilja v Splitu – ter nasprotujemo gonji skrajnih nacionalistov proti režiserju Oliverju Frljiću. Izražamo solidarnost s kolegi iz Teatra Powszechny na Poljskem, Hrvaškega narodnega gledališča z Reke in Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane. Nasilna intervencija nacionalistov pomeni hud napad na pravico do svobode izražanja in resno ogroža umetniško svobodo, ki se je ne sme postavljati pod vprašaj. Še zlasti nas skrbi dejstvo, da takšno ozračje spodbuja uradna politika.

Veseli smo, da smo po predstavi Balkan macht frei ta četrtek, 27. aprila, v Marstallu premierno uprizorili drugo predstavo Oliverja Frljića v Münchnu, in sicer Mauser po drami Heinerja Müllerja.«

Martin Kušej, intendant Residenztheatra, 25. aprila 2017
 
03.05.2017

Nevarno gledališče

Zakaj me »nevarno« gledališče Oliverja Frljića ne žali

Avtorica: Jadranka Brnčić
30. 4. 2017

Na Youtubu sem si ogledala prizor iz Frljićeve predstave Naše nasilje in vaše nasilje, v katerem lik, ki evocira Jezusa, sestopi s križa (z blagom hrvaške zastave okrog ledij) in posili muslimanko. Ta prizor baje žali verska čustva katolikov (so porekli nekateri na Reki in v Splitu), pa tudi muslimanov (so porekli drugi v Sarajevu).
Mojih ne žali niti malo. Nasprotno, opominja me nanje. In ker si drznem misliti tako, nekateri od tistih, ki vpijejo, da so njihova čustva razžaljena, čutijo potrebo, da mi grobo povedo, kako prav gotovo nisem vernica. Na način, na kakršnega oni izražajo, da so, tudi res nisem.
Pa vendar, mojih verskih čustev ne žali zaradi naslednjega:
Najprej zato, ker nekaj malega vem o gledališkem jeziku. Simbol, v tem primeru Jezus, prenesen iz religijskega v gledališki jezik, tu izgubi svoj simbolni naboj, kakršnega ima v religijskem sistemu, in tako prekine povezavo z njim ter postane znak, ki se vključi v nov sistem simbolov.
Že zgolj s tem kritizira proces, v katerem simbol v samem religijskem sistemu lahko postane zgolj znak, idol.
Jezus ni referenca, ki kaže na zunajbesedilno realnost, torej evangeljskega Jezusa, temveč na realnost znotraj same predstave, v kateri lik Jezusa ustvarja lasten referenčni okvir.
Skratka: Jezus v predstavi nima nikakršne zveze ne z zgodovinskim Jezusom ne s Kristusom vere, temveč z Jezusom, kakršnega proizvajamo sami, in ta je dejansko nasilen.
Zakaj je seksualnost najbolj ekspresiven simbol nasilja, pa bi bilo vredno najprej povprašati Foucaulta …
Potlej tudi zato, ker je ta baje sporni prizor del celovite predstave, nastale na podlagi knjige Pera Weissa Estetika nasilja, predstave, ki s prstom kaže na hinavščino zagovornikov tako imenovanih zahodnih in krščanskih vrednot, hinavščino, kakršna se grobo kaže ob beguncih, ki v Evropi iščejo zavetje pred uničevalnimi in morilskimi grožnjami vojn v svojih državah, vojn, ki jih prav ta Zahod pravzaprav povzroča in podpira.
Mar Frljićeva predstava v provokativnem jeziku satire ne sporoča prav tistega, kar v jeziku krščanske milosti govori papež Frančišek, ko pravi, da se človek, ki ni zmožen odpreti srca in ponuditi roke ljudem, ki trpijo in so v stiski, v tem trenutku gre za muslimanske begunce, niti ne more imenovati kristjan?
Mar papež Frančišek ne pravi, da kapitalizem ubija, oziroma Frljić, da kapitalizem kot svojo skrajno posledico proizvaja – fašizem?
Zares, Jezus zahodnega, konkretno tu pa tudi hrvaškega človeka, če ima zaprto srce in je odtegnil svojo roko, Jezus, v čigar imenu tak človek brani zahodne krščanske vrednote, posiljuje vse tiste, ki tega človeka izganjajo iz njegove samozaverovanosti in samozadostnosti.
In zdaj, zakaj me ta Jezus, ki v spornem prizoru posiljuje muslimanko, opominja na moja verska čustva:
Opominja me pravzaprav mojo lastno hinavščino, saj me izzove, da premislim o tem: Ali je moja vera tako močna in globoka, da sem pripravljena na to, da me prežene iz območja mojega udobja? Ali se zavedam, da moja pasivnost ni nevtralna, ampak da takrat, ko ne delam dobrega, delam zlo? Da je torej nasilna in da – posiljuje?
Če spremljamo Frljićevo delo, bomo videli, kako dojema gledališče: zanj je to kraj družbenega angažmaja, dogodek, ki podira zidove gledaliških hiš, da v gledališče, saj so diagnosticirani, vstopajo tudi tisti od zunaj.
Predstavi Naše nasilje in vaše nasilje je v tem uspelo, ker so zidovi padli, gledalce je sprovocirala, tudi ne da bi jo videli.
Predstava je služila kot zrcalo, v katerem lahko po odzivih teh »gledalcev« svet, v katerem živimo, vidimo takšnega, kakršen je – kot eno samo veliko, in v tem trenutku zelo nevarno, gledališče.
Neka vernica razžaljenih čustev je rekla: »Cesar je gol,« pri čemer je mislila, da se je Frljić razkril kot Jezusov sovražnik, v resnici pa je on pravzaprav tisti otrok, ki je prst uperil v golega cesarja.
Nekateri cesarji se zaradi tega čutijo užaljene, drugi ne. In ti prvi napadajo druge, ker ti drugi, ki se ne čutijo užaljene, s svojim sprejemanjem lastne golote nehote razkrivajo goloto svojih bratov in sester vernikov.
Pravzaprav tako naše kot vaše nasilje.
Toda to nasilje se ne začenja z ljudmi, ki kritizirajo Frljićevo predstavo, ne da bi jo videli (ker verjetno tako ali tako redko zaidejo v gledališče), niti s tistimi, katerih verska čustva so užaljena, ker Jezusa istovetijo z lastno identitetno pripadnostjo najboljši veri in najpomembnejšemu narodu, temveč s tistimi, ki ga, to nasilje, omogočajo, tako da ga ne preprečujejo in ga s tem dejansko spodbujajo.
Tisti, ki so na Hrvaškem odgovorni za to, da smo še vedno v vojnem narativu, da se ne ukvarjamo s čiščenjem zgodovinskega spomina, da s tem, ko ne dekonstruiramo nacionalističnega sistema vrednot, dopuščamo tiho NDH-izacijo Hrvaške.
Če ne bomo ubili Jezusa, ki posiljuje muslimanko, ali vsakogar, ki se z njim strinja, torej če ne bomo ubili vseh potencialnih pošasti v nas, bo prišlo do nove vojne in vsi bomo posiljeni.
A upanje mogoče še obstaja.
Razlega se iz glasov ljudi, ki so v splitskem gledališču peli tisto Arsenovo Kad bi svi ljudi na svijetu (Ko bi vsi ljudje na svetu):

Kad bi svi ljudi na svijetu
Baš kao sva djeca na svijetu,
O, kad bi svi ljudi na svijetu
Odlučili da.
Mmm, da kažu svi: mnogo je bilo,
Jer suza svud dosta se lilo,
Na svijetu već loše je bilo,
Sad dobro će bit.
Hajde jače!
I ne bi tad bilo ni rata,
A tko je sam dali bi mu brata,
I sav bi strah skinuli s vrata
Jer, jer bio bi mir.
Hajde, zajedno!
Kad bi svi ljudi na svijetu
Odlučili ruke da spletu
I nikada igru ne završe,
Ne prekinu san.
Hajde, brže, brže!
Možemo li još brže?!
Ko bi se vsi ljudje na svetu,
tako kot vsi otroci na svetu,
o, ko bi se vsi ljudje na svetu

odločili, da

mmm, da rečejo vsi: preveč je bilo,
povsod je preteklo dovolj solza,
na svetu je že bilo slabo,
od zdaj dobro bo.
Dajmo, glasneje!
In takrat ne bi bilo vojn,
in tistim, ki so sami, bi dali brata,
in osvobodili bi se vsega strahu,
ker, ker bi bil mir.
Dajmo, vsi skupaj!
Ko bi se vsi ljudje na svetu
odločili, da prepletejo roke
in ne nehajo več plesati,
ne nehajo sanjati.
Dajmo, hitreje, hitreje!
Zmoremo še hitreje?!
 
24.04.2017

ABONMA PIRANSKI ZALIV

Tokrat si bomo v HNK Ivana pl.Zajca ogledali Molièrovo komedijo. Odhod iz Ljubljane bo predvidoma ob 12.00 izpred Prodajne galerije Mladinskega. Po prihodu na Reko boste imeli nekaj ur samo zase, nato se bomo okrepili s specialitetami iz Piranskega zaliva, zvečer pa si bomo ogledali novo reško predstavo in nazdravili z našimi reškimi kolegi.

Jean-Baptiste Poquelin Moliѐre
LJUDOMRZNIK
Prevod: Vladimir Gerić
Igrajo: Jerko Marčić, Leon Lučev, Jasmin Mekić/Nikola Nedić, Katarina Bistrović Darvaš, Marija Tadić, Olivera Baljak, Dražen Mikulić, Davor Jureško

Številni teoretiki po pravici ugotavljajo, da je klasična komedija v celoti izum Jean-Baptista Poquelina, bolj znanega pod psevdonimom Molière. Stoletja, ki nas ločujejo od njegovega časa, niso niti malo skrhala ostrine in prepričljivosti njegove kritike in tako o svojem kot o našem času nam ima še marsikaj povedati. V komediji Ljudomrznik nam zastavlja morda eno ključnih življenjskih vprašanj: Kaj je pravzaprav resnica in ali jo je mogoče objektivizirati?

Veliki oder HNK

Dodatne informacije in rezervacije:
Prodajna galerija Mladinsko, Trg francoske revolucije 5, Ljubljana
T 01 425 33 12
E smg.blagajna@siol.net
vsak delavnik od 12.00 do 17.30, v soboto od 10.00 do 13.00

V sodelovanju z Uradom Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Slovenskim kulturnim domom Bazovica na Reki in turistično agencijo Ines tours.
 
24.04.2017

FILM V GLEDALIŠČU

Torek, 25. 4., ob 20.00,
Klub Mladinsko


Vodi: Boštan Narat
Gost: Marcel Štefančič

Film in gledališče sta umetnosti, ki imata kopico stičnih točk, hkrati pa se v marsikaterem elementu bistveno razhajata in razlikujeta. V sezoni, katere pomemben okvir predstavlja prav kinematografija, je premislek tega kompleksnega in zanimivega odnosa tako rekoč nujen. In težko bi našli boljšega sogovornika, kot je Marcel Štefančič; človek, ki zase pravi, da o gledališču ne ve nič; in človek, za katerega pravijo, da ve o filmu vse.
 
24.04.2017

MLADINSKO DIALOG

Ponedeljek, 8. 5., ob 21.00
Klub Mladinsko

SAMOUMEVNI SVET
Gost: Miha Blažič - N'toko
Vodi: Erik Valenčič

Erik Valenčič se bo pogovarjal z Miho Blažičem - N'tokom, slovenskim hip hop glasbenikom, kolumnistom in aktivistom, ki je pri založbi Mladinska knjiga nedavno izdal knjigo Samoumevni svet. Namen pogovora bo seciranje aktualnega družbenega stanja z umetniškega, s političnega in, razumljivo, človeškega vidika.
 
24.04.2017

NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE

Javno pismo Ministrstvu za kulturo Republike Hrvaške

Predstava Naše nasilje in vaše nasilje (režija Oliver Frljić), ki bo danes, 24. aprila 2017, uprizorjena na Festivalu hrvaške drame Marulićevi dnevi v Splitu, se znova sooča z nedopustnimi pritiski in zahtevami po njeni izločitvi s festivalskega programa zaradi domnevnega žaljenja verskih in nacionalnih simbolov.

Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške je namreč 22. aprila 2017 v izjavi za javnost implicitno podprlo proteste hrvaških cerkvenih oblasti in stranke Hrast, ki predstavo označujejo za bogokletno, žaljivo, nespodobno ter zahtevajo njeno prepoved.

http://www.index.hr/mobile/clanak.aspx?category=vijesti&id=965204

Vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča ne pristaja na vsiljeni ideološki antagonizem med svobodo (umetniškega) govora in izražanja na eni ter domnevnim in nedokazanim žaljenjem verskih in nacionalnih čustev na drugi strani, hkrati pa odločno protestira:

1. proti prejudiciranju »krivde« na podlagi napačnih informacij

Ne predstavniki ministrstva, ne Cerkve, ne stranke Hrast predstave, ki jo tako problematizirajo, niso videli v celoti, opirajo pa se na polresnice, ki so jim jih posredovale cerkvene avtoritete iz Poljske, Bosne in Hercegovine …

Vodilni motiv predstave Oliverja Frljića, ki se ukvarja z nasiljem Evrope nad preostankom sveta, ni Hrvaška niti krščanstvo, temveč odnosi Zahoda in Evrope z državami globalnega Juga, odnosi, ki temeljijo na nasilju, spopadih in koristoljubju. Sama gledališka uprizoritev je večplastno umetniško delo, eden močnejših glasov proti nasilju in hinavščini tistih, ki se dvigajo v obrambo domnevnega dostojanstva naroda in vere, obenem pa brezkompromisna vivisekcija evropskih elit.
Popreproščena in vulgarna kritika uprizoritve, ki jo brezsramno sprožajo določene interesne skupine, nima nič skupnega z njeno umetniško obliko in njenim jezikom, temveč predstavlja izključno manipulacijo z javnim mnenjem. Njen cilj je izzivanje močnih družbenih emocij, netenje kulturne vojne, v kateri ne gre za kakovost in idejo, temveč za polarizacijo družbe. Prav do konca neresnična slika predstave, iz konteksta iztrgani opisi, neumestne trditve so vzrok, da je ta pretresljiva in večplastna uprizoritev v javnosti predstavljena na način, ki je povsem nasproten nameram njenih ustvarjalcev.

2. proti temu, da se Ministrstvo za kulturo v sekularni in demokratični družbi tako neargumentirano, nereflektirano, predvsem pa ideološko postavi na stran Cerkve in šovinističnih združb, ki s svojim nasiljem samo še potrjujejo, da so tovrstne predstave smiselne in nujne.


O umetniški in sporočilni vrednosti predstave, ki se po Splitu odpravlja na gostovanje v Hamburg (http://www.krass-festival.de) – tam bo uprizorjena 28. in 29. aprila 2017, v Slovenskem mladinskem gledališču pa bo na ogled 4., 5. in 6. maja 2017 –, navsezadnje govorijo ne le festivali, na katerih je bila že prikazana, temveč tudi vabila, ki še prihajajo. Novembra tako odhaja na gostovanje v Milano, decembra pa v Rim.


Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča


Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča
 
18.04.2017

Premiera HITCHCOCK

Navdih za 61. sezono Slovenskega mladinskega gledališča – ali pa bi bilo morda bolje, če bi rekli njeno izhodišče, ideja – je film. Pred nami je predzadnja premiera v sezoni, HITCHCOCK, ki se bo ukvarjala s priljubljeno slovensko panogo – psihoanalizo.

»Režiserja bi moralo zanimati samo to, kar je videti na filmskem platnu,« je Alfred Hitchcock povedal v pogovoru s Françoisom Truffautom. Ali na filmskem platnu vsak gledalec vidi isto? Če si Hitchcockove filme ogledamo na novo, se izkaže, da se spomini nekdanjih ogledov mešajo s sedanjimi pričakovanji, prizori, ki so si jih od mojstra suspenza izposodili drugi filmarji, spreminjajo dojemanje izvirnika, predstava o njegovem ustvarjanju pa vpliva na njegovo trenutno branje. Če Hitchcockove filme pogledamo še pobliže, lahko opazimo, da so dosti bolj zabavni, čudaški in netipični, kot smo se morda nadejali.
V predstavi Hitchcock nas zanima predvsem to, kaj v Hitchcockovih filmih in v pogovorih s Hitchcockom in o Hitchcocku se izmika nadzoru. Ogledujemo si tipično hitchcockovsko blondinko, ki se odmika od tipa hitchcockovske blondinke, in mojstra kinematografije, ki ne izpolnjuje zahtev, povezanih s statusom mojstra. Hitchcockova kinematografija je za nas tovarna pogosto neprepoznanih in protislovnih čustev, pa tudi prostor, v katerem se strogo določene identitete – ženske, moškega, zvezde, avtorja – razpočijo in pokažejo svoja neskladja.

»Besedilo je zame vselej izgovor, očrt, ki se ga je treba lotiti neustrašno. Besede imajo zame najprej telesno in performativno dimenzijo. Privlačijo me forme, ki jih je mogoče podati, razpoznati in razbiti z igralčevim živim, potnim, utrujenim in zasoplim telesom,« pravi režiserka Weronika Szczawińska. V projektu Hitchcock, navdihnjenim z nenadkriljivim 'mojstrom suspenza' in njegovim opusom, se z ekipo ukvarja zlasti s konstruiranjem identitete, spola, slike, čustev.

Leta 1961 je mladi francoski režiser François Truffaut, ki je bil takrat na začetku svoje filmske kariere, v nekem pismu zapisal: »Trenutno sem v hitchcockovskem obdobju. Vsak teden si ogledam po dva ali tri njegove filme, ki jih pravkar ponovno prikazujejo. Nikakršnega dvoma ni, da je Hitchcock največji, najpopolnejši, razsvetljujoč, najlepši, najmočnejši, najbolj eksperimentalen in najsrečnejši; dotaknila se ga je nekakšna božja milost. Na podlagi 50-urnega intervjuja, zabeleženega na filmski trak, je Truffaut leta 1967 objavil knjigo, ki je iz Hitchcocka žanrskega režiserja ustvarila Hitchcocka – pojem filmskega umetnika. S tem je tudi Truffautova knjiga prešla na raven Dogodka v zgodovini filma. Vrelišče francoske kulture šestdesetih let, v kateri so reprezentančni predvsem filmski novi val z legendarno revijo Cahiers du Cinéma, strukturalistična in poststrukturalistična teorija ter novi roman in ki svojo institucionalizacijo nemara doživi z odprtjem Pompidoujevega centra leta 1977, je tudi filmu zagotovilo misel, kakršne pred tem pogled nanj ni poznal. A zgodovina ključnih interpretacij Hitchcocka se ne končuje v šestdesetih letih. Prodor t. i. Ljubljanske lacanovske šole (Žižek, Dolar, Zupančič, Božovič, Salecl idr.) na ameriški knjižni trg v devetdesetih opravi posebno srečanje s Hitchcockovim filmskim opusom: Lacanove psihoanalitične koncepte poleže na znameniti kavč, Hitchcockov filmski korpus pa posadi na analitikov stol. Tako Hitchcock postane analitik, ki zmore zagotoviti interpretacijo kompleksnim Lacanovim psihoanalitičnim konceptom, in to na izjemno zabaven in razviden način.
 
 
Premiera: 20. april ob 19.00
Ponovitve: 21. april ob 19.00,
10. in  11. maj ob 19.00

Igrajo:
Primož Bezjak
Damjana Černe
Daša Doberšek
Draga Potočnjak
Matej Recer
Katarina Stegnar

Po premieri vabljeni na Mladinski diskurz: Pogovor z ustvarjalci predstave. Vodil ga bo Rok Vevar.

Foto: Ivian K. Mujezinović, Dorota Awiorko in Wikimedia Commons
 
13.04.2017

Ustvarjalna ekipa pri predstavi HITCHCOCK

Agnieszka Jakimiak (1987) je dramaturginja, dramatičarka, filmska kritičarka in esejistka. Diplomirala je iz interdisciplinarnih humanističnih študij na Univerzi v Varšavi in iz dramaturgije na Državni akademiji za gledališče v Krakovu. Sodelovala je z Weroniko Szczawińsko in Oliverjem Frljićem. Trenutno je kot samozaposlena povezana s skupino koreografov (Agata Siniarska, Agata Maszkiewicz), teoretikov in kuratorjev uprizoritvenih umetnosti (Marta Keil, Grzegorz Reske in Goran Injac), skladateljev in poklicnih gledališčnikov. Napisala je več dramskih besedil, med drugim Kako biti ljubljena (v prevodu Tatjane Jamnik izšlo v zbirki Sodobna evropska drama festivala Borštnikovo srečanje).


Katarzyna Leks (1995) je študentka scenografije na vroclavski Akademiji lepih umetnosti Eugeniusza Gepperta. Sodeluje s Poljsko akademijo za gledališče v Vroclavu. Je avtorica kostumov za predstavo Orlando v režiji Weronike Szczawińske.


Agata Maszkiewicz (1981) je koreografinja in performerka. Leta 2009 je končala magistrski študij na Inštitutu za plesno umetnost na Zasebni univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Leta 2006 je prejela štipendijo danceWEB. Leta 2007 je izobraževanje nadaljevala kot udeleženka programa ex.e.r.ce (pod vodstvom Xavierja Le Royja) v Narodnem koreografskem centru v Montpellierju. Ustvarja lastne projekte, poleg tega pa sodeluje s kolektivom Superamas, z Ivano Müller, Alix Eynaudi, Anne Juren in redno z gledališko režiserko Weroniko Szczawińsko (Re-volt, Genij v puliju, Vojne, ki jih nisem preživela, Orlando).


Weronika Szczawińska (1981) je režiserka, dramaturginja in kulturologinja. Diplomirala je iz interdisciplinarnih humanističnih študij na Univerzi v Varšavi in doktorirala na umetnostnem inštitutu Poljske akademije znanosti. Režijo je študirala na varšavski Akademiji za gledališče. Leta 2014 je bila nominirana za nagrado Paszport Polityki v kategoriji gledališče za »dosledno grajenje lastnega gledališkega jezika«. Sodelovala je z gledališči po vsej Poljski, mdr. s Poljskim gledališčem v Bydgoszczu, Narodnim starim gledališčem v Krakovu, neodvisnim gledališčem Komuna Warszawa in Dramskim gledališčem v Wałbrzychu. Je avtorica gledaliških predstav in performansov (ki jih pogosto ustvarja v sodelovanju z umetnostnimi galerijami, npr. Galeria Labirynt v Lublinu ali Zachęta v Varšavi). Redno sodeluje z Agnieszko Jakimiak, Piotrom Wawrom Jr. in skladateljem Krzysztofom Kaliskim.


Piotr Wawer Jr. (1983) je igralec in dramaturg ter ustvarjalec neodvisnih projektov. Redno sodeluje z režiserko Weroniko Szczawińsko. Diplomiral je v Igralskem studiu Gledališča Stefana Jaracza v Olsztynu. Med drugim je sodeloval z Dramskim gledališčem v Wałbrzychu, Teatrom Studio v Varšavi, Narodnim starim gledališčem v Krakovu in gledališčem Komuna Warszawa. Prejel je nagrado Jana Świderskega za vlogo Trenirkarja v predstavi Nekoč je bil Poljak, Poljak, Poljak in hudič (rež. Monika Strzępka) in nagrado za najboljšo moško vlogo na Festivalu novega gledališča v Rzeszowu (za predstavo Afrika, rež. Bartek Frąckowiak, 2015). Od januarja 2015 je član ansambla Poljskega gledališča v Bydgoszczu. Je tudi potapljač na vdih, poljski rekorder v eni izmed disciplin tega športa.
 
31.03.2017

Bliža se premiera Idiotov

Aprila pripravljamo kar dve novi premieri; obe nastajata pod režijskim vodstvom dveh mladih, prodornih režiserk. Prva od obeh je Nina Rajić Kranjac, ki bo na oder postavila Idiote po znamenitem, edinem "dogmatskem" filmu Larsa von Trierja.

Vsakih nekaj let se zgodi, da kak mlad režiser ali režiserka še v svojih študentskih letih gledališko javnost poenoti v mnenju, da je izjemen talent. Uprizoritev besedila Simone Semenič 1981 (2014), s katero je Nina Rajić Kranjac (1991) opravila eno od semestrskih nalog v okviru študija gledališke in radijske režije na AGRFT, je bila leta 2014 eden od vrhuncev sezone. Zanjo je prejela nagrado na Mednarodnem festivalu dramskih umetnosti v Zagrebu in študentsko Prešernovo nagrado 2014 za najboljšo uprizoritev, leta 2015 pa je predstava dobila Šeligovo nagrado kot najboljša uprizoritev na Tednu slovenske drame v Kranju. Kot rezidenčna avtorica (2015) je v Gledališču Glej zrežirala Zborovanje ptic, ki temelji na Carrièrjevi adaptaciji sufijske pesnitve Farida ud-Din Attarja iz 12. stoletja. Nina je z Zborovanjem ptic sodelovala v tekmovalnem programu 56. mednarodnega gledališkega festivala MESS v Sarajevu, ki je potekal med 30. septembrom in 9. oktobrom 2016. Predstava je tam osvojila kar dve nagradi: Nina Rajić Kranjac jo je dobila kot najboljša mlada režiserka, igralska ekipa (Petja Labović, Sara Dirnbek, Nataša Keser, Blaž Dolenc, Nejc Cijan Garlatti in Benjamin Krnetić) pa za kolektivno igro v predstavi.

Podobno kot von Trierja v svojem filmu, tudi Nino zanima delo v skupini in raziskovanje skupinske dinamike: »Kaj sploh je skupina. Kako vzpostaviti pogoje dela, da se skupina poveže? Kako vzpostaviti varno okolje, v katerem imamo vsi željo po raziskovanju, izražanju? Ne zanima me diktatorsko – absolutno – režijsko gledališče. Rada imam ljudi. Pomembna so mi njihova mnenja. Še več, mislim, da je to osnova za ustvarjanje. Igralci zame niso samo izvajalci režijskih napotkov. Z vsakim od njih, z njihovo prisotnostjo, z njihovo naravo se zame definira tudi žmoht predstave. In če se nam jutri pridruži nekdo nov, bo to popolnoma spremenilo dinamiko skupine,« je denimo povedala v intervjuju za Glej, list!.

"Živimo v skupnosti, ampak vsak je v svojem lastnem akvariju. V čem je smisel, da imamo družbo, ki postaja vse bolj bogata, če zaradi tega nihče ni srečnejši? Borili smo se za svobodo, ko pa smo jo dobili, je nismo za nič uporabili … Zato se poglabljamo v nekaj lepega in predvsem nekaj resničnega. Zato moramo s točke nič na novo zagledati pot. Poskusiti videti tisto, kar smo že pozabili, da je mogoče videti ... Postati idiot je pot k bistvu lepote človeka. Biti idiot je luksuz, je znak napredka … Idioti so ljudje prihodnosti … Mater, da res!"
(Peter v Idiotih)



Ustvarjalno ekipo predstave Idioti sestavljajo: režiserka Nina Rajić Kranjac, dramaturginja: Katarina Pejović, prevajalka scenarija Silvana Orel Kos scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Ljubica Čehovin – Suna, koreografinja Dragana Alfirević in oblikovalec svetlobe Borut Bučinel.
 
31.03.2017

Aprila tudi premiera Hitchcocka

Kmalu po Idiotih bo luč sveta ugledal tudi projekt Hitchcock, ki ga v Mladinskem pripravlja poljska režiserka Weronika Szczawińska z ekipo tesnih sodelavcev: Agnieszko Jakimiak (besedilo, dramaturgija), Katarzyno Leks (scenografija in kostumografija), Agato Maszkiewicz (koreografija) in Piotrom Wawerjem jr (dramaturgija in glasbena oprema).

Weronika Szczawińska, ki je tudi dramatičarka, kulturologinja in prevajalka,je bila leta 2014 nominirana za ugledno nagrado Passport Politiky (Politikin potni list), ker razvija »izjemen, koherenten in neumestljiv gledališki jezik«.

»Besedilo je zame vselej izgovor, očrt, ki se ga je treba lotiti neustrašno. Besede imajo zame najprej telesno in performativno dimenzijo. Privlačijo me forme, ki jih je mogoče podati, razpoznati in razbiti z igralčevim živim, potnim, utrujenim in zasoplim telesom,« pravi.

V projektu Hitchcock, seveda navdihnjenim z nenadkriljivim "mojstrom suspenza" in njegovim opusom, se z ekipo ukvarja zlasti s konstruiranjem identitete, spola, slike, čustev. »'Režiserja bi moralo zanimati samo to, kar se vidi na filmskem platnu,' je Alfred Hitchcock povedal v pogovoru s Françoisom Truffautom. Ali na filmskem platnu vsak gledalec vidi isto? Če si Hitchcockove filme ogledamo na novo, se izkaže, da se spomini z nekdanjih ogledov mešajo s sedanjimi pričakovanji, prizori, ki so si jih od mojstra suspenza izposodili drugi filmarji, spreminjajo dojemanje izvirnika, predstava o njegovi ustvarjalnosti pa vpliva na njeno trenutno branje. Če Hitchcockove filme pogledamo še pobliže, lahko opazimo, da so dosti bolj zabavni, čudaški in netipični, kot smo se morda nadejali. V predstavi Hitchcock nas zanima predvsem to, kaj v Hitchcockovih filmih in v pogovorih s Hitchcockom in o Hitchcocku se izmika nadzoru. Ogledujemo si tipično hitchcockovsko blondinko, ki se odmika od tipa hitchcockovske blondinke, in mojstra kinematografije, ki ne izpolnjuje zahtev, povezanih s statusom mojstra. Hitchcockova kinematografija je za nas tovarna pogosto neprepoznanih in protislovnih čustev, pa tudi prostor, v katerem se strogo določene identitete – ženske, moškega, zvezde, avtorja – razpočijo in pokažejo svoja neskladja," so zapisali ustvarjalci.
 
27.03.2017

Ob svetovnem dnevu gledališča

Vinko Möderndorfer
Gledališče je pravzaprav edina zares živa umetnost, umetnost, ki je neprenosljiva, enkratna, neponovljiva, vedno odvisna od spreminjajočega se avditorija, saj pred nami in v istem trenutku, ko jo sprejemamo, izgoreva živa in enkratna človeška energija, ki ji rečemo: igralska umetnost.
Gledališče je izjemno tudi zato, ker je tako zelo človeško.
Naj bo gledališka estetika še tako avantgardna, retrogardna, mehanična, koreografska, neverbalna, postmodernistična, kakršnakoliže ... vedno stoji, kljub vsemu in vsemu navkljub, na odru človek. Smrten človek. Bitje, ki živi in mineva prav tisti hip, ko ga gledamo. Na odru vedno gledamo Človeka – ki nam pripoveduje, ki se nam razdaja s takšno zaresnostjo, da je zaresnejši in prepričljivejši od življenja ... Noben mikrofon ne more človeških čustev narediti za bolj resnična, kot to zmore in zna človeški glas. Nobena tehnološka in dizajnerska oprema odrskega prostora ne more bolje poudariti človekove situacije kot dva, ki si na odru preprosto in iskreno zreta v oči.
Ko opazujemo igralčevo umetnost, gledamo sebe iz velike bližine. Igralčeve žive besede se nas dotikajo drugače kot besede iz knjig. In vi, ki sedite v dvorani, ste zaradi igralčeve umetnosti nenadoma bolj živi, bolj resnični. Zato je igralec središče vesolja, ki mu rečemo gledališče.
Slovenska družba, ki je izšla iz druge svetovne vojne, se je zavedala moči žive odrske besede. Najbrž na svetu ni naroda, ki bi med svojim bojem za svobodo gojil gledališče z enako vnemo kot borbene spretnosti. Znane so zgodbe, kako so partizanski gledališčniki iz zavezniških padal šivali kostume za predstavo. In to ne za kakšno socialistično agitko, ampak za Molièrovo komedijo. Tako je imelo gledališče tudi po vojni v slovenski družbi in kulturi poseben položaj. Gledališčniki so bili tako rekoč državotvoren element, pomemben člen naroda, in ne samo zabavljači. Danes pa je seveda drugače. Igralsko umetnost bi rada družba, ki jo zanimata zgolj trenutni uspeh in dobiček, zrinila na rob in potisnila v ceneno zabavljaštvo. Zavedati pa se moramo, da se igralska umetnost lahko bogato razcveti zgolj v umetniško ambicioznem gledališču, kjer ne gre samo za profit in zabavo.
Živimo v času, ki nas neprestano bombardira z informacijami. Kar naprej nekdo nekaj hoče od nas, nas vleče na svojo stran ... Današnja potrošniško kapitalistična družba poskuša vsak trenutek vplivati na naše intimno mnenje. Tudi gledališče se trudi prepričati gledalca v svojo resnico, seveda gledališče to počne brez skritih namenov in s poezijo ... Poezija pa je trajna
vrednost življenja, poezija pušča sled. Poezija je tista živa energija, ki se pretaka v zraku med nami in ki jo vsi, ki smo se zapisali gledališču, temu čudežnemu čaščenju slik, ki so resničnejše od življenja, vedno iščemo in znova in znova izgubljamo. Zaradi poezije je gledališče umetnost.
Gledališče je zdravilno. Zdravi družbo. Ima sposobnost, da nas ponovno spomni na etične in moralne vrednote. Gledališče je tudi sámozdravilno. Sámo izvrže zlonamerne lažnivce, nastopače, puhloglavce, ki v gledališču vidijo zgolj promocijo svoje neumnosti in človeške plitkosti. Gledališče je potrpežljivo. Kot ljubezen. Gledališče je tek na dolge proge.
Prav zato je še posebej pomembno, da se vsaj enkrat v letu spomnimo, da je gledališče umetnost in da za umetnost ne smejo in ne morejo veljati zakoni brutalnega in neetičnega kapitalizma. Umetnost obstaja zato, da nas neprestano opozarja, da v življenju obstajajo vrednote, ki se ne dajo kupiti in se ne prodajajo. Resnica, na primer, je takšna vrednota. In gledališče je vedno bilo in vedno bo glasnik resnice, pa naj se to v današnjih časih še tako nenavadno sliši.

Združenje dramskih umetnikov Slovenije
27.3.2017
 
20.03.2017

MLADINSKO SHOWCASE

od 23. do 26. marca 2017

Pridite v Mladinsko – veliko vam lahko pokažemo!

Četrtek, 23. marec, ob 19.00
ČLOVEK, KI JE GLEDAL SVET
Režija: Žiga Divjak

Sobota, 25. marec, ob 18.30
NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE
Po navdihu romana Estetika odpora Petra Weissa
Režija: Oliver Frljić

Sobota, 25. marec, ob 20.00
Simona Semenič
mi, evropski mrliči
Režija: Sebastijan Horvat

Nedelja, 26. marec, ob 20.00
KOMPLEKS RISTIĆ
Režija: Oliver Frljić

Ker Mladinsko ni samo slovensko, umetnost pa se nerada zadržuje samo na eni strani jezikovnih meja, smo za vas pripravili predstave z angleškimi nadnapisi.

Paket vseh predstav: 24€
Posamezna predstava: 9 € / *6 € *dijaki, študentje, upokojenci
 
20.03.2017

Mladinski klub – Dežela pridnih

Letos so glasbi pripadle tri od šestih nagrad Prešernovega sklada, kar je svojevrsten precedens in izjema. Nagrajenka in oba nagrajenca se bodo srečali v gledališču in v gledališču govorili o glasbi. Tako o glasbi v gledališču kot o glasbi, ki je gledališče sama po sebi. In o tem, kako jo ustvarjajo, poslušajo, mislijo in doživljajo.
 
08.03.2017

Z IZDAJALCEM V PRAGO

V petek, 17. marca, bomo s predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! odprli 3. festival gledališča in plesa Bazaar v Pragi. S tem se bo projekt, ki so ga videli že v dvajsetih državah po svetu, prvič predstavil na Češkem, to pa bo hkrati prvo srečanje praškega občinstva z režiserjem Oliverjem Frljićem.

Festival Bazaar, katerega letošnji slogan je »več kot narod«, se posveča predvsem gledališkim in plesnim predstavam ter delom v nastajanju iz srednje, vzhodne in južne Evrope – ne pa izključno, saj je med letošnjimi gosti ob Poljski, Nemčiji, Slovaški, Hrvaški, Bolgariji, Litvi in seveda Sloveniji tudi Izrael. V treh programsko izredno zgoščenih dneh, kolikor festival traja, se bodo gledalci srečali s široko paleto progresivnih in tematsko kontroverznih produkcij, ki jih bodo spremljale predstavitve, javne razprave in delavnice – eno od njih, posvečeno kuratorskim praksam, bo vodil umetniški vodja Mladinskega Goran Injac. Program se osredišča okoli žgočih vprašanj, ki niso povezana le s (srednje)evropskim prostorom, na primer: Zakaj populizem podžiga nove nacionalizme? Kako se je v postsocialističnih družbah spremenila vloga ženske? Koliko v virtualnem svetu izgubljamo svoje resnične spomine?

Če se bo praško občinstvo prvič srečalo z režiserjem Frljićem in njegovim »Izdajalcem«, pa so tamkajšnji gledalci Slovensko mladinsko gledališče že imeli priložnost spoznati, saj je v Pragi pred nekaj leti gostovalo s prav tako mednarodno odmevno predstavo Fragile!, ki jo je po besedilu vse uspešnejše dramatičarke Tene Štivičić zrežiral Matjaž Pograjc.
 
06.03.2017

TEKMOVALNO

V tekmovalni program Tedna slovenske drame, ki se bo odvijal med 27. 3. in 8. 4. v Kranju, so uvrščene kar tri predstave Mladinskega, in sicer: Butnskala Emila Filipčiča in Marka Derganca v režiji Vita Tauferja (v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj), Republika Slovenija (v koprodukciji z Masko Ljubljana) in mi, evropski mrliči, ki jih je po besedilu Simone Semenič na oder postavil Sebastijan Horvat.

Selektorica 47. tedna slovenske drame mag. Tea Rogelj si je za glavni kriterij izbora zastavila kompleksnost in dovršenost predstav, ob tem pa je upoštevala tudi odmevnost uprizoritev pri občinstvu in ocene kritiške javnosti. Izbor naših predstav je pojasnila takole:

Butnskala – zanimiv primer prenosa besedila iz drugega medija (razen na radiu so ga pred odrsko postavitvijo upodobili tudi na filmu in v stripu), hkrati pa izziv uprizarjanja teksta, ki ima pri določeni generaciji status kultnega, v povsem drugačni družbenopolitični realnosti kot ob njegovem nastanku;

Republika Slovenija – dokumentarno gledališče, ki reže v še nedorečeno/še neuzgodovinjeno slovensko politično stvarnost, ter sooča igralce, resnične politične osebnosti in avtentičnega pričevalca;

mi, evropski mrliči
– po eni strani parafraza gledališča oziroma dramatike neke druge dobe, mešanje ludizma in politične nekorektnosti (kako daleč gremo, kdaj je preveč/in kdaj predaleč, koliko aktualizmov si predstava/gledališče še sme dopustiti ...), uprizoritev, ki je razdelila slovensko kulturno javnost.

Veselimo se, da jih bomo odigrali v družbi lanskih najizrazitejših gledaliških uprizoritev po slovenskih dramskih besedilih in predlogah!
 
06.03.2017

Javna podpora gledališču Powszechny

Vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča izraža solidarnost in podporo našim kolegom in partnerjem, Gledališču Powszechny iz Varšave, ob napadih, ki spremljajo njihovo zadnjo premiero Kletev (Klątwa) v režiji Oliverja Frljića, nastalo po navdihu istoimenskega besedila Stanisława Wyspiańskega.
 
Kletev je kot večina predstav omenjenega režiserja zgrajena kot pomenska »bomba«, ki v trenutku »eksplozije« lahko sproži širši družbeni performans. Odgovori nanjo in ves niz protestov gradijo naracijo o poljski družbi danes, odkrivajo simptome, ki niso vedno v skladu z uradno oziroma priznano resnico te družbe, okoli česar je mogoče graditi nadaljnji dialog in refleksijo.
 
Predstava je v tem trenutku nastajajočih političnih napetosti, vračanja h konservativnim vrednotam, površnemu populizmu, za katerim se skrivajo različni nacionalizmi, ksenofobija in sovraštvo, kar najboljši primer neposlušnega, kritičnega gledališča.
 
V njej sodeluje ekipa odličnih igralcev, pogumnih in ozaveščenih ljudi, ki s svojimi nastopi v najboljši tradiciji poljskega teatra občinstvo pripeljejo do skrajnega in intenzivnega doživetja.
 
Sodeč po odličnih kritikah, izrazito pozitivnih odzivih strokovne javnosti in ovacijah, ki spremljajo vsako ponovitev, je predstava velikanski in dragocen uspeh Gledališča Powszechny pa tudi poljskega gledališča na splošno.
 
Spremljajo pa jo tudi številni protesti skrajnih desničarskih skupin, katoliških medijev in poljske državne televizije, ki spodbuja in podžiga linč igralcev in vodstva Gledališča Powszechny.
 
Oblasti Republike Poljske pozivamo, naj zaščitijo umetnike, saj sta svoboda govora in svoboda umetniškega izražanja dva od temeljev demokracije. Prosimo vodstvo mesta Varšava, da zavaruje v tem trenutku zelo pomemben prostor dialoga – Gledališče Powszechny. Pozivamo tudi, da prepreči uvajanje novih mehanizmov klerikalne cenzure, ki resno ogroža svobodo umetnosti.
Poljsko gledališče občudujemo zaradi pomena in moči, ki ga ima, in apeliramo, da se obvarujeta njegova integriteta in svoboda.
 
Tibor Mihelič Syed,                                      
direktor   

Goran Injac,
umetniški vodja in dramaturg predstave Kletev (Klątwa)
 
27.02.2017

MLADINSKO DIALOG Marec

Mladinski klub – Dežela pridnih
SIGNATURA 11


Ponedeljek, 13. 3., ob 20.00
Gost: Dragan Živadinov
Vodi: Erik Valenčič

Dragan Živadinov je človek, ki mu svet, kakršen je z vsemi omejitvami, ni dovolj, zato je umetnost lansiral v vesolje. Z njim bomo poskušali odgovoriti na eno najbolj tehtnih vprašanj – ali človek ustvarja umetnost ali umetnost človeka.

Mladinski klub – Dežela pridnih
V GLEDALIŠČU O GLASBI – O GLASBI V GLEDALIŠČU


Sreda, 29. 3., ob 20.00
Gostje: Nina Šenk, Boštjan Gombač, Mitja Vrhovnik Smrekar
Vodi: Boštjan Narat

Letos so glasbi pripadle tri od šestih nagrad Prešernovega sklada, kar je svojevrsten precedens in izjema. Nagrajenka in oba nagrajenca se bodo srečali v gledališču in v gledališču govorili o glasbi. Tako o glasbi v gledališču kot o glasbi, ki je gledališče sama po sebi. In o tem, kako jo ustvarjajo, poslušajo, mislijo in doživljajo.
 
09.02.2017

POGOVOR V KLUBU PRESTAVLJEN

Mladinski klub – Dežela pridnih
GLEDALIŠČE IN NJEGOVO OBČINSTVO

Gosta: Ženja Leiler in Blaž Lukan
Vodi: Boštjan Narat

Oder je sam po sebi prazen in mrtev prostor, ki ga oživljajo beseda, gib, igralci, scena, luč ..., zares ter dokončno pa ga osmišljajo šele tisti, ki jih na odru ni. Občinstvo je nujna sestavina gledališke magije; tako nujna, da nanjo – kot samoumevno – prevečkrat pozabljamo. V februarski izvedbi Dežele pridnih se zato posvečamo publiki ter njeni vlogi v občem in konkretno našem gledališkem prostoru.

Pridite v Klub Mladinsko, nič vas ne stane!
 
07.02.2017

Priporočamo: ČLOVEK, KI JE GLEDAL SVET

ČLOVEK, KI JE GLEDAL SVET

Avtorji besedil so ustvarjalci predstave
Režija: Žiga Divjak
Dramaturgija: Katarina Morano
Igrajo: Sara Dirnbek k. g., Ivan Godnič, Anja Novak, Gregor Prah k. g., Katarina Stegnar, Matija Vastl

»Ko človek počasi umira in je pred tem dolgo bolan, je najbolj grozno to, da je vsak dan čisto malo slabše, tako malo, da tega niti ne opaziš. Morda celo pomisliš, da mu gre na bolje. Nato se spomniš: pred tednom je lahko sam vstal, zdaj pa se lahko samo še obrne. Potem na to pozabiš in čez čas z grozo presenečen opaziš, da se niti obrniti ne more več, da s težavo dvigne glavo. Takrat prvič sprevidiš neizbežno. Isto je s koncem sveta.« Jakov Druskin

Človek, ki je gledal svet je avtorski projekt, ki za osnovo jemlje občutek, da konec sveta ni samo apokalipsa, ki tam nekje čaka, da se zgodi, ampak je vseprisoten v mikrokozmosih ljudi, družin, posameznikov, ki nimajo glasu in mesta v svetu; ki se premika tako hitro, da praktično že miruje. Občutek, da se pelješ po dolgi dolgi cesti z avtomobilom, ki mu zmanjkuje goriva, avto vozi, goriva ni, cilja ni, postajališča ni. Avto pa kar pelje in pelje. Še malo potrpimo, pa bo bolje. Še malo, še malo, pa bo bolje. Pa je apokalipsa resnično stvar prihodnosti?
 
03.02.2017

BOBRI se poslavljajo

V sredo, 8. februarja, na kulturni praznik, se bo v Centru urbane kulture Kino Šiška končal že 9. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri.

Prirediteljica festivala je Mestna občina Ljubljana, izvršni producent Slovensko mladinsko gledališče.

Festival bomo sklenili s premiero: s koncertno uprizoritvijo izbranih otroških pesmi Svetlane Makarovič pod naslovom Pasja procesija, ki nastaja v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Centra urbane kulture Kino Šiška. Pesmi v sodobnih aranžmajih Uroša Buha bodo ob spremljavi prekaljenih glasbenikov (Uroš Buh, Vid Drašler, Rok Šinkovec, Jošt Drašler, Matjaž Ugovšek, Nace Kogej) peli izvrstni vokalisti in igralci Slovenskega mladinskega gledališča (Damjana Černe, Anja Novak, Ivan Peternelj, Blaž Šef). Povezovali jih bodo s pripovedjo, ki bo otrokom približala žgoče teme sveta, ki nas obdaja, in spodbudila premislek o vprašanjih strpnosti, integracije in sprejemanja drugačnosti. Uprizoritev bo z animacijo in scenografijo likovno zaokrožil Leon Vidmar.

Koncertu bo v dvorani Komuna sledila magična ustvarjalna delavnica v pod vodstvom združenja staršev, mladih in otrok Sezam (mentorice Ina Fakin, Mateja Lukežič, Rada Kikelj Drašler in Miša Perko), na kateri se bomo srečali s posebnimi barvami, ki se v temi svetijo. Izdelovali bomo samosvoje junake po navdihu uprizoritve in jih postavili v poseben prostor, kjer bo vse zažarelo v živopisanih odtenkih.

Za majhno pogostitev bodo letos poskrbele prosilke za mednarodno zaščito iz azilnega doma Vič. Sodelovali bodo tudi sodelavci iz Slovenske filantropije in socialnopodjetniške restavracije Gostilna dela – poklicno učenje mladih.

Osrednja tema letošnjega festivala je večkulturnost. Obiskovalci Bobrov spoznavajo bogastvo kultur različnih dežel, premišljujejo o kulturni raznolikosti ter pomenu, ki ga prinaša poznavanje drugih kultur in sobivanje z njimi, o spoštovanju drugačnosti, strpnosti, migracijah in begunstvu. Na nekaterih dogodkih so imeli obiskovalci možnost spoznati tudi umetnike in migrante, ki prihajajo iz tujih dežel.

Nekaj takih bo sledilo tudi v zadnjih dneh festivala. Naj omenimo, da v Pionirskem domu že jutri, v petek, 3. 2., ob 10. uri pripravljajo okroglo mizo NA GLAS, kjer se bomo z gosti (dr. Anica Kos Mikuš, predsednica Slovenske filantropije, Primož Jamšek, Slovenska filantropija, Goran Popović, ravnatelj OŠ Livada, dr. Matej Rovšek, ravnatelj Centra Janeza Levca in Gregor Erjavec, direktor Knjižnice Logatec) pogovarjali o večkulturnosti in različnosti. Iztočnica za razmišljanja gostov bosta kratka dokumentarna filma Ardiana ter Deček in svetilka, ki so ju posneli slovenski učenci in dijaki v okviru filmskega Festivala ZOOM. Filma izpostavljata zgodbi otrok priseljencev, fanta in deklice, ki sta pri svojem vključevanju v družbo vrstnikov naletela na vrsto težav.

V soboto, 4. 2., bo v Slovenskem gledališkem inštitutu ponovno delavnica Oni wa soto! – Pošast izgini! na kateri se nam bo s svojim kamišibaj gledališčem predstavila japonska umetnica Izumi Mizuki. Dogodek je podprlo Veleposlaništvo Japonske v Sloveniji.

Prihodnji teden bo pod mentorstvom društva Terra Vera sledila še delavnica z mladim raperjem Imanom Šahariarijem iz Irana. Iman se bo z antropologinjo Jano Milovanović udeležil tudi šolske projekcije dokumentarnega filma Sonita v Kinodvoru (distribucija IDFF Beldocs), po kateri se bosta pogovarjala z gledalci.

V ponedeljek, 6. 2., ob 17. uri bo v Centru kulture Španski borci koncert Sonce in sončice po vsem svetu v produkciji zavoda Sploh. S pomočjo uglasbene poezije Toneta Pavčka, ki je prevedena v tuje jezike (makedonščino, danščino, japonščino, ruščino, arabščino, perzijščino in angleščino), bo prav tako poudarjen medkulturni dialog. Ogled koncerta smo omogočili tudi družinam iz azilnega doma Logatec in drugim ranljivim skupinam iz Ljubljane.

Z omenjenimi in številnimi drugimi dogodki letošnjega festivala bi radi otrokom in mladim približali nekaj pomembnih in aktualnih tem, morda odgovorili na kakšno vprašanje, predvsem pa med njimi spodbudili dialog in občutek za pripadnost ter sodelovanje.

Več informacij o preostalih dogodkih 9. ljubljanskega festivala kulturno-umetnostne vzgoje je dostopnih na spletni strani www.bobri.si.
 
30.01.2017

Premiera: PASJA PROCESIJA

Svetlana Makarovič – Jure Novak

Sreda, 8. 2., ob 16.00 – sklepna prireditev festivala Bobri


Režija in koncept: Jure Novak
Glasbeni aranžmaji: Uroš Buh
Pojejo in igrajo: Damjana Černe, Anja Novak, Ivan Peternelj, Blaž Šef
Glasbeniki v živo: Uroš Buh (kitara, glas), Jošt Drašler (kontrabas, bas kitara), Vid Drašler (bobni, tolkala, zvočila), Rok Šinkovec (klaviature, harmonika, glas), Matjaž Ugovšek (kitara, glas)

Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Center urbane kulture Kino Šiška

Številnim generacijam staršev in otrok v ušesih odzvanjajo in domišljijo spodbujajo pesmi Svetlane Makarovič, za katero so drugačnost, drugost in tujost osrednje teme. Teme, ki v teh časih žal znova postajajo vse bolj pomembne.
Zato jih bomo obudili in povezali v Pasji procesiji, koncertni uprizoritvi Svetlaninih pesmi za otroke. V sodobnih aranžmajih Uroša Buha jih bodo peli izvrstni vokalisti Slovenskega mladinskega gledališča in jih povezovali s pripovedjo, ki bo otrokom približala žgoče teme sveta okoli nas in spodbudila premislek o vprašanjih povezovanja in sprejemanja drugačnosti.

Za Bobre izjemoma v Kinu Šiška.
 
20.01.2017

BOBRI so že tu

Na 9. Bobrih, katerih osrednja tema bo večkulturnost, bomo odkrivali in raziskovali bogastvo kultur različnih dežel.
Pogovarjali se bomo o pomenu kulturne raznolikosti in bogastvu, ki ga prinaša poznavanje in sobivanje z drugimi kulturami.
Dotaknili se bomo tem, kot so spoštovanje do drugačnosti, (ne)strpnost, migracije, begunstvo. Spoznali bomo umetnike in migrante, ki prihajajo iz tujih dežel.

Prirediteljica festivala: Mestna občina Ljubljana; izvršni producent: Slovensko mladinsko gledališče

Program 9. ljubljanskega festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri je objavljen na spletni strani festivala: www.bobri.si
*********
Prevzem brezplačnih vstopnic za obiskovalke in obiskovalce gledaliških, plesnih in glasbenih prireditev ter filmov
Za vse družinske gledališke, plesne in glasbene prireditve ter filme, ki bodo potekale med tednom v popoldanskih terminih ter med vikendi, bodo brezplačne vstopnice na voljo v soboto, 14. januarja, med 11.00 in 16.00 (oziroma dokler ne bodo pošle) v Festivalni dvorani na Vilharjevi 11.

Dodatne informacije:

Vsak odrasel obiskovalec lahko prevzame vstopnice za največ tri prireditve, vendar za vsako največ pet.
Po navedenem datumu bodo morebitne preostale vstopnice na voljo v Prodajni galeriji Slovenskega mladinskega gledališča na Trgu francoske revolucije 5; odprta je vsak delavnik od 12.00 do 17.30, ob sobotah od 10.00 do 13.00.
Če vstopnice ne bodo že pošle, jih boste lahko prevzeli tudi na kraju prireditve, in sicer uro pred začetkom. Podatki o morebitnih preostalih prostih mestih bodo objavljeni na spletni strani ustanove, kjer bo prireditev potekala, na spletni (www.bobri.si) in Facebookovi strani (www.facebook.com/festivalbobri) festivala Bobri ter spletni strani Slovenskega mladinskega gledališča (www.mladinsko.com). Dodatne informacije o vstopnicah, posameznih predstavah in ostalih festivalskih prireditvah bodo dostopne tudi prek telefona 031 507 088 (Tadeja Pungerčar, vodja programa).
Če iz kakršnih koli razlogov ne boste mogli na predstavo, vstopnice pa ste že prevzeli, jih, prosimo, vrnite v Prodajno galerijo Mladinskega in tako ogled omogočite komu drugemu.
PROSIMO TUDI, DA PRI IZBIRI DOGODKOV UPOŠTEVATE PRIPOROČENO STAROST!
Vstop v dvorane brez vstopnic ne bo dovoljen!
 
17.01.2017

LEPE PREDSTAVE LEPO MOLČIJO

Avtorski projekt Človek, ki je gledal svet.

Namen ustvarjalcev predstave, ki so tudi avtorji besedila, je bil spregovoriti o svetu in človeku. Vprašanje, ki ga načenjamo, je vprašanje prihodnosti in vprašanje vztrajanja v življenju, kakršno je, pravi režiser Žiga Divjak.

Žanrsko gledano je predstava dokumentaristični gledališki omnibus, kakršnega poznamo iz sveta filma, je na današnji novinarski konferenci povedal direktor SMG Tibor Mihelič Syed. Film je tudi konceptualni okvir letošnje sezone SMG, kot si jo je zamislil umetniški vodja Goran Injac.
V avtorskem projektu, ki ga poleg mladega režiserja iz Novega mesta podpisujejo dramaturginja Katarina Morano ter igralci Katarina Stegnar, Anja Novak, Matija Vastl, Ivan Godnič ter Sara Dirnbek in Gregor Prah kot gosta, se po besedah direktorja gledališča prepletajo vsakdanjosti in eksistencialne težave Zahodnjakov, ki so kljub navidezno privilegiranemu družbenemu položaju enako kot ljudje na drugih koncih zemeljske oble ujeti v iste spone brezizhodnosti, ponavljanja in v neprestano hlastanje za optimizmom glede prihodnosti, ki se vedno znova izmika.

"Predstava zastavlja vprašanje o pogojih dogodka, ki bi spremenil in obrnil obstoječi družbeni red oziroma vprašanje prihodnosti v času, ko ga prevzema svojevrsten nihilizem," je povedal Mihelič Syed. V njej se, je dodal, zgodi plemenita banalnost življenja, za katerega si nikoli ne vzamemo časa.
Po režiserjevih besedah v času, za katerega se zdi, da je poln negotovosti, da se utapljamo v sedanjosti brez kakršnekoli vizije za prihodnost oz. se je na nek način celo bojimo, načenjajo prav vprašanje prihodnosti: do katere točke vztrajati v življenju, kakršno je, in iskati opravičila za takšno ravnanje, kje pa potegniti črto in reči, da so potrebne spremembe.

In kje je tista točka? Divjak je prepričan, da smo na tej točki zdaj, če jo bomo čakali, bo prepozno. Po njegovem opažanju se toleranca vseskozi dviguje, meja sprejemljivosti, ki je bila še nedavno nesprejemljiva, kar naenkrat postane realnost; kot primer je navedel ograje pred begunci, Donalda Trumpa in globalno segrevanje.

V predstavi se zvrstijo dogodki z različnih koncev sveta. Ustvarjalci jih niso izbrali naključno, pač pa so izbrali tiste, za katere se jim je zdelo, da bi o njih lahko spregovorili. Po besedah igralke Anje Novak je vsak izhajal iz svoje pozicije, svojega dojemanja in razumevanja stvari. Zgodbe vsakdana v postavitvi sicer ilustrira distanciran pripovedovalec, ki na odtujen način pove, da je človeštvo med seboj povezano, da tudi tisto, kar se zgodi daleč stran, vpliva na naše razmišljanje in čustvovanje.

Kot je še pojasnil Divjak, so iskali možnost nekega skupnega imenovalca, s katerim bi se lahko vsi poistovetili. Režiser si namreč upa trditi, da kljub občutku, da živimo drugačno življenje kot na Kitajskem ali na vojnih območjih, v svojem bistvu bijemo isti boj za človeka dostojno življenje.

"Gre za diagnozo sveta s specifično senzibiliteto, za minimalistično, ponotranjeno, skoraj filmsko igro, ki zahteva veliko koncentracije tako od igralcev kot od gledalcev," je poudarila Katarina Stegnar.

 
13.01.2017

ČLOVEŠKI FAKTOR, poletite z nami do Farga

Spoštovani potniki, dobrodošli na letu Air Mladinsko, članice združenja kulturne mašinerije Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo, proti Fargu. Na poti do Farga bomo preleteli Alpe, Pariz, London in Burren, potem pa bomo leteli čez Atlantski ocean. Naša potovalna višina bo 15.000 metrov. Med letom pričakujemo lepo vreme. Let bo trajal natančno 90 minut. Prosimo vas, preverite, če so vaši varnostni pasovi pravilno pripeti, vzravnajte naslone sedežev, zaprite mizice in spoštujte znak prepovedi kajenja.
Kapitan Matjaž Pograjc in člani posadke vam želimo prijeten let. Hvala.


Torek, 17. 1., ob 19.00
Sreda, 18. 1., ob 19.00
Četrtek, 19. 1., ob 19.00
Ponedeljek, 23. 1., ob 17.00
Torek, 24. 1., ob 17.00

Prevod: Barbara Skubic
Dodatna besedila: igralci
Režija: Matjaž Pograjc
Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Klara Kastelec k. g., Uroš Kaurin, Boris Kos, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Vito Weis k. g.
 
09.01.2017

MLADINSKI DISKURZ

Mladinski diskurz

VEČER SPOMINOV NA OBLIKOVALCA
MATJAŽA VIPOTNIKA

Sreda, 11. 1., ob 20.00, Klub Mladinsko

Gosti: Danijela Grgić, Janez Pipan, Liljana Stepančič in Ivo Svetina
Vodi: Rok Vevar

Matjaž Vipotnik (1944–2016) je odločilno sooblikoval grafično podobo Slovenskega mladinskega gledališča. Med najbolj ikončna dela sodi njegov plakat Marxa z rdečim šalom, ki stoji ob kolesu in pripisu Ali je prihodnost že prišla?, ironičnem sloganu, ki se nanaša na filozofijo dialektičnega materializma in na obljubo prihodnosti, v kateri bo komunizem ob dovršitvi zgodovine pripeljal do brezrazredne družbe.
Ustvaril je vizualne podobe vrste ključnih dogodkov, kolektivov in vizij gledališke zgodovine zadnjih petdesetih let, od EG Glej in Pekarne do Mladinskega, plakate, predmete, gledališke liste ter logotipe gledališč. V njegovih vizualnih sporočilih nam ta čas postane po eni strani razviden, po drugi strani pa nam spregovori o izjemni kompleksnosti neke zgodovine. Z njegovimi sodelavci bomo obujali spomine nanj in na njegovo nepozabno umetnost.

Vljudno vabljeni!
 
23.12.2016

POVABILI SMO

POVABILI SMO

SPOMIN SVETA ZAPOJE V MENI
Glasbeni performans in video instalacija

Četrtek, 12. 1., ob 19.00

Nosilka ideje, dokumentarni posnetki, glas: Ljoba Jenče / Skladateljica, elektroakustična glasba: Bojana Šaljič Podešva / Video instalacija: Jasna Hribernik / Postavitev giba: Ivan Peternelj / Podvodni posnetki: Marko Krašovec / CGP in sooblikovanje instalacije: Zala Zia Lenárdič / Čolnar: Tone Lovko / Pričevalka: Julijana Intihar / Produkcija: Hiša izročila in White Balance

Performans je posvečen oživitvi izročila o porečju Ljubljanice, konkretno čolnu drevaku, notranjskemu pričevalcu slovenske kulturne nesnovne dediščine. Performans na poetični način prikazuje stik med drevesom in čolnarjem, med glasom in tišino gozda, med utripom reke in gibom ribe ... Povezuje analogno z digitalnim, preteklost s prihodnostjo in odpira vprašanja, kako ohraniti naše bistvo v današnjem odtujenem svetu v sožitju z naravo.
 
23.12.2016

MLADINSKO_DIALOG V JANUARJU

Mladinski klub – Dežela pridnih
O SVETOVNIH IN DOMAČIH TEMAH

Petek, 6. 1., ob 20.00, Klub Mladinsko

Gost: Matej Šurc
Vodi: Erik Valenčič


Mladinski diskurz
VEČER SPOMINOV NA OBLIKOVALCA MATJAŽA VIPOTNIKA

Sreda, 11. 1., ob 20.00, Klub Mladinsko

Vodi: Rok Vevar


Mladinski diskurz
POGOVOR Z USTVARJALCI PREDSTAVE ČLOVEK, KI JE GLEDAL SVET

Nedelja, 22. 1., ob 21.00 (oziroma po koncu predstave), Zgornja dvorana

Vodi: Rok Vevar

Žiga Divjak s svojo ekipo postavlja vprašanja, kako kot umetnik ravnati v svetu, za katerega se zdi, da mu je prihodnost odvzeta. Kakšno mesto lahko v njem zavzameta umetnik in umetnost?
 
21.12.2016

OGLED OBVEZEN!

Z eno se poslavljamo od leta 2016, z drugo začenjamo leto 2017. Obe sta uspešnici pretekle sezone in obe sta na seznamu najbolj gledanih predstav našega gledališča. Če ju še niste videli, je skrajni čas, da to spremenite.

sreda, 28. decembra 2016, ob 19.00
četrtek, 29. decembra 2016, ob 19.00


Emil Filipčič – Marko Derganc

BUTNSKALA
Koprodukcija: Prešernovo in Mladinsko • Režija: Vito Taufer • Igrajo: Matija Vastl, Blaž Šef, Miha Rodman, Vesna Jevnikar, Matej Recer, Peter Musevski, Dario Varga, Mojca Partljič k. g., Željko Hrs, Uroš Maček, Stane Tomazin, Blaž Setnikar, Borut Veselko, Aljoša Ternovšek, Janja Majzelj, Anja Novak 135 minut • Zgornja dvorana, 135 minut • Med odmorom vam bomo postregli s kozarcem penine

Dragi starši, če želite, da bodo mladi razumeli, v kakšen svet smo jih pospremili, pošljite jih gledat Butnskalo. Ne le vam, tudi njim bo všeč.
Igor Kavčič, Gorenjski glas, 1. aprila 2016

V torek, 4., in sredo, 5. januarja 2017, ob 19.00

REPUBLIKA SLOVENIJA
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana • Vsi avtorji predstave bodo ostali anonimni. Posameznik v tem kontekstu preprosto ni pomemben. Pomembna je drža(va).• Zgornja dvorana in Steklena dvorana Gospodarskega razstavišča, 120 minut, odmor

Gledališka predstava je skupaj z igralci, nekdanjimi državnimi sodelavci in novinarji storila to, česar v več kakor dvajsetih letih nista zmogla niti uradna politika niti pravosodje. Mar ni to dokaz, kako zelo Slovenija potrebuje civilno družbo in njeno kulturo?
Janez Markeš, Delo – Sobotna priloga, 23. aprila 2016

Zatorej vabljeni k ogledu!
 
19.12.2016

LETO, KI ODHAJA, IN LETO, KO SO ODHAJALI

Mladinski klub – Dežela pridnih
LETO, KI ODHAJA, IN LETO, KO SO ODHAJALI
Torek, 20. 12, ob 20.00, Klub Mladinsko

Gostje: Boris Benko, Aleš Črnič in Jure Potokar
Vodi: Boštjan Narat

Zadnja premiera Slovenskega mladinskega gledališča v letu 2016 se sooča s smrtjo, temo, ki je verjetno prav zaradi svoje brezpogojne končnosti neskončna; z vprašanjem, ki zadeva prav vse in vsakogar in hkrati ostaja največja skrivnost. In tudi zadnji letošnji pogovor v okviru cikla Dežela pridnih se bo ukvarjal s to temo – smrt je namreč v letu, ki odhaja, svojo vlogo opravljala s tragično zavzetostjo: ali kot žalostna statistika po krivici spregledanih in brezimnih ali pa kot novica z naslovne strani ob slovesu tistih, ki so v zadnjih desetletjih bistveno oblikovali umetniški in ustvarjalski prostor naših prebivanj.

Tokratni pogovor posvečamo slednjim: Aleš Debeljak, Tomaž Pandur, David Bowie, Leonard Cohen ... seznam je – pri nas in v globalni vasi – dolg in predolg. Naš pogovor bo majhen prispevek k spominu. Kot hommage; kot molitev ali nekaj namesto nje.
 
14.12.2016

RAZPIS ZA PROSTO DELOVNO MESTO DRAMATURGA

Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana
objavlja prosto delovno mesto za določen čas

Naziv delovnega mesta: Dramaturg(inja)

OPIS DELOVNEGA MESTA

Delovni čas: sestavljen iz premakljivega dopoldanskega delovnega časa, časa skupne priprave na delo (vaj) in predstav – določen z mesečnim razporedom dela
Kraj opravljanja dela: sedež SMG, druga prizorišča v Sloveniji in tujini v okviru gostovanj

OPIS DEL IN NALOG
- dramaturška priprava predstav in drugih gledaliških projektov;
- urejanje dramskih besedil v sodelovanju z režiserjem in lektorjem;
- priprava besedil za vaje;
- sodelovanje s pisci besedil, avtorji, prevajalci, režiserji in drugimi pri pripravi besedil in uprizoritev;
- sodelovanje pri oblikovanju gledališkega repertoarja;
- spremljanje tekoče gledališke produkcije;
- strokovno zastopanje gledališča v javnosti (sodelovanje na festivalih, v medijih, na okroglih mizah itd.);
- uredništvo gledaliških publikacij in sodelovanje na dežurstvih;
- priprava gradiv in pisanje prispevkov za gledališke liste, promocijske materiale in druge publikacije SMG;
- opravljanje drugih del z dramaturškega področja v dogovoru z direktorjem ali pomočnikom direktorja za vodenje umetniško strokovnega dela.

POSEBNI POGOJI DELOVNEGA MESTA
- VII. stopnja strokovne izobrazbe – smer dramaturgija ali druga humanistična smer;
- aktivno znanje najmanj enega tujega jezika;
- 2 leti delovnih izkušenj;
- 3 meseci poskusnega dela;
- poznavanje dela z računalnikom;
- odgovornost za ustrezno strokovno in umetniško raven dramaturško obdelanih besedil;
- odgovornost za redno sodelovanje na vajah, predstavah in dežurstvih.

DRUGE POSEBNOSTI DELOVNEGA MESTA
- pogosto delo v manj ugodnem delovnem času;
- zaželeno znanje še enega tujega jezika.

Prednost pri izbiri bodo imele kandidatke in kandidati, ki imajo delovne izkušnje na področju gledališke ali sorodne dejavnosti. Delovno razmerje se sklepa za določen čas enega leta z možnostjo podaljšanja.
Predviden datum nastopa dela je 1. 1. 2017. Poskusno delo 3 mesece.

Prijave z življenjepisom in delovnimi izkušnjami pošljite do vključno 22. 12. 2016 na naslov:
info@mladinsko-gl.si
 
06.12.2016

INTERVJU Z AVTORJEM BESEDILA ČLOVEŠKI FAKTOR

Zakaj smo tukaj? Kam vse skupaj pelje?

Z avtorjem Bushem Moukarzelom se je pogovarjala Urška Brodar

Bush Moukarzel živi v Dublinu in je umetniški vodja, igralec in pisec tekstov za gledališko skupino Dead Centre, v kateri sodeluje z Benom Kiddom, producentom Mattom Smythom in pridruženimi umetniki Adamom Welshem, Ailbhe Wahefield-Drohan in Jasonom Booherjem. Je avtor tekstov Souvenir (2012) o Marcelu Proustu, (S)quark! (2013) o Jamesu Joyceu, širšo mednarodno odmevnost pa je doživel z igro Lippy (2013), ki izhaja iz resnične zgodbe o štirih ženskah, ki so se odločile skupaj stradati do smrti. Zgodba o skupinskem samomoru treh sester in njihove tete je bila sicer leta 2000 na Irskem senzacionalna novica, vendar je hitro utonila v pozabo. Bush jo je obudil in v gledališču je zaživela na novo. Zanimajo ga namreč zgodbe resničnih ljudi. V nekem intervjuju je povedal, da je resnično življenje veliko bolj izjemno kot fikcija, karkoli si izmisliš, bo vedno nekaj korakov čudnosti zaostajalo za resničnostjo. Bush v svojih igrah navadno tudi sam nastopa. Z Lippy so gostovali v Wiesbadnu, Edinburgu, New Yorku, Berlinu, Göteborgu in v Avstraliji, predstava je prejela številne nagrade. Leta 2015 je ustvaril Chekhov's First Play, katere tema je prva igra Antona Pavloviča Čehova ter njegovo delo in življenje; danes je igra morda bolj znana pod naslovom Platonov, toda ko so jo leta 1921 odkrili v nekem moskovskem sefu, dejansko ni vsebovala naslovnice. Predstava je nastala v Dublinu in gostovala v Nemčiji, Angliji, v Estoniji, na Nizozemskem, v Avstraliji in v Franciji.
Podobno kot pri drugih tekstih mu je bila tudi pri Človeškem faktorju (Human Error), ki ga je na željo režiserja Matjaža Pograjca napisal za Slovensko mladinsko gledališče, za izhodišče resničnost. Vendar Moukarzela ne zanimajo specifične zgodbe resničnih ljudi, temveč to, kaj za neko družbo pomeni pojav nečesa nerazložljivega, nekega skrajnega dogodka, kako se družba na to odzove. O tem, kaj imata skupnega polet z letalom in gledališče, kako piše in kaj ga žene naprej, sva se pogovarjala prek elektronske pošte.

Urška Brodar: Kako je prišlo do tvojega sodelovanja z Mladinskim?
Bush Moukarzel: Matjaž mi je pisal in dogovorila sva se, da se dobiva v Dublinu. Najino željo po sodelovanju je sprožilo obojestransko zanimanje za strahove, ki spremljajo letalske nesreče, pa tudi celonočno popivanje.

Urška Brodar: Od kod ideja za tekst Človeški faktor, si imel že prej kakšne izkušnje s Slovenijo?
Bush Moukarzel: Vedno me je zanimalo, kako se določen tekst začne. Kaj je izhodiščni trenutek in kako ta vzpostavi pogodbo z občinstvom? Če to zastaviš na pravi način, lahko narediš (skoraj) karkoli. Matjaž je pri Človeškem faktorju predlagal, da bi občinstvo postavil v vlogo svojcev žrtev letalske nesreče. Všeč mi je bilo, kako se je s tem takoj vzpostavil odnos med dogajanjem in občinstvom, torej se je ideja razvila iz tega prvotnega srečanja. Prav tako so me zanimali različni pojavi playbacka, do kakršnih pride ob velikih katastrofah: vedno znova se zavrtijo posnetki črne skrinjice, rekonstruirajo zadnji trenutki poleta, celo potniki si znova zavrtijo filme, ki so jih že videli, v želji, da bi premostili dolgčas potovanja z letalom. Vse te kronologije – pogled nazaj kot stvar preiskave, pogled naprej kot stvar potnikov sredi poleta – se akumulirajo v gledališki jet lag, v občutek, da si izvzet iz časa, suspendiran, kot v gledališču. Čeprav Slovenije, preden sem pisal Človeški faktor, nisem obiskal, sem vedel za Slovensko mladinsko gledališče, ker je moj irski prijatelj igral v eni od njegovih predstav. Ker sem študiral psihoanalizo, me je seveda zanimala tudi intelektualna scena v Ljubljani, predvsem zaradi ljudi, kot je Slavoj Žižek, preden je podprl Donalda Trumpa (no, z Melanio je krog verjetno sklenjen).

Urška Brodar: Kaj te je v gledališkem smislu zanimalo v zvezi s tematiko letalske nesreče?
Bush Moukarzel: To, da se prestaviš v utesnjen prostor; v začasni skupnosti sediš skupaj s tujci; udeležuješ se privilegirane dejavnosti, ampak takšne, ki jo dosti ljudi pogosto doživlja kot dolgčas; nimaš mobilnega telefona; nimaš nadzora nad tem, kaj se bo zgodilo; in seveda imaš potrebo po tem, da bi šel na stranišče, pa se počutiš ujetega. Vse te definicije v enaki meri veljajo za stanje, ko si na letalu in ko si v gledališču. Te nenavadne vzporednice so bile zame zanimiva predloga za raziskovanje.

Urška Brodar: Odpiranje katerih vprašanj je zate pomembno, ko pišeš za gledališče?
Bush Moukarzel: Bistveno vprašanje je: zakaj smo tukaj? To vprašanje zadeva tako planet kot gledališče samo.

Urška Brodar: Imaš odgovor na to vprašanje? Vsaj v zvezi s Človeškim faktorjem.
Bush Moukarzel: Vedno mi je bilo v pomoč razmišljanje o pojmu metagledališče, kjer je »meta« definiran kot »onkraj« ali »po«. Kaj je po gledališču? Kam gre? Med pisanjem Človeškega faktorja sem razmišljal o napredovanju človeštva, letenju kot simbolu tehnološkega napredka in pionirskem duhu, kot je npr. iztegnjena roka na koncu Kubrickove 2001: Odiseje v vesolju. Ne vemo, kam gremo, ampak vemo, da gremo. Izmed vseh misli, za katere si lahko predstavljaš, da se porajajo nekomu, ki je udeležen v letalski nesreči – banalnih misli, plemenitih misli – bi se sam vedno vprašal, zakaj sem na tem letalu. Kam grem? Sem res moral na to potovanje? Spet so tukaj vzporednice med poletom in gledališčem: zakaj smo tukaj? Kam vse skupaj pelje? Obstaja telos ali je vse skupaj samo veriga dogodkov, predstava za predstavo, polet za poletom? Nekje sem prebral, da je za metagledališče značilen »eksces«, ki ga doseže dramatika tam nekje v času Shakespeara. Shakespearovi liki se pogosto predobro zavedajo svojega statusa likov in s pretirano samorefleksijo, s prekomernim védenjem, ki grozi, da bo iztirilo trivialne zaplete, v katere bi morali biti vpleteni, skoraj uničijo zgodbo. Mislim, da je to pomembno področje, ki ga je treba v gledališču raziskovati: napetost med mise en abyme zavesti in ekscesom duše brez zgodbe, brez teleologije, in kako to sovpada z družbenimi in političnimi zgodbami našega časa.

Urška Brodar: Sam si tudi igralec, kako to, da si začel pisati za gledališče? Si bil najprej igralec in si kasneje začel pisati ali je bilo obratno?
Bush Moukarzel: Bil sem igralec, ampak predvsem sem bil vohun, opazoval sem ustvarjalne procese drugih ljudi. Torej sem, ko sem začel pisati – kar se je porodilo iz (nujne) zablode, da lahko to počnem bolje – začel pisati na način, zelo zavezan uprizarjanju. Želim si pisati dela, ki se hkrati ukvarjajo s tem, kako uprizarjaš neki dogodek, kot tudi s tem, kaj je to, kar uprizarjaš. Mogoče to pomeni, da forma prednjači pred vsebino, čeprav sta pravzaprav ista stvar.

Urška Brodar: Kakšne vrste delovni procesi v gledališču so ti v navdih?
Bush Moukarzel: Ne glede na vso mojo obsedenost z vprašanjem, kam gremo, občudujem procese, ki ne vedo, kam gredo. Z drugimi besedami, če imaš popolnoma izoblikovano idejo o tem, kakšno bo delo, si ne morem predstavljati, kaj je potem smisel tega, da ga narediš. Drugače rečeno, če je edini način, da izveš, kaj delaš, ta, da to narediš, potem se mi zdi, da bo tvoje iskanje pristno. Konec koncev pa sem pragmatik, torej, karkoli deluje, deluje. Kako že gre tisti dobri citat Harolda Pinterja? »Filozofski diskurz in politična razprava ob osmih ne bosta dvignila zavese.«

Urška Brodar: Kako pišeš?
Bush Moukarzel: Trezno.

Urška Brodar: Nam izdaš še, kaj je tvoj naslednji projekt?
Bush Moukarzel: S svojo skupino Dead Centre delam predstavo, ki se imenuje Hamnet in govori o Shakespearovem edinem sinu, ki je umrl, ko je bil star enajst let. Predstava bo solo, ki ga bo izvajal enajstletnik.
 
06.12.2016

REŽISER MATJAŽ POGRAJC O ČLOVEŠKEM FAKTORJU

Matjaž Pograjc, slovenski režiser, v svoji kratki avtobiografiji, za katero si z odločnim simbolom © pridržuje vse pravice, pove, da so bile njegove predstave sicer odigrane v tristotih mestih, v štiridesetih državah, na petih celinah in so skoraj povsod, kjer so jih lahko, prejemale nagrade, vendar da nič od tega ne šteje. Šteje samo, da je življenje najboljše maščevanje. Med drugim pa: 1. 3. 1967 v Ljubljani rojeni režiser je študiral računalništvo, pisal pesmi, leta 1989 opravil sprejemne izpite na AGRFT in naslednje leto ustanovil skupino Betontanc. Od leta 1993 je zaposlen v Mladinskem. Vse drugo je zgodovina.


1. Po plezanju, smučanju, potapljanju, jogi v zadnjih predstavah v Mladinskem (Pavla nad prepadom in Rokova modrina), je zdaj na vrsti letenje? Zakaj?

V velikih mestih ne grem nikoli v muzej, kaj šele v cerkev. Skrijem se v zakoten bar, naročim pijačo in opazujem ljudi. Igram se detektiva in skušam uganiti njihove misli. Poiskati njihove skrivnosti, določiti poklic, debelino denarnice in ozkost njihove bede. Meni se zdijo vsi ljudje nesrečni.
Avtorja teksta, Busha, sem našel preko interneta. Odpeljal sem se na Irsko, sedel v bar in se spet igral svojo igro. Skušal sem odkriti, kdo izmed teh stotih nesrečnih ljudi je najnesrečnejši. V oči mi je padel svetlolas možak, ki je ljudem okoli svoje mize veselo nazdravljal s pivom. Stopil sem tja in mu rekel: »Živijo, Bush!« Tip se je zarežal in rekel: »Živijo, Matjaž!« Usedla sva se dol in tip je rekel, da se bo danes napil do smrti, ker je tako nesrečen.
»Matjaž, obožujem katastrofe, ampak svojo malo manj.«
»Bush, boš napisal zame tekst o katastrofi?«
»Bom, če bo govoril o letalski katastrofi.«
»Prav, če bo govoril o stotih identificiranih truplih in o eni odrezani roki, ki je preveč.«
»Čigavi?«
»Ženski.«
»Zakaj ženski?«
»Samo ženske roke bodo spremenile svet.«
Potem sva bila nesrečna naprej in sva se šla srečno napit.


2. Tvoja nova predstava je nekakšen esej o smrti na duhovit način. Zakaj ta tema zdaj?

Nihče se ni še nikoli v solzah poslovil od Evklidove geometrije ali periodičnega sistema. Nihče ne toči solz, ko se poslavlja od poštevanke. Nihče svojih zadnjih besed ne posveča molekuli DNK, biohrani ali spinningu. Ko umreš, se posloviš od sveta, življenja, od majhne izbrane skupine ljudi, vrednih, da si jih imel rad, in od pravljice, imenovane upanje. Sanjati o neverjetnem je edino upanje, da nisi živel popolnoma zaman. Da si vsaj malo zasukal svet v levo ali desno, da nisi pohodil preveč ljudi, da si kakšno žival rešil bedne usode in da si vsaj malo živel pravljico brez srečnega konca – pa vendar dovolj, da te ne bodo pozabili. Kako nebeško je umreti, če si vsaj malo živel tudi v drugih ljudeh in nastopal tudi v njihovih pravljicah.

3. Je lahko biti pogumen (na odru), igrati pogumne? Komu ne priporočaš ogleda oziroma koga si tokrat želiš (na novo) pripeljati v gledališče? Koga hočeš pretresti?

Vsi bomo umrli. Vsi mi imamo nekoga, ki nam je že umrl. Vsi mi imamo nekoga, ki bo umrl. Vsi vi ste torej vabljeni, da ne bo prepozno za vaše ali njihove zadnje besede.
 
06.12.2016

IGRALCI O VLOGAH V PREDSTAVI ČLOVEŠKI FAKTOR

Vsi smo vpleteni. Vsi smo krivi.
Primož Bezjak – Pilot

Moj oče je vedno govoril: »Imej rad človeka, dokler je živ.«
Damjana Černe – Terapevtka

Mama, oprosti, zdaj moram it. Žal mi je … Hotel sem ti samo reč, da te imam zelo …
Željko Hrs – Vodja letalske družbe

Človek vedno umre dvakrat.
Uroš Kaurin – Irec, ki morda je, morda pa ni preiskovalec

Če že sprašujete o smrti, me ne sprašujte o življenju.
Boris Kos – Čistilec

Moj lik si misli, da je tam zato, da se dokoplje do resnice … Ali pa morda zato, da jo prikrije. Sebi – žal ali na srečo – ne more prikriti ničesar.
Janja Majzelj – Preiskovalka

Če si povprečen, je tvoj svet kvadrat. Od tebe nihče ne zahteva, da ga spremeniš v krog. Ker si samo povprečen.
Klara Kastelec – Stevardesa

Ničesar ne ve o sebi, ne ve niti tega, ali je živ ali mrtev, ali sanja ali ga sanja kdo drug; zaveda se zgolj tega, da se je znašel sredi neke gledališke predstave, v kateri mora na koncu ukrasti črno skrinjico.
Ivan Peternelj – Slovenski preiskovalec

Ko se prižgejo motorji, sem živ.
Vito Weis – Stevard
 
25.11.2016

MLADINSKO DIALOG: december

MLADINSKO_DIALOG


Mladinski klub – Dežela pridnih
KAKO SANJATI REVOLUCIJO?


Četrtek, 15. 12., ob 20.00, Klub Mladinsko

Gost: Ratibor Trivunac
Vodi: Erik Valenčič

Ali sploh lahko še rečemo, da živimo v demokraciji? Medtem ko svetu vladajo gospodarsko-finančne elite, se na političnih prizoriščih po svetu širita populizem in odkriti fašizem. Pred nami so turbulentni časi in upati gre, da bodo vsaj tudi revolucionarni. Toda kako sploh sanjati revolucijo? In kako se dejansko pripraviti nanjo? Pogovor s srbskim anarhosindikalistom Ratiborjem Trivuncem.


Mladinski klub – Dežela pridnih
LETO, KI ODHAJA, IN LETO, KO SO ODHAJALI

Torek, 20. 12, ob 20.00, Klub Mladinsko

Vodi: Boštjan Narat

Zadnja premiera Slovenskega mladinskega gledališča v letu 2016 se sooča s smrtjo, temo, ki je verjetno prav zaradi svoje brezpogojne končnosti neskončna; z vprašanjem, ki zadeva prav vse in vsakogar in hkrati ostaja največja skrivnost. In tudi zadnji letošnji pogovor v okviru cikla Dežela pridnih se bo ukvarjal s to temo – smrt je namreč v letu, ki odhaja, svojo vlogo opravljala s tragično zavzetostjo: ali kot žalostna statistika po krivici spregledanih in brezimnih ali pa kot novica z naslovne strani ob slovesu tistih, ki so v zadnjih desetletjih bistveno oblikovali umetniški in ustvarjalski prostor naših prebivanj.

Tokratni pogovor posvečamo slednjim: Aleš Debeljak, Tomaž Pandur, David Bowie, Leonard Cohen ... seznam je – pri nas in v globalni vasi – dolg in predolg. Naš pogovor bo majhen prispevek k spominu. Kot hommage; kot molitev ali nekaj namesto nje.
 
03.11.2016

Crème Brûlée Špecial v novembru

Crème Brûlée Špecial:
IntoSomething in Oslovska sodba
11.11.2016 I Klub Mladinsko

Veselje v nas izbrska prav na dnu našo razigranost, neukrotljivo poželenje po dobrih ljudeh, družbi mnogoterih src in večnega smeha. Slavimo naš vsakdanji kruh, ko lahko mirnih src podelimo to srečo z drugimi, ko se vsak grližljaj pretopi v naše telo, mi postanemo kruh in kruh postane mi.

Vsak, ki nas dobro pozna je bil seznanjen z dvanajstimi osli, ki krojijo našo usodo. Ne moremo si kaj, da jim zopet ne prisluhnemo. Veste, v poznejših letih se boste spominjali samo lepih trenutkov in tako nas učijo modrosti, da ne pozabimo na tiste trenutke, ko je imelo vse svoj smisel.

"IntoSomething & Oslovska sodba" se tako vračata na ljubljanske savane, le za bežen trenutek, da ozremo tisto nepopisno srečo, ki nas je povzdigovala v srcih dolga leta. Pridružite se in ta kruh bomo delili z vami.


Klubski večer: 10 EUR
4 hodni špecial meni + klubski večer: 15 EUR
Pričetek 20.00 I Hrano strežemo do 23.00 I Klubski večer sledi do 4.00

Zaradi omejenega prostora in željene intimnosti večera je obvezna potrditev udeležbe dogodka na klubmladinsko@surfood.eu.
 
02.11.2016

ABONMA PIRANSKI ZALIV

Skupni abonma Slovenskega mladinskega gledališča in Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki

Dve predstavi Mladinskega in dve predstavi HNK Ivana pl. Zajca na sporedu ob koncih tedna. Za slovensko občinstvo bomo iz Ljubljane organizirali avtobusni prevoz do Reke in nazaj, ogled predstav pa bo popestrilo pozno kosilo.


Predstavi v Ljubljani

Sobota, 17. december 2016

ČLOVEŠKI FAKTOR

Prevod: Barbara Skubic
Režija: Matjaž Pograjc
Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Klara Kastelec k. g., Uroš Kaurin, Boris Kos, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Vito Weis k. g.

Spoštovani potniki, dobrodošli na letu Air Mladinsko, članice združenja kulturne mašinerije Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo, proti Fargu. Na poti do Farga bomo preleteli Alpe, Pariz, London in Burren, potem pa bomo leteli čez Atlantski ocean. Naša potovalna višina bo 15.000 metrov. Med letom pričakujemo lepo vreme. Let bo trajal natančno 90 minut. Prosimo vas, preverite, če so vaši varnostni pasovi pravilno pripeti, vzravnajte naslone sedežev, zaprite mizice in spoštujte znak prepovedi kajenja. Kapitan Matjaž Pograjc in člani posadke vam želimo prijeten let. Hvala.



April–maj 2017*

REPUBLIKA SLOVENIJA
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana

Vsi avtorji predstave bodo ostali anonimni. Posameznik v tem kontekstu preprosto ni pomemben. Pomembna je drža(va).

To je predstava Republika Slovenija. V njej upokojeni obveščevalec pove zgodbo o štetju milijonov, nato se šesterica pomembnih mož, predsednikov in ministrov, za okroglo mizo igra z orožjem in človeškimi usodami, na koncu pa se skupina vojakov loti vohuna. To je predstava Republika Slovenija. Traja petindvajset let in narejena je z vašim denarjem. In ves ta čas ste – kot statisti ali glavni igralci – njen del. Naša državljanska dolžnost je ozreti se na poosamosvojitveno obdobje; na čas, ko sanje niso bile več dovolj(ene).


*O datumu predstave boste pravočasno obveščeni.


Predstavi na Reki

Sobota, 10. december 2016, Mali oder HNK

Mihail Bulgakov
MOJSTER IN MARGARETA
Režiserka: Selma Spahić


Roman Mihaila Bulgakova je na eni ravni polemika s socrealizmom kot umetniško doktrino, uvedeno najprej v Sovjetski zvezi, nato pa še v vseh drugih državah Vzhodnega bloka. Danes, v času totalitarizma permisivnosti, se to delo odpira novim branjem in odrskim interpretacijam. Stari centri moči so izginili, ideološki okviri so se spremenili, umetnost pa, če je zares vredna tega imena, še vedno zmore provocirati in tudi mobilizirati represivne moči družbe. Molče sprejete umetniške doktrine še danes določajo družbeno sprejemljive oblike in vsebine, pa tudi sankcije za tiste, ki si drznejo stopiti iz njihovih okvirov.
Selma Spahić je ena najboljših gledaliških ustvarjalk mlajše generacije v regiji. Prejela je številne nagrade na festivalih v Bosni in Hercegovini in drugod in je pogosta gostja festivalov v tujini, na primer v Nemčiji, Švici in na Poljskem. Je tudi umetniška direktorica Mednarodnega gledališkega festivala MESS Sarajevo.



Sobota, 20. maj 2017, Veliki oder HNK


Jean-Baptiste Poquelin Moliѐre
KRITIKA ŠOLE ZA ŽENE
Režiser: Igor Vuk Torbica


Ko so leta 1662 prvič uprizorili komedijo Šola za žene, so Molièrovi moralistični sodobniki avtorja napadli zaradi pomanjkanja morale in okusa ter žaljenja temeljnih verskih postulatov. Nekaj mesecev pozneje je Molière napisal odgovor v obliki drame Kritika Šole za žene. V njej obravnava neki večer v aristokratski hiši, v kateri se pogovarjajo prav o njegovi kritizirani komediji, o kateri ima vsak svoje trdno mnenje. Razprava je nenavadno sodobna. Kritika Šole za žene je za razliko od drugih Molièrovih komedij napisana v prozi, v prvi plan pa postavlja vprašanje o položaju umetniškega dela v družbi. Kdo je relevanten, da presoja o njem: občinstvo, kritika ali pa morda oblast? Ali obstajajo pravila, po katerih umetniško delo nastaja in kdo jih predpisuje? Ali je mogoče umetnost zvesti na preskušene obrazce? Ali se umetnost sme podrejati zakonom dobrega okusa? To je le nekaj vprašanj, ki nam jih postavlja Molière kot »naš sodobnik«.


CENA ABONMAJA PIRANSKI ZALIV je 79 EUR.
V ceno je vključeno:
• 2-krat prevoz Ljubljana–Reka–Ljubljana,
• 2-krat pozno kosilo na Reki,
• 2 predstavi v HNK Ivana pl. Zajca na Reki,
• 2 predstavi v Slovenskem mladinskem gledališču.

CENA POSAMEZNEGA KULTURNEGA IZLETA NA REKO je 25 EUR.

V ceno je vključeno:
• prevoz Ljubljana–Reka–Ljubljana, pozno kosilo, ogled predstave.


Dodatne informacije in rezervacije:

Prodajna galerija Mladinsko, Trg francoske revolucije 5, Ljubljana,
tel.: 01 425 33 12, vsak delavnik od 12.00 do 17.30, v soboto od 10.00 do 13.00;
e-pošta: smg.blagajna@siol.net


V sodelovanju z Uradom Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Slovenskim kulturnim domom Bazovica na Reki


Pridružujemo si pravico do spremembe programa.
 
27.10.2016

MLADINSKO DIALOG V NOVEMBRU

Novembra bo Slovensko mladinsko gledališče v okviru programa Mladinsko_Dialog začelo nov modul pod naslovom Dežela pridnih. Gre za ciklus pogovorov, ki jih bodo v Mladinskem kurirali in vodili znani slovenski novinarji in aktivisti. V tej sezoni ga bosta vodila Erik Valenčič in Boštjan Narat.
Odpreti nameravamo razpravo o širših družbenih in političnih vprašanjih in s tem opisati kontekst, v katerem ustvarjamo umetnost.
Katere so dominantne paradigme in kulturne politike? Kakšen imidž nekdanje dežele pridnih se vzpostavlja danes? Se je izkazalo, da so deželo vseeno prevzeli drugi? In kam so izginili tisti najbolj pridni?
V Mladinskem bomo torej poskušali povedati, kako se v tem trenutku giblje naše kolektivno telo.


Mladinski klub – Dežela pridnih
DEMOKRACIJA, KAPITALIZEM, TERORIZEM, KRIZA

Sreda, 9. 11., ob 20.00, Klub Mladinsko

Gost: dr. Nikolai Jeffs
Vodi: Erik Valenčič


Manj kot deset let po tem, ko je japonski teoretik Francis Fukuyama razglasil globalno nadvlado kapitalistične demokracije in konec zgodovine, so svet raztrgali že od nekdaj znani vzorci verskih ter ideoloških ekstremizmov in finančnih zlomov. Kako osmisliti ta današnji svet in čas? Kaj je demokracija, kaj je kapitalizem, kaj terorizem, kaj kriza?


Mladinski klub – Dežela pridnih
ČIGAVO NASILJE, ČIGAVA TRAGEDIJA, ČIGAV SPOMIN?

Četrtek, 24. 11, ob 20.00, Klub Mladinsko

Gostja: Jovana Mihajlović Trbovc
Vodi: Boštjan Narat

Spomin praviloma pomeni soočenje s preteklostjo, Evropa danes pa ne zna misliti svoje sedanjosti. Kolektivna pozaba lastne vloge v preteklosti in (so)krivde za nastalo situacijo iz nas ustvarjata politično impotentne (ne)akterje, ki skrb za drugega nadomeščajo z na statistiki utemeljenem razdeljevanjem bremena.
Jovana Mihajlović Trbovc je politologinja, ki se s političnimi vprašanji ukvarja z vidika kulturologije. Področje njenih raziskav so politike preteklosti in javnega spominjanja na zločine ob razpadu nekdanje Jugoslavije in iz časa druge svetovne vojne.
 
17.10.2016

IZDAJALEC + KOMPLEKS + NASILJE

Teden s predstavami Oliverja Frljića

V enem tednu bo Mladinsko prikazalo predstave, ki so trenutno največje mednarodne uspešnice našega gledališča. Vse tri je režiral isti režiser. Vse tri delujejo kot pomenske bombe, ki so v različnih kontekstih izzvale različne eksplozije. Zaradi vseh treh so nas obtožili, da smo ceneni provokatorji in amaterji. In seveda: vse tri problematizirajo sam medij gledališča.

KOMPLEKS RISTIĆ
Četrtek, 3. 11., ob 17.00
Petek, 4. 11., ob 19.00

PREKLET NAJ BO IZDAJALEC SVOJE DOMOVINE!
Sobota, 5. 11., ob 20.00
Torek, 8. 11., ob 20.00

NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE
Nedelja, 6. 11., ob 20.00
Ponedeljek, 7. 11., ob 20.00


Samo ob tej priložnosti posebne cene!

Paket treh vstopnic – 18 / *12 €
Paket dveh vstopnic – 15 / *10 €
Posamezna vstopnica – 10 / *7 €
*za dijake, študente, upokojence


Pridite! Za izdaje, komplekse in nasilnost bomo poskrbeli mi.
 
13.10.2016

NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE

Pred premiero NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE

Po protestih in poskusu odpovedi predstave Naše nasilje in vaše nasilje na Poljskem ter v Bosni in Hercegovini vodstvo in ansambel Slovenskega mladinskega gledališča izkoriščata priložnost, da neposredno pred ljubljansko premiero in nadaljnjimi že dogovorjenimi gostovanji predstave na različnih mednarodnih festivalih sporočita naslednje:

Izražamo protest in najglobljo zaskrbljenost zaradi poskusov poljske in hrvaške Katoliške cerkve in desničarskih skupin, da brutalno prepovejo, očrnijo in celo kriminalizirajo umetniško delo, mednarodno koprodukcijo v režiji umetnika, ki je s svojim delom tradicionalno vezan na našo hišo – Oliverja Frljića. Skrbi nas dejstvo, da je na podlagi zapisov v poljskih katoliških medijih in desničarskih in klerikalno ekstremnih spletnih portalih na Poljskem bosanska nadškofija poskušala preprečiti izvedbo predstave v Sarajevu, mestu, ki za celotno regijo predstavlja simbol odpora in boja.

Nobena od poljskih niti bosanskih in seveda hrvaških protestirajočih organizacij ni videla predstave. Nihče ni posredoval komentarjev iz najpomembnejših poljskih in mednarodnih dnevnih časopisov in resnih časnikov, ki se ukvarjajo s kulturo. Zato bi radi to priložnost izkoristili in vas spomnili, da so v Gazeti Wyborcza zapisali: »prebudila se je desničarska tovarna kulturne vojne«. V Dwutygodniku: »Najboljša Frljićeva predstava doslej!« V Theatru Heute pa, da gre za problematiziranje buržoaznih gledaliških potreb srednjeevropskega občinstva. In tako naprej.

Poskus ekonomske cenzure oblasti v Kujavsko-pomorjanskem vojvodstvu (bydgoški upravni regiji) in sarajevskem kantonu, ki napoveduje prevpraševanje finaciranja dveh festivalov, imamo za resen napad na svobodo izražanja in umetniško svobodo, za nerazumevanje in napako, ki ruši temelje demokracije.

To priložnost izkoriščamo, da se zahvalimo vodstvu Festivala novih dramaturgij v Bydgoszczu, ki nas je povabilo in nam omogočilo, da pokažemo predstavo v tem za poljsko kulturo izredno težkem trenutku. Zatem poljskemu občinstvu, ki nas je pospremilo z ovacijami in gromkim aplavzom, kritikom in naprednemu delu poljskih gledaliških krogov, saj je ogorčen protestiral proti gonji, ki se je zgrnila na našo predstavo. Zahvaljujemo se, čeprav to zveni absurdno, tudi poljski Katoliški cerkvi, ki je za naše grehe organizirala molitve u bydgoških kapelah. Nadalje prebivalcem Sarajeva, našemu občinstvu, ki si je izborilo ogled predstave in svojo temeljno pravico, da samo odloča o umetnosti, v kateri hoče sodelovati.

Slovensko mladinsko gledališče je prostor svobode in demokracije. Gledališče, ki je nosilo naziv evropski ambasador kulture. Teater, ki je zaradi političnosti svojih predstav dosegel svetovno prepoznavnost in položaj kraja progresivnega eksperimenta in jasnega političnega stališča.

Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča
Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča
 
09.10.2016

Demanti vodstev SMG in HNK Reka o predstavi

Zaradi medijskih zapisov in pozivov k prepovedi predstave Naše nasilje in naše nasilje na Mednarodnem festivalu MESS v Sarajevu se vodstvi Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane in HNK Ivana pl. Zajca z Reke čutita pozvani k demantiranju neresničnih in pavšalnih medijskih objav, ki se že nekaj dni neumorno ponavljajo in vzpostavljajo popolnoma napačno medijsko reprezentacijo predstave. Prizori, ki jih opisujejo mediji, zlasti pa kulturno-verski portali, so vzeti iz konteksta, pripisujejo pa jim pomen, ki ne ustreza ne pomenu ne namenu, ki ga ti imajo v sami predstavi. Predstava – ravno nasprotno od tega, kar ji pripisujejo – po metodi subverzivne afirmacije kritizira nasilje, ki ji ga očitajo, ter niti v enem delu nima namena omalovaževati katerekoli verske skupnosti ne postavljati pod vprašaj vrednot posameznih religij, temveč postavlja vprašanje o njihovi odvisnosti od neoliberalne ideologije, hkrati pa postkolonialno Evropo poziva k prevzemanju odgovornosti za to, kar se posledično kaže v obliki vojn na Bližnjem vzhodu.
Naslovi, kot je Škandalozno nasilje nad verniki in njihovim svetinjami, ali uporaba izrazov, kot sta bogoskrunstvo in sovražni govor, predstavljajo svojevrstno medijsko zavajanje, saj predstavo obsojajo izključno na temelju popreproščenih medijskih zapisov, ki so jih večinoma pisali novinarji, ki je sploh niso videli.
Kot primer očitne medijske manipulacije navajamo trditev, da so na telesih igralcev izpisani verzi iz Korana, kar je zelo daleč od resnice. Telesa izvajalcev so namreč popisana z enim samim arabskim stihom, ki ga je navdihnilo delo iranske umetnice Şirin Neşat: »Arabski je jezik in ne orožje.« In prav v tem verzu se zrcali ena izmed bistvenih namer predstave.

Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča
Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča
Marin Blažević, v.d. intendanta HNK Ivana pl Zajca
Jelena Kovačić, v.d. ravnateljice Hrvatske drame HNK Ivana pl Zajca
 
05.10.2016

Pred slovensko premiero

Predstava Naše nasilje in vaše nasilje v režiji Oliverja Frljića, katere koproducent je tudi Slovensko mladinsko gledališče, v Ljubljani pa bo premierno uprizorjena 13. oktobra 2016, je prav na gostovanju na Poljskem sprožila najbolj burne polemike in reakcije doslej.

Če so bili odzivi na uprizoritev, ki skozi reprodukcijo populističnega govora opominja na licemerstvo in odgovornost (post)kolonialne Evrope, ko gre za vojne na Bližnjem vzhodu in begunsko krizo, v Avstriji in Nemčiji bolj osredotočeni na njeno problematično umetniško vrednost ter »vulgarne in plakativne« gledališke kode.


Če so bili odzivi na uprizoritev, ki skozi reprodukcijo populističnega govora opominja na licemerstvo in odgovornost (post)kolonialne Evrope, ko gre za vojne na Bližnjem vzhodu in begunsko krizo, v Avstriji in Nemčiji bolj osredotočeni na njeno domnevno problematično umetniško vrednost ter »vulgarne in plakativne« gledališke kode, je zaradi ponovitve, ki je bila 25. septembra 2016 na sporedu v okviru Festivala novih dramaturgij v poljskem mestu Bydgoszcz, poslanka poljske desničarske stranke PiS – ta je trenutno na oblasti – skupaj z nekaterimi strankarskimi kolegi na policijo podala prijavo zaradi »žaljenja verskih čustev in poljskih nacionalnih simbolov«, regionalne oblasti pa so začele resno problematizirati upravičenost javnega financiranja festivala.

Anna Sobecka je tako v pismu, naslovljenem na Pawła Wodzińskega, direktorja Gledališča Hieronima Konieczke v Bydgoszczu, zapisala: »To, kar bi morala biti režiserjeva interpretacija na temo fašizma, ni bila nikakršna umetnost, ampak vulgarna predstava, s katero je avtor užalil na milijone Poljakov in katolikov. […] Najstrašnejši trenutek je prizor, v katerem se gola muslimanka dotika svojih intimnih predelov in od tam izvleče poljsko zastavo […], potem pa se režiser norčuje še iz Kristusove smrti, in igralec, ki igra Jezusa, posili dekle, ki igra Arabko.«



Župan upravne regije Piotr Całbecki je v javnosti podal naslednjo izjavo: »Zaradi izjemno nizke ravni festivala in pristajanja na žaljenje poljskega naroda, osnovnih človeških vrednot, zaradi prikazovanja verskega sovraštva in prezira do krščanstva bomo na moj predlog na naslednji seji regionalnega sveta razpravljali o izključitvi Poljskega gledališča v Bydgoszczu iz projekta financiranja kulture v regiji. S tem bomo gledališču onemogočili nadaljnje financiranje festivala. Meje umetnosti so prekoračene.«

O predstavi danes pišejo domala vsi poljski mediji, odzivi se vrstijo tudi na hrvaških kulturno-verskih portalih, ki sporočajo, da bi bilo treba predstave Oliverja Frljića, tega »komunističnega provokatorja«, prepovedati v vsaki katoliški deželi, saj da je njegova umetnost neposredna žalitev »hrvaške kulture«.

Poljski gledališki kritiki so predstavo ocenili kot izjemno uspešno kritiko Evrope, ki uporablja sredstva novega, brutalnega in ostrega gledališkega jezika, občinstvo pa jo je pospremilo z ovacijami.
»Na Dunajskih slavnostnih tednih smo bili priča prvemu škandalu. Režiser Oliver Frljić je kritikom s svojo novo predstavo Naše nasilje in vaše nasilje nastavil vabo, v katero so po pričakovanjih ugriznili.«
Stefan Bock v časniku Der Freitag

»Ali Frljić s svojo v veliki meri resno montažo kontaminiranih znakov in slik ne napada tudi drugačnega, vzvišenega in po izvirnosti in prefinjenosti hlepečega okusa srednjeevropske gledališke in kulturne elite?«
Eva Behrendt v reviji Theater Heute

Zdi se, da so ravno popreproščenost, plakativnost, črno-belo prikazovanje odgovornosti (postkolonialnega) Zahoda tisto, kar je najbolj raztogotilo in mobiliziralo avstrijsko in nemško kritiko, umetniškega direktorja festivala Zürcher Theater Spektakel pa celo privedlo do odpovedi koprodukcijskega sodelovanja. Če je bila kritika zahodnoevropskega gledališkega miljeja Oliverju Frljiću doslej izjemno naklonjena, ko je z odra spregovoril o izbrisanih v Sloveniji, Srbe obsodil za umor Zorana Đinđića, Hrvate pa za smrt deklice Aleksandre Zec, pa se je ta naklonjenost očitno končala, ko se je prenehalo govoriti le o našem slovanskem gonu po samouničenju in postjugoslovanskih travmah. Pregovorno odprti Zahod se je v užaljeno žaljivem tonu uprl, češ ta uprizoritev človeka v ničemer ne obogati (Mar ni že želja po intelektualni obogatitvi predpostavka buržoaznega gledališča?), temveč le pošteno razkuri.

Ker gre v primeru Našega in vašega nasilja za nekakšno (avto)ironično reprodukcijo populističnega govora – kakšen pa je ta, če ne poenostavljajoč, črno-bel, politično nekorekten, mestoma žaljiv in pamfleten –, je jasno, da bo diskurzivne vzorce tovrstnega sovražnega govora uporabljala tudi predstava. Čeprav ta gledalca zavestno oropa referenčnega okvirja, pa je vseeno opomin na dejstvo, da tudi gledališče kot institucija sodeluje v proizvodnji strukturnega nasilja in da se pogosto vzvišeno in intelektualistično postavlja v vlogo moralnega arbitra.

»Spomnimo se, da je hegemonija za Gramscija politični koncept, razvit z namenom, da bi glede na izkoriščevalsko in represivno naravo kapitalizma razložil odsotnost socialnih revolucij v zahodnih demokracijah. Hegemonija vključuje posebno vrsto konsenza: določena družbena skupina prikazuje svoje partikularne interese kot interese družbe v celoti. V tem kontekstu postane umetnost še eno orodje za reprodukcijo interesov in vrednot te družbene skupine. Bolj ko bi se določena umetnost rada legitimirala kot apolitična, bolj zahrbtno reproducira neko nevarno ideologijo – ideologijo, ki hoče obdržati družbeni status quo, njegove različne neenakosti in nepravilnosti, in institucije, ki jih reproducirajo skozi svoje inherentno strukturalno nasilje. Uporabljati s to resničnostjo normirani gledališki jezik, da bi kritizirali prav to resničnost, pomeni odsotnost zavesti, da je gledališki jezik že materializacija te ideologije. Predstava Naše nasilje in vaše nasilje je za avstrijsko mainstream kritiko pričakovano preveč preprosta, pamfletska in plakatna, saj v njej izostanejo gledališki kodi, kakršne je ustvaril družbeni sloj, ki mu pripada tudi kritika, ki jih je razglasila za univerzalno estetsko vrednoto. In zares bi si želel, da bi mi kdo končno pojasnil, v čem je slabost preprostosti, pamfleta in plakata. Malevičevo Belo na belem je zelo preprosta slika, ampak slika, ki zastavlja vprašanje o sami naravi slikarskega medija. Med avtorji, ki so kot žanr uveljavili pamflet, pa so bili tudi Jonathan Swift, Daniel Defoe in Voltaire.« Oliver Frljić v intervjuju s Tomažem Toporišičem


Naše nasilje in vaše nasilje
(Po navdihu romana Estetika odpora Petra Weissa)
Režija: Oliver Frljić

Mednarodne premiere:
29. 5. 2016: Wiener Festwochen, Dunaj
20. 8. 2016: Kunstfest Weimar, Weimar
27. 9. 2016: HAU Hebbel am Ufer, Berlin
9. 10. 2016: MESS Sarajevo
13. 10. 2016: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
22. 11. 2016: HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Reka


Slovenska premiera: četrtek, 13. 10., ob 19.00

Ponovitvi: petek, 14. in nedelja, 16. 10., ob 19.00

Mladinski diskurz
POGOVOR Z USTVARJALCI PREDSTAVE NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE

Četrtek, 13. 10., ob 20.30, Zgornja dvorana (po premieri predstave)
Gostje: ustvarjalci predstave
Pogovor vodi: Rok Vevar

Igrajo:
Barbara Babačić k. g. – Barbara Babačić
Daša Doberšek – Rasha Omran
Uroš Kaurin – Mathijs
Dean Krivačić – Abi Aziz
Jerko Marčić – Mihailo Tamar
Nika Mišković – Noor Nazari
Draga Potočnjak – Amal Petrovič
Matej Recer – Hadi Al-Zaidi
Blaž Šef – Rauf Asgarov

Dramaturgija: Marin Blažević
Scenografija: Igor Pauška
Kostumografija in oblikovanje maske: Sandra Dekanić
Oblikovanje luči: Dalibor Fugošić
Adaptacija luči: David Cvelbar
Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
Izbor glasbe: Oliver Frljić
Strokovna sodelavka: Aenne Quiñones
Asistentka režije: Barbara Babačić
Producent: Hannes Frey


Po naročilu: HAU Hebbel am Ufer, Berlin
Produkcija: HAU Hebbel am Ufer, Berlin
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana; Wiener Festwochen, Dunaj; Zürcher Theater Spektakel, Zürich; Kunstfest Weimar, Weimar; Hrvatsko narodno kazalište Ivana pl. Zajca, Reka
Podprl Zvezni kulturni sklad Nemčije
Regionalni koproducent: MESS
 
04.10.2016

Pet vprašanj za Oliverja Frljića

O Našem nasilju in vašem nasilju, krizi Evrope, fundamentalizmu in fašizmu, montaži namerno kontaminiranih znakov in slik, ki napadajo vzvišeni in po originalnosti in prefinjenosti hlepeči okus srednjeevropske gledališke in kulturne elite, ga je spraševal Tomaž Toporišič.

1. Zdi se, da v Evropi obstajajo neke tabu teme ali, še bolje, nedotakljive nevralgične točke, ki se jih lotevaš v zadnjih predstavah. In pri tem ne uporabljaš več razvidnega brechtovskega potujitvenega efekta in metagledališkosti, ampak gledališki oder uporabljaš kot poseben način handkejevskega zmerjanja občinstva. Se ti zdi, da mora gledališče danes uporabiti neposredni jezik napada in gledalce, tako kot igralci v Našem nasilju in vašem nasilju, nagovoriti: Nič vam ni treba početi. Samo sedite. Nič vam ni treba narediti. Vaša krivda je sámo dejstvo, da ste državljani Evrope. Ali pa: Ampak najbolj od vsega se sramujem vas, gledališka publika. Med vami ni pravih junakov našega časa – ljudi, ki se v Turčiji, Grčiji in Makedoniji na morju in na kopnem borijo s policijo, da bi imeli tisto, kar je kapital imel že od nékdaj – pravico do svobode gibanja. Medtem ko vi sedite in gledate to predstavo, na tisoče ljudi umira.

Oliver Frljić: Citiral bi to, kar je nekoč zapisal David Savran o delu newyorške skupine The Wooster Group, saj se mi zdi, da je zelo povezano s tezo nekaterih kritikov, da se predstava Naše nasilje in vaše nasilje postavlja v vlogo nekakšnega moralnega arbitra: »Vse predstave The Wooster Group vztrajajo pri kompleksnosti vizije in zavračajo moralne imperative; tako gledalca oropajo referenčnega okvirja, s pomočjo katerega bi lahko razločil med ironičnim in neironičnim. Namesto tega vsaka predstava mobilizira lebdečo ironijo, katere drsenje tvori pluralnost umetniškega dela, ali pa artikulira različne priložnosti za pomene.« Mislim, da je prav situacija, v kateri gledalcu umanjka okvir, ki bi jasno določil, v katerem modusu deluje predstava – ironičnem ali neironičnem –, največja vrednost predstave Naše nasilje in vaše nasilje. Toda spomnimo se: tudi Handkejevo Zmerjanje občinstva na institucionalnem meščanskem repertoarju nikoli ni dobilo državljanske pravice, in to kljub temu, da gre za eno izmed ključnih dramskih besedil, ki razgrajujejo različne tipe gledališkega mimezisa in ideologije, na katerih ta temelji. Sam si nikakor nisem zadal cilja, da bi postal nekakšen moralni arbiter. Tudi sam sodelujem v proizvodnji strukturnega nasilja, ki je nujno za »normalno« delovanje Evrope. Nekoč mi je nekdo poskušal razložiti, da ni del tega strukturalnega nasilja, ker kupuje izdelke pravične trgovine. Vprašal sem ga, ali kupuje »pravično« nafto. Izjava tega človeka me na neki način spominja na Brechtovo besedilo iz Petih težav pri pisanju resnice, ki ga igralec Dean Krivačić govori v predstavi: »Tisti, ki so proti fašizmu, a niso tudi proti kapitalizmu, tisti, ki javkajo nad barbarstvom, ki izhaja iz barbarstva, so podobni ljudem, ki hočejo jesti svoj del teletine, a bi radi, da se tele ne zakolje. Žele si jesti tele, a ne žele videti krvi. Zadovoljni so, če si mesar umije roke, predno poda meso.« Reči hočem, da ne moremo prenehati biti del strukturnega nasilja, vse dokler živimo v ekonomsko-političnem sistemu, v katerem živimo. Strukturno nasilje je neoliberalnemu kapitalizmu in temu pripadajoči politični reprezentaciji inherentno. Ta sistem se ne more spremeniti s pomočjo institucij tega istega sistema. Njegove institucije niso sredstvo za spremembe, ampak za ohranjanje obstoječega sistema.


2. Ko Eva Behrendt v reviji Theater Heute piše o predstavi Naše nasilje in vaše nasilje, izpostavi misel, ki se zdi zelo simptomatična in zanimiva: »Še bolj tehtno pa je povsem drugo vprašanje: Ali Frljić s svojo v veliki meri resno montažo kontaminiranih znakov in slik ne napada tudi drugačnega, vzvišenega in po izvirnosti in prefinjenosti hlepečega okusa srednjeevropske gledališke in kulturne elite?« Se ti zdi njena interpretacija točna?


Oliver Frljić: Ta trditev se mi zdi precej točna. Odrski jezik te predstave je rezultat premisleka o kompleksnem vprašanju, ki je v središču romana Estetika odpora Petra Weissa – o vprašanju kulturne hegemonije. Spomnimo se, da je hegemonija za Gramscija politični koncept, razvit z namenom, da bi glede na izkoriščevalsko in represivno naravo kapitalizma razložil odsotnost socialnih revolucij v zahodnih demokracijah. Hegemonija vključuje posebno vrsto konsenza: določena družbena skupina prikazuje svoje partikularne interese kot interese družbe v celoti. V tem kontekstu postane umetnost še eno orodje za reprodukcijo interesov in vrednot te družbene skupine. Bolj ko bi se določena umetnost rada legitimirala kot apolitična, bolj zahrbtno reproducira neko nevarno ideologijo – ideologijo, ki hoče obdržati družbeni status quo, njegove različne neenakosti in nepravilnosti, in institucije, ki jih reproducirajo skozi svoje inherentno strukturalno nasilje. Uporabljati s to resničnostjo normirani gledališki jezik, da bi kritizirali prav to resničnost, pomeni odsotnost zavesti, da je gledališki jezik že materializacija te ideologije. Predstava Naše nasilje in vaše nasilje je za avstrijsko mainstream kritiko pričakovano preveč preprosta, pamfletska in plakatna, saj v njej izostanejo gledališki kodi, kakršne je ustvaril družbeni sloj, ki mu pripada tudi kritika, ki jih je razglasila za univerzalno estetsko vrednoto. In zares bi si želel, da bi mi kdo končno pojasnil, v čem je slabost preprostosti, pamfleta in plakata. Malevičev Belo na belem je zelo preprosta slika, ampak slika, ki zastavlja vprašanje o sami naravi slikarskega medija. Med avtorji, ki so kot žanr uveljavili pamflet, pa so bili Jonathan Swift, Daniel Defoe in Voltaire.


3. Tvoja zadnja predstava je doživela pravi kritiški pogrom. Vsem kritikom, ki na vsak način skušajo pokazati, da nimaš prav, češ da Evropa ni v takšni krizi, kot jo kažeš, in tudi če je, tega ne pokažeš na pravi gledališki način, je skupno, da jih je najbolj zadela kritika ksenofobne Evrope in Evropejcev. Se ti zdi, da negativni politični in kritiški odzivi na tvojo predstavo niso povezani samo s temami, ampak tudi s posebnim gledališkim jezikom, ki ga uporabljaš v svojih predstavah, saj ta lahko spregovori o občutljivih, neprijetnih temah? Meniš, da so odzivi avstrijskega in deloma tudi nemškega občinstva izhajali prav iz nerazumevanja tipa gledališča, ki ga delaš? Misliš, da jih bolj moti tematika, ki jo obravnavaš, ali način, na katerega se je lotevaš? In zakaj si izbral nov način podajanja tega, kar si v intervjuju za nemško televizijo označil kot svoj osebni, intimni pogled na svet in Evropo danes?


Oliver Frljić: Po predstavi v Weimarju je k meni stopil neki nemški igralec, ki se je deklariral kot levičar, in mi povedal, da mu je bila predstava zelo všeč in da se ga je zelo dotaknila. Toda vprašal me je, ali je to res pravi način, da spregovorimo/kako spregovoriti o vseh teh stvareh. Med drugim se mu je zdela problem golota. Vprašal sem ga, zakaj. Goli se rodimo, zelo pogosto se goli tudi ljubimo, goli se kopamo … Rekel je, da vse to razume, toda zdi se mu, da bi se vse stvari, ki sem jih hotel povedati, dalo povedati, tudi če bi bili igralci oblečeni. Ta primer navajam, ker pokaže, da je za gledališko malomeščanskost po vsem, kar se je v gledališču dogajalo v šestdesetih letih, po vseh preizpraševanjih statusa telesa v umetnosti performansa, po dunajskih akcionistih, novem flamskem valu, Franku B-ju slečeno človeško telo na odru še vedno nekaj, česar ni primerno pokazati. Gledališče je prostor, ki s svojimi kulturnimi kodi in ekonomsko politiko izključuje določene družbene sloje. Kot pripravo na ta projekt smo v berlinskem gledališču HAU pripravili pogovor, na katerem smo sodelovali Srećko Horvat, Borka Pavičević, Boris Buden in jaz. Dvorano HAU 2 so popolnoma napolnili berlinski gledališki hipsterji. V nekem delu pogovora se je vzpostavilo vprašanje o delavskem razredu – ali obstaja delavski razred brez razredne zavesti? Seveda so se gledalci imeli za pripadnike delavskega razreda. Na to sem moral replicirati. Rekel sem: Če bi vi res predstavljali delavski razred, najverjetneje ne bi imeli denarja, da bi plačali vstopnice in prišli na ta pogovor, še manj pa bili zmožni razumeti teoretski diskurz razprave, ki je potekala. Načrtno sem pretiraval, saj sem hotel pokazati na dejstvo, da je gledališče že zdavnaj postalo ekskluzivni medij nekega družbenega razreda, ki je ekonomsko in družbeno tako privilegiran, da ga razume in si ga lahko privošči. Sprememba gledališkega diskurza je ključna za to, da lahko pokažemo, kako normalni gledališki jezik preslikava družbeno neenakost in represijo.

4. V intervjuju za neki dunajski časopis si ob vprašanju, zakaj se toliko ukvarjaš s kratkimi stiki med Zahodom in Vzhodom, Severom in Jugom, opozoril, da poskušaš razkrivati neokolonialne stereotipe. S kakšnimi gledališkimi taktikami se lotevaš razbijanja stereotipov v Našem nasilju in vašem nasilju? Tako da spreobrneš mit o fundamentalističnih muslimanih (ki so jih, mimogrede povedano, če povzamem Fatemo Mirnissi, promovirali prav liberalne zahodne demokracije in kapital) v demitizacijo demokratičnih Evropejcev, ki sirskega begunca fundamentalistično posilijo s krščansko kulturo in svinjskim mesom ter alkoholom?

Oliver Frljić: Aime Cesaire je v svojem eseju Diskurz o kolonializmu napisal, da tako imenovana evropska civilizacija ni sposobna rešiti dveh temeljnih problemov, ki ju je ustvarila: problema proletariata in kolonializma. Spomni nas na dejstvo, da je bil evropski psevdohumanizem v bistvu vedno rasističen: njegova univerzalnost se je končala tam, kjer se je pojavila druga barva kože. Prav ta nerešena problema, ki ju je ustvarila evropska civilizacija, sta v središču romana Estetika odpora in predstave Naše nasilje in vaše nasilje. Evropski proletariat lahko preučujemo tudi kot posledico neke vrste avtokolonizacije – gre namreč za isto vrsto ekonomske logike. Tako kot razred so tudi raso uporabljali kot legitimacijsko ideološko sredstvo za zatiranje in izkoriščanje določenih družbenih skupin z namenom, da bi jim preprečili dostop do materialnih, kulturnih in političnih virov. Odzivi na našo predstavo na Dunaju so pokazali bolj rafinirano različico starega rasističnega diskurza, ki je določal, kaj in kako nam je dovoljeno govoriti. Kritika Evrope, njene kolonialne zgodovine in njenih novih fašizmov je rezervirana za tiste, ki prihajajo iz Evrope. Toda v tem kontekstu je Evropa skrčena na Zahodno Evropo. Nam pa je dovoljeno govoriti o Balkanu, nedavnih vojnah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, potrdimo lahko prevladujoče stereotipe o njih, toda takoj ko spregovorimo o aktualni islamofobiji, ki se v nekaterih državah Evropske unije počasi, a z gotovostjo institucionalizira, nas prikažejo kot primitivce, predstavo proglasijo za idiotsko, igralka Nika Mišković pa postane neposredna žrtev seksističnega in rasističnega izpada kritika Der Standarda Ronalda Pohla: »Nasprotno pa zdaj vsaj vemo, kaj vse se da vtakniti v hrvaško igralko.«


5. In za konec vprašanje, ki so ti ga zastavili v Wiener Zeitungu. Ali lahko gledališče karkoli spremeni? Bi danes še odgovoril enako, kot si takrat: Spremenilo je mene, zato je odgovor: da.

Oliver Frljić: Gledališče me je spremenilo tako, da na resničnost okoli sebe gledam drugače. Med svojim gledališkim delom sem se v glavnem učil gledati. Že ugledati stvari na pravi način je prvi korak k spremembi – to vemo vse od Brechta. Fascinantno je, da je lahko gledanje obenem radikalna emancipacijska praksa, prav tako pa tudi instrument družbenega nadzora, represije in izkoriščanja. Zanima me, kako daleč lahko gre v času mojega življenja družba nadzora.


 
03.10.2016

BYGOSZCZ: Izjava Teatra Hieronima Konieczke

Zaradi medijskih zapisov o odzivih na predstavo Naše nasilje in vaše nasilje na Poljskem posredujemo izjavo za javnost Teatra Hieronima Konieczke iz Bydgoszcza, organizatorja Festivala novih dramaturgij, ki je gostil predstavo.
 
Izjava Teatra Hieronima Konieczke v Bydgoszczu, organizatorja Festivala novih dramaturgij, četrtek, 29. 9. 2016.

 
Teatr Polski Hieronima Konieczke v Bydgoszczu je organizator Mednarodnega festivala novih dramaturgij, katerega poglavitni namen in naloga je predstavljanje najnovejših smernic v poljski in svetovni dramaturgiji ter novih gledaliških estetik. V petnajstih letih obstoja je festival postal kraj za promocijo številnih pomembnih gledaliških pojavov, hkrati pa je to tudi dogodek izjemnega pomena za Bydgoszcz, saj tukajšnjemu gledališkemu občinstvu približuje najnovejše gledališče.
 
V letošnji izdaji Festivala novih dramaturgij sodeluje enajst gledališč iz Poljske in tujine, med drugim iz Nemčije, Slovenije, Hrvaške, Švice, Češke, Grčije. Med gosti festivala so ustanove, ki so izjemnega pomena za evropsko kulturo, med drugim HAU Hebbel am Ufer, Slovensko mladinsko gledališče, International Institute of Political Murder, Schaubühne am Lehniner Platz, Blitz Theatre Group, Divadló Na zábradlí, Vasistas Theatre Group, Onassis Cultural Centre, TR Warszawa, Łaźnia Nowa. To veliko skupino umetnikov sestavljajo ustvarjalci iz Poljske, Švice, Grčije, Sirije, Romunije, Slovenije, Hrvaške, Nemčije.
 
V sklopu festivala smo prikazali tudi predstavo Naše nasilje in vaše nasilje v režiji Oliverja Frljića, ki je nastala v koprodukciji najpomembnejših evropskih institucij in festivalov: gledališča HAU Hebbel am Ufer, Slovenskega mladinskega gledališča, festivalov Wiener Festwochen, Kunstfest Weimar, Zürcher Theater Spektakel in HNK Ivana pl. Zajca z Reke, navdihnil pa jo je roman Petra Weissa Estetika odpora (ki v poljščino še ni preveden). Vodilni motiv predstave Oliverja Frljića, ki se ukvarja z nasiljem Evrope nad preostankom sveta, ni Poljska niti krščanstvo, temveč odnosi Zahoda in Evrope z državami globalnega Juga, ki temeljijo na nasilju, spopadih in koristoljubju. Sama gledališka predstava je večplastno umetniško delo, eden močnejših glasov proti nasilju in hinavščini tistih, ki se dvigajo v obrambo domnevnega dostojanstva naroda in vere, obenem pa brezkompromisna vivisekcija evropskih elit. Festivalsko občinstvo je jo sprejelo izjemno pozitivno, toplo, in aplavz po predstavi je bil, natanko tako, kot si pomemben umetniški dogodek zasluži, dolgotrajen.
 
Popreproščena in vulgarna kritika uprizoritve v medijih nima nič skupnega z njeno umetniško obliko in ne ustreza njenemu jeziku. Pretiravanje v opisovanju prizorov, vzetih iz konteksta, ločenih od dramaturških sekvenc, v katere spadajo, brez upoštevanja njihove tonalitete, konvencije in forme, pa tudi tega, da med simbolno, metaforično in realno plastjo obstaja bistvena razlika, ni samo nemerodajno, temveč predstavlja tudi manipulacijo z javnim mnenjem. Njen cilj je izzivanje močnih družbenih emocij, netenje kulturne vojne, v kateri ne gre za kakovost in idejo, temveč za polarizacijo družbe. Prav do konca neresnična slika predstave, iztrgani opisi, neumestne trditve so vzrok, da je ta pretresljiva in večplastna uprizoritev v javnosti predstavljena na način, ki je povsem nasproten intenci in nameram njenega avtorja.
 
Predstava je že gostovala na najpomembnejših evropskih festivalih Wiener Festwochen na Dunaju, Kunstfest Weimar in v HAU Hebbel am Ufer v Berlinu. V kratkem jo bodo prikazali še v Sarajevu, na Reki, v Ljubljani, Subotici in Cluju.
 
Teatr Polski v Bydgoszczu spoštuje pravico umetnikov do neodvisnih stališč in svobode govora in ne namerava vplivati na njihovo umetniško svobodo, ki jo zagotavlja tudi Ustava Republike Poljske; ta v delu Svoboščine in ekonomske, socialne in kulturne pravice v 73. členu vsakemu človeku zagotavlja svobodo umetniškega ustvarjanja, znanstvenih raziskovanj in objav njihovih izsledkov, svobodo izobraževanja in enako tudi svobodo uporabe kulturnih dobrin. Prav táko svobodo jamči tudi 19. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Paradoksalno je, da je na te temeljne človekove pravice treba spomniti prav v kontekstu predstave, ki je ostra kritika evropskih političnih praks.
 
Teatr Polski Hieronima Konieczke bo uporabil vse pravne ukrepe proti osebam in institucijam, ki ogrožajo dobrobit gledališča, Festivala novih dramaturgij ter institucij in avtorjev – gostov festivala in ki slonijo na širjenju neresničnih, škodljivih in žaljivih vsebin ali informacij.
 
Teatr Polski
 
 
03.10.2016

DRAME PRINCES in ČRNI PROTEST NA POLJSKEM

Tisoče ljudi po vsej Poljski protestira proti poskusu nove oblasti, da bi še bolj zaostrila zakone v zvezi s splavom.

Na Poljskem ženske danes ne delajo.

Mladinsko podpira svoje prijateljice in prijatelje na Poljskem.

Mi ne stavkamo, potekajo vaje za predstavo Drame princes, ki jo je v Mladinskem po besedilu Elfriede Jelinek postavila skupina poljskih umetnikov z našimi igralkami.

Na programu 5., 6. in 7. oktobra 2016 ob 19.00.
 
30.09.2016

BYDGOSZCZ. PREDSTAVA NA POLICIJI

Bydgoszcz. Predstava Naše nasilje in vaše nasilje Oliverja Frljića na policiji.

Predstava Naše nasilje in vaše nasilje v režiji Oliverja Frljića, katere koproducent je tudi Slovensko mladinsko gledališče, v Ljubljani pa bo premierno uprizorjena 13. oktobra 2016, je prav na gostovanju na Poljskem sprožila najbolj burne polemike in reakcije doslej.

Če so bili odzivi na uprizoritev, ki skozi reprodukcijo populističnega govora opominja na licemerstvo in odgovornost (post)kolonialne Evrope, ko gre za vojne na Bližnjem vzhodu in begunsko krizo, v Avstriji in Nemčiji bolj osredotočeni na njeno problematično umetniško vrednost ter »vulgarne in plakativne« gledališke kode, je zaradi ponovitve, ki je bila 25. septembra 2016 na sporedu v okviru Festivala novih dramaturgij v poljskem mestu Bydgoszcz, poslanka poljske desničarske stranke PiS – ta je trenutno na oblasti – skupaj z nekaterimi strankarskimi kolegi na policijo podala prijavo zaradi »žaljenja verskih čustev in poljskih nacionalnih simbolov«, regionalne oblasti pa so začele resno problematizirati upravičenost javnega financiranja festivala.

Anna Sobecka je tako v pismu, naslovljenem na Pawła Wodzińskega, direktorja Gledališča Hieronima Konieczka v Bydgoszczu, zapisala: »To, kar bi morala biti režiserjeva interpretacija na temo fašizma, ni bila nikakršna umetnost, ampak vulgarna predstava, s katero je avtor užalil na milijone Poljakov in katolikov. […] Najstrašnejši trenutek je prizor, v katerem se gola muslimanka dotika svojih intimnih predelov in od tam izvleče poljsko zastavo […], potem pa se režiser norčuje še iz Kristusove smrti, in igralec, ki igra Jezusa, posili dekle, ki igra Arabko.«

Župan upravne regije Piotr Całbecki je v javnosti podal naslednjo izjavo: »Zaradi izjemno nizke ravni festivala in pristajanja na žaljenje poljskega naroda, osnovnih človeških vrednot, zaradi prikazovanja verskega sovraštva in prezira do krščanstva bomo na moj predlog na naslednji seji regionalnega sveta razpravljali o izključitvi Poljskega gledališča iz Bydgoszcza iz projekta financiranja kulture v regiji. S tem bomo gledališču onemogočili nadaljnje financiranje festivala. Meje umetnosti so prekoračene.«

O predstavi danes pišejo domala vsi poljski mediji, odzivi se vrstijo tudi na hrvaških kulturno-verskih portalih, ki sporočajo, da bi bilo treba predstave Oliverja Frljića, tega »komunističnega provokatorja«, prepovedati v vsaki katoliški deželi, saj da je njegova umetnost neposredna žalitev »hrvaške kulture«.

Poljski gledališki kritiki so predstavo ocenili kot izjemno uspešno kritiko Evrope, ki uporablja sredstva novega, brutalnega in ostrega gledališkega jezika, občinstvo pa jo je pospremilo z ovacijami.
 
23.09.2016

POGLED NA 60. SEZONO MLADINSKEGA

Mladinski diskurz:
POGLED NA 60. SEZONO MLADINSKEGA

Četrtek, 6. 10., ob 21.15, Spodnja dvorana (po Dramah princes)

BOMO PO POTREBI KRAJŠALI, V SKRAJNEM PRIMERU GRE LAHKO VEN TUDI VSE, KAR JE RUMENO
Za nami je jubilejna, 60. sezona Mladinskega. Kako se profil umetniškega programa Mladinskega bere navzven? Kakšen je njegov performativ? Kam se umešča in kaj govori o slovenskem in mednarodnem gledališkem sedanjiku? Kako si predstavljamo profil sodobne gledališke institucije? Kje je Mladinsko danes v primerjavi s svojo bogato gledališko dediščino? Ali je gledališče danes še ustvarjalec določene skupnostne kulturne identitete? Kako ocenjujemo gledališki sedanjik v Sloveniji glede na umetniške programe domačih javnih zavodov in produkcijo nevladnih organizacij?

Gostje: Nika Leskovšek, Zala Dobovšek, Nika Arhar in Alja Lobnik, kritičarke mlajše generacije, ter dr. Blaž Lukan, profesor na Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti AGRFT
Pogovor vodi: Rok Vevar
 
22.09.2016

NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE NA POTI

Pot predstave Naše nasilje in vaše nasilje

Medtem ko čakamo, da pride predstava Naše nasilje in vaše nasilje domov, v Ljubljano in na Reko, vas vabimo, da skupaj z nami spremljate sledi, ki jih pušča na evropskih gledaliških deskah. Od Dunaja in Weimarja preko Bydgoszcza, Berlina in Ljubljane pa vse do Sarajeva, Subotice in Cluja igralci Hrvaške drame z Reke in Mladinskega rušijo mit o odprti Evropi in nas zavezujejo, da revidiramo svojo kulturno identiteto.

29. 5., 30. 5., 31. 5., 1. 6. – Wiener Festwochen, Dunaj, Avstrija
20. 8., 21. 8. – Kunstfest, Weimar, Nemčija
25. 9. – Festival Prapremier, Bydgoszcz, Poljska
28. 9., 29. 9., 30. 9. – HAU (Hebbel am Ufer), Berlin, Nemčija
9. 10. – Festival MESS, Sarajevo, Bosna in Hercegovina
13. 10., 14. 10., 16. 10., 6. 11., 7. 11. – Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, Slovenija
11. 11. – Festival Temps d'Images, Cluj, Romunija
19. 11. – Festival Desiré Central Station, Subotica, Srbija
22. 11., 23. 11., 24. 11., 25. 11., 26. 11. – HNK Ivana pl. Zajca, Reka, Hrvaška
 
19.09.2016

mi, gledališki mrliči

Spoštovani gospod dr. Žiga Turk!

Avtorici članka z naslovom Mi, gledališki mrliči, se zahvaljujete na podlagi napačnih predpostavk. Zahvaljujete se ji, ne da bi se ob tem vprašali, ali vas je s svojim subjektivističnim in dobesednim branjem zavedla. Kar je gotovo bolj problematično kot pa način, na katerega predstava mi, evropski mrliči ironizira sprevrženost principov naše angažiranosti. Problematično s stališča, na katerega kulturna novinarka in nekdanji minister za kulturo tolmačita gledališko predstavo. Prizor obsodbe, na katerega se sklicujete, nikogar ne obsoja dobesedno. Pa čeprav to počne z uporabo konkretnih imen. Prizor – ravno nasprotno – prikazuje absurdnost in jalovost oblik našega družbenega angažmaja, ki niso več sposobne preseči tistega najbolj instantnega in banalnega kritizerstva, ki vedno bolj postaja modus operandi tudi diskurza o umetnosti.
Namen prizorov, ki jih novinarka okrca kot infantilne, je ravno skozi uprizarjanje infantilnosti pokazati na nezmožnost artikulacije realnih sistemskih problemov. Lažje je obsoditi konkretnega posameznika, z imenom in priimkom, lažje je nergati in s prsti kazati na simptom nekega problema kot pa poglobljeno seči v bistvo vzrokov družbenih bolezni. Predstava na ironičen način uprizarja ravno problematičnost tovrstnih akcij, ki pogosto niso nič drugega kot mentalno leno iskanje grešnih kozlov v času, ki ga vedno bolj prežema svojevrsten nihilizem. Za katerega pa smo sami še najbolj soodgovorni. Povedano drugače: predstava se ukvarja s tem, kar delamo narobe, ne s tem, kar delamo prav, a ta »narobe« uprizarja kot »prav«. Ironija par excellence. In od tod induktivna zmota, ki ste jo nekritično prevzeli od avtorice: pristali ste na trditev, da so za bolezen soodgovorni njeni simptomi.

Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča
 
08.09.2016

V iskanju strategij emancipacije

V izhodišču jubilejne sezone je bila želja po prevetritvi naših kolektivnih in individualnih identitet. Umetniških, seveda. A kaj so umetniške identitete brez nacionalnih, intimnih …

Želja se je razrasla in udejanjila v razkrivanju nekaterih laži in velikih dejanj, v katerih so bile te identitete zasidrane. Kmalu so se začele parati tančice mitologiziranega in mitologiziralo se je prezrto. Secirali smo konstitutivne elemente slovenstva (Butnskala, Rokova modrina, Republika Slovenija) in razpletali metafore našega manipulativnega odnosa do preteklosti ter kvazireligioznega ukvarjanja z nacionalnim projektom sprave.

Pa vendarle je – ko govorimo o pretekli sezoni – v dramaturškem smislu gotovo najbolj simptomatičen ravno stik med njenim začetkom in koncem.

Začetek in konec jubilejne sezone, ki smo jo začeli s (tiho) mašo za razpadlo Jugoslavijo (Kompleks Ristić) in sklenili na pragu nasedle Evrope (mi, evropski mrliči), sta bila namreč nema. Ostala sta – tako rekoč – brez besedil. Težko je odgovoriti, zakaj. Verjetno zaradi vseprisotne fetišizacije demokratičnosti in spoznanja, da se je sleherna kritika poblagovila. In da se vsi emancipacijski diskurzi zaletavajo v zidove, za katerimi v samoti brbotajo potlačene revolucije večno spregledane vsakdanjosti.
Kaj pa zdaj? Je točka, na kateri smo na pragu nove sezone, nekakšno križišče med pesimizmom poraza in cinizmom vzvišenosti? Naj se še naprej sklicujemo na ponavljanje zgodovine, ki se v vse bolj farsični in s simulakri prepredeni realnosti vedno znova vrača? Mogoče na trk civilizacij?
Nikakor ne. Nemosti – izraza kolektivne afazije – ne gre razumeti kot dejanja nihilizma in brezupa, temveč kot simptom, ki spodbuja k premisleku o novih strategijah emancipacije in je predpogoj zanj. Te izhajajo iz predpostavke, da je langue de bois (po slovensko glosolalija) postal novi jezik civiliziranega, hipermodernega in komunikacijsko popolnoma razprtega barbarstva. Kajti etimološka podlaga barbarstva je jezikovna – in ravno nerazumevanje govora drugega je bilo vselej neke vrste podlaga za vzpostavitev naše domnevne civiliziranosti. Danes je novodobni langue de bois vsesplošno prikrivanje dejstev in dejanskih ciljev s pompoznimi evfemizmi, ki onemogočajo konstruktivno izmenjavo mnenj.

In če je gledališče – tako naj bi bilo vse od antike do danes – še vedno ena izmed institucij demokracije, prostor družbenega performansa in svetišče univerzalnega humanizma, v katerem najpoprej spoznavamo same sebe (gnóthi seautón), potem lahko predpostavimo, da kot aktiven subjekt vzniknemo šele takrat, ko se hkrati prepoznamo kot del problema. Si priznamo, da se naš jaz razkriva ravno skozi nerazumevanje drugega in naš odnos do gledališča skozi gestuse nestrinjanja. Kajti prav gledališče je najbolj izvirna oblika prizadevanja skupnosti, da v konfliktih, ki se bohotijo med gledališčem igralca in avtorskim gledališčem, med mačizmom heroja in nečimrnostjo revolucionarke, med samoto vladarja in bedo proletariata, v konfliktu estetske in institucionalne paradigme umetnosti išče kreativni konsenz.

Sam denimo verjamem, da je ravno sram posameznika tista točka avtorefleksije, ki pomeni nujen predpogoj, ključ za razklenitev konflikta v konsenz. Ključ, ki obsedenost s seboj v tem brezsramnem svetu prevesi v ukvarjanje z jazom zaradi drugega. V jedru mojega osebnega sramu je danost, da se s položaja absolutno privilegiranega člana družbe, pogosto pod krinko neomajne svobode in avtonomije umetniškega izraza, oglašam v imenu deprivilegiranih, zatiranih. Kaj nista naš življenjski standard ter pravica do svobodnega izražanja slavljena le še zaradi potreb svobode trgovanja? Smo dokončno pristali na ideologijo, v kateri so ekonomski odnosi temelj vseh družbenih odnosov?

Izbrisani prizori nove sezone so opomin na odsotnost tistih naših dejanj, ki bi jih morali – pa jih nismo – narediti v imenu univerzalnega humanizma. So tisto, kar v naših pogosto praznih militantnih gestah umanjka. So nenehno iskanje tistih strategij emancipacije, ki ne bodo uporabljale negativnega govora našega sovražnika. Težko napovem, katere so, še težje, katere res delujejo. Tudi zato bomo sezono izbrisanih prizorov začeli na videz protislovno – z radikalizacijo teze o angažiranem gledališču kot pop formi, z načrtno zlorabo in ironično imitacijo populističnega govora in njegove črno-bele pamfletnosti.
Menim namreč, da bomo naslednjo stopnjo konsenza dosegli šele, ko bomo v družbenih konfliktih prepoznali ključno vlogo afektov ter strasti. Šele takrat bomo lahko pogledali naprej.

Tibor Mihelič Syed, direktor Slovenskega mladinskega gledališča



 
08.09.2016

Filmska sezona – sezona izbrisanih prizorov

»'Kinematografirajmo' gledališče!« je zahteval Mejerhold, ampak mi tega vsekakor ne bomo naredili. Ob vsem dolžnem spoštovanju do gospoda Mejerholda bomo njegovo maksimo pustili med zgodovinskimi gledališkimi avantgardami, namesto tega pa poskušali kinematografijo »prevesti« na gledališki oder, in to zato, da bi dobili nekaj čisto tretjega.
Film je torej navdih za 61. sezono Slovenskega mladinskega gledališča ali pa bi bilo morda bolje, če bi rekli njeno izhodišče, ideja, pri kateri se bodo naše produkcije začenjale, vendar z namenom, da še naprej ostanejo v gledališču.
Zdi se, da v kinematografiranem svetu naše (samo)naracije bolj od romanov in dram generirajo kadri modernih in sodobnih filmskih jezikov. Čeprav vemo, da to ni nikakršna pionirska poteza, smo se odločili za možnost, da bo teatralizacija prihodnje sezone Mladinskega izhajala iz tekstur različnih filmskih del in opusov.
Tako zastavljeni konceptualni okvir, ki je zasnovan na izrazu, strategijah in temah neke druge umetnosti, potrebujemo, da bi sámo gledališče osvobodili njegovih klasičnih okvirjev. Ne začenjamo ga s končnimi različicami besedil, pripravljenimi za izvedbo, temveč s filmskimi kadri, ki jih bodo naši umetniki še naprej razvijali v – upamo – nenavadne gledališke oblike z močnim avtorskim pečatom. Namesto klasičnega dramskega besedila smo izbrali dramaturgijo procesa, kolektivno raziskovanje izbranih tem, prevpraševanje tradicionalnih vlog v teatru, skratka demokracijo različnih mnenj in stališč.
V pretekli, 60. sezoni nam je uspelo Mladinsko znova vzpostaviti kot »gledališče velikega tveganja«. Bili smo dovolj drzni in pogumni, da smo zastavljali pomembna in neprijetna vprašanja o družbi, v kateri ustvarjamo. Z različnimi akcijami smo stopili v širši javni prostor, vzpostavili javno razpravo o stvareh, o katerih večina molči. Pokazali, da se gledališče pravzaprav začenja tam, kjer se oder končuje. In traja veliko dlje od predstave same.
Po tej poti nadaljujemo, in v 61. sezoni provociramo naprej. Ne nameravamo narediti pregleda zgodovine kinematografije na gledališkem odru, ne nameravamo se ukvarjati z najpomembnejšimi in najznamenitejšimi filmskimi deli in avtorji, ki so spreminjali in izpopolnjevali sam film, temveč s filmi kot temami za zgodbo o tej družbi – zdaj.
S filmsko montažo kot odrskim orožjem. S kadri. Kamerami. Z zvokom in sliko kritičnega mišljenja.
Z Brechtom v filmu in filmom v brechtovskem gledališkem dejanju.
Z bratoma Coen in Fargom kot zgodbo o majhnih mestih in idiličnih zasneženih pokrajinah.
Z dogmo Larsa von Trierja.
S Hitchcockom in priljubljeno slovensko panogo – psihoanalizo.
S Fassbinderjevimi grešnimi kozli – imigranti nekoč in zdaj.
Z gastarbajterji, taksisti, čistilkami, peki, kuharji, sezonskimi delavci, begunci, športniki, mojstri, vodoinštalaterji, mehaniki, anarhisti, farmacevti, poslovneži, ljubitelji narave in rekreacije, tistimi s te in onimi z one strani »žice«, integriranimi in neintegriranimi, filozofi, lokalci, kozmopoliti, brezdomci, privilegiranimi lastniki jaht itd.
K sodelovanju smo povabili dva čisto mlada slovenska režiserja, Žigo Divjaka in Nino Rajić Kranjac, nov režiserski glas iz Poljske, Weroniko Szczawińsko, potem Tanjo Miletić Oručević iz Bosne in Hercegovine in, tradicionalno, Oliverja Frljića in Matjaža Pograjca.
Poleg njih bomo gostili še veliko umetnikov iz Francije, Poljske, Srbije, Hrvaške, Irske itd.
S povezovanjem filma in teatra in s tukaj ne dovolj znanimi ali uveljavljenimi umetniki bi radi ustvarili nepopolne in ekscesne prizore, in tako sledili Godardovi misli, da mora zgodba imeti začetek, sredino in konec, ampak ne nujno v tem vrstnem redu.
Vabimo vas, da v 61. sezoni prisluhnete novim glasovom in si ogledate drugačne gledališke krajine.
In seveda: to je tveganje, ki si ga lahko privošči samo Mladinsko.

Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča
 
31.08.2016

Pavla nad prepadom navdušila na Poljskem

S predstavo Pavla nad prepadom, ki je posvečena pionirki slovenskega alpinizma Pavli Jesih  in jo je po besedilu Andreja E. Skubica zrežiral Matjaž Pograjc, smo 2. septembra gostovali na Poljskem.

Poljske Zakopane. Visokogorsko hribovsko mesto, kjer vsako leto priredijo svetovni pokal v smučarskih skokih, mondeni poljski Aspen, kot smo ga poimenovali z igralci Pavle nad prepadom, s katero smo gostovali na letošnjem dvanajstem mednarodnem festivalu Srečanja z gorniškim filmom pod okriljem Mednarodne zveze gorniškega filma.

Posebna pozornost festivala je bila letos posvečena slovenskemu alpinizmu, katerega barve sta zastopala alpinist Viki Grošelj in Slovensko mladinsko gledališče. Na predstavitvi knjige Alpski bojevniki priznane avtorice Bernardette McDonald je svojo zgodbo povedal Viki Grošelj.

Navdihujoča zgodba o pionirki slovenskega alpinizma, ki jo je po besedilu Andreja E. Skubica na oder postavil Matjaž Pograjc, v tem pogledu tako rekoč ne bi mogla najti idealnejšega okolja – in občinstvo v popolnoma razprodani dvorani gledališča Stanisława Ignacyja Witkiewicza oziroma Teatra Witkacy v Zakopanah je zares do konca navdušila.

Gostovanje smo izvedli ob podpori Veleposlaništva Republike Slovenije v Varšavi.
 
26.08.2016

VPIS ABONMAJEV 2016/17

FILMSKA SEZONA
SEZONA IZBRISANIH PRIZOROV


Sezono 2016/17 smo v Slovenskem mladinskem gledališču zasnovali na podlagi filma in popkulture. Naš namen je, da bi vse uprizoritve sezone izhajale iz znanih filmskih scenarijev, klasičnih dramskih besedil, ki so doživela filmske priredbe, in, nasprotno, filmskih in televizijskih scenarijev, ki so bili prirejeni za gledališče.

Epizoda NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE
Režija: Oliver Frljić

Epizoda FARGO (brata Coen)
Režija: Matjaž Pograjc

Epizoda ČLOVEK, KI JE GLEDAL SVET
Režija: Žiga Divjak

Epizoda IDIOTI (Lars von Trier)
Režija: Nina Rajić Kranjac

Epizoda HITCHCOCK
Režija: Weronika Szczawińska

Epizoda GREŠNI KOZEL (Fassbinder)

Režija: Tanja Miletić Oručević

Predstavitev sezone bo v začetku meseca septembra.


Tudi v prihodnji sezoni vam ponujamo vpis abonmaja, izbirate pa lahko med naslednjimi različicami:

Abonma Enakost
Premiera, Sreda, Četrtek
6 predstav, premierno uprizorjenih v novi sezoni
78 € / *48 €
Premiera: 99 €

Abonma Svoboda
5 predstav po izbiri izmed 16 razpisanih
64 € / *40 €

Abonma Gledališče ob petih
4 predstave v popoldanskem terminu, pospremljene z uvodom pred predstavo in pogovorom po njej
29 €

Abonma Mladinc
Dijaški in študentski abonma (4 predstave)
29 €

Abonma Piranski zaliv
Skupni abonma s partnersko gledališko hišo HNK Ivana pl. Zajca na Reki, 2 predstavi v Ljubljani in 2 na Reki na sporedu ob koncih tedna
79 € (prevoz na Reko vštet v ceno)

KLUB SMG
4, 6 ali 12 vstopnic, ki jih lahko izkoristite za katerokoli predstavo in v poljubnem številu naenkrat.
Klub 4: 52 € / *32 €
Klub 6: 78 € / *48 €
Klub 12 + 1: 156 € / *96 €

Vpis bo potekal  od 1. septembra do 30. oktobra 2016 v Prodajni galeriji Mladinskega.
 
25.08.2016

MLADINSKO 61. SEZONO ZAČENJA GOSTOVALNO

MLADINSKO 61. SEZONO ZAČENJA GOSTOVALNO

Mladinsko 61. sezono pravzaprav nadaljuje tam, kjer je prejšnjo končalo – na mednarodnih gostovanjih. Pot nas bo do konca leta peljala še v Berlin, Sarajevo, Bygdoszcz, Skopje, Krakov, Subotico in Cluj, z dvema predstavama, Drame princes in Republika Slovenija, pa tudi na mariborsko Borštnikovo srečanje.

Tako utegne biti prav leto 2016 za Mladinsko in najbrž tudi za slovenski teater nasploh z vidika gostovanj rekordno, saj bomo na njih – v desetih državah na dveh celinah – odigrali več kakor 50 ponovitev naših predstav.

Ekipa Mladinskega se je ravnokar vrnila iz nemškega Weimarja, kjer je 21. in 22. avgusta v sodelovanju z reškim HNK Ivana pl. Zajca na festivalu Weimar Kunstfest uspešno odigrala novo predstavo režiserja Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje.

Uprizoritev, ki je nastala v mednarodni koprodukciji evropskih gledaliških hiš in festivalov – ob Slovenskem mladinskem gledališču so tu še Wiener Festwochen, Zürcher Theaterspektakel, Kunstfest Weimar, HAU Hebbel am Ufer Berlin (producent) ter Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca na Reki –, je zaradi (pre)radikalnega gledališkega jezika, ki posnema populizem ksenofobnega političnega govora, v tujini povzročila nemalo polemik (koproducent iz Züricha predstave denimo ni hotel prikazati na svojem festivalu), vendar je zanimanje zanjo izjemno. 25. septembra bo najprej gostovala na Poljskem, in sicer na Festivalu novih dramaturgij v Bygdoszczu.

Berlinska premiera bo 27. septembra v gledališču HAU Hebbel am Ufer. Sledile bodo ponovitve 28., 29. in 30. septembra, ki so že razprodane. Uprizoritev bo pred slovensko premiero (ta bo predvidoma 13. oktobra 2016) 9. oktobra 2016 obiskala še sarajevski MESS, pot pa bo nadaljevala na Hrvaško (Reka), v Srbijo (Subotica) in Romunijo (Cluj).

S predstavo Pavla nad prepadom, ki je posvečena pionirki slovenskega alpinizma Pavli Jesih in jo je po besedilu Andreja E. Skubica zrežiral Matjaž Pograjc, bomo 2. septembra gostovali na Poljskem, in sicer v Zakopanah, v okviru mednarodnega festivala gorniškega filma pod okriljem Mednarodne zveze gorniškega filma. Festival, dvanajsti po vrsti, vsako leto obišče od 3500 do 4000 obiskovalcev, letos pa bo med drugim posvečen slovenskemu alpinizmu. Ob predstavi Slovenskega mladinskega gledališča bo njegove vrhunce zaznamovala tudi predstavitev knjige Alpski bojevniki ene največjih avtoritet na področju alpinističnega dokumentiranja Bernadette McDonald, ki se ji bosta na pogovornem večeru pridružila Viki Grošelj in Stipe Božić.

Gostovanje bomo izvedli ob podpori Veleposlaništva Republike Slovenije v Varšavi.

Uprizoritev mi, evropski mrliči v režiji Sebastijana Horvata, zadnjo premiero lanske sezone, ki je dvignila veliko prahu, bomo 22. septembra odigrali na 41. mednarodnem festivalu MOT v Skopju (letos traja od 21. do 27. septembra), na katerem Mladinsko tradicionalno in skoraj neprekinjeno gostuje že od samega začetka – do zdaj se je na njem predstavilo s sedemintridesetimi predstavami, mi, evropski mrliči bo osemintrideseta. Pred gostovanjem v Skopju bo predstavo 18. in 19. septembra moč videti tudi v Ljubljani.

IN DOMA …

Četudi bo september izjemno gostovalno naravnan, vas pred in med vsemi gostovanji vabimo na novinarsko konferenco, na kateri bomo predstavili novo sezono – sezono izbrisanih prizorov, in sicer v sredo, 31. avgusta ob 11. uri v Spodnji dvorani.

Se vidimo v 61. sezoni!

Vaše Slovensko mladinsko gledališče
 
24.08.2016

PRI NAS GOSTIMO

Anja Golob:
DIDASKALIJE K DIHANJU – PRVA PREMIERA

Petek, 9. 9., ob 20.00 na Stari pošti

Po Jenkovi nagradi 2014 za drugo knjigo Vesa v zgibi bo Anja Golob na edinstvenem branju – od prve do zadnje strani – predstavila svojo novo, ravnokar izšlo pesniško zbirko Didaskalije k dihanju. Pesnica bo za proslavo ob izidu prvič & edinič pred publiko prebrala vseh 35 pesmi, nakar bo podpisovala knjigo.

Vsak angel je strašna, jaz tudi –
čeprav ne zahtevam ne brezpogojne ljubezni ne
popolne svobode; vseeno
.
(odlomek iz pesmi Jesení)

Brezplačne vstopnice na voljo pri blagajni gledališča.
Na dogodku bo pesniška zbirka prvič na voljo za nakup.
 
19.07.2016

GLEDALIŠČE, KI NI SAMO SLOVENSKO

Najbolj je odzvanjala politično vroča krstna uprizoritev projekta Oliverja Frljića Kompleks Ristić. Velika mednarodna regionalna koprodukcija (Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, HNK Ivan pl. Zajc z Reke, BITEF Beograd, MOT Skopje) je premiero doživela 20. septembra na uglednem mednarodnem gledališkem festivalu Bitef v Srbiji. Predstava, ki je šokirala, razburila in povsem predramila tako beograjsko in skopsko kot reško in ljubljansko občinstvo, se je vrnila na še en »kraj zločina«, in sicer v Subotico, v zibel Ristićeve estetske revolucije, potem pa nadaljevala pot po prostoru bivše Jugoslavije, tudi na Marulićeve dneve v Splitu, ter v Zenico, na Festival bosensko-hercegovske drame, kjer smo prejeli tri pomembne nagrade: glavno nagrado festivala za najboljšo predstavo v celoti, nagrado za najboljšo režijo in nagrado Radovana Marušića za najboljšo likovno podobo predstave.

Novembra smo s predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! gostovali v Teatru Powszechny v Varšavi. Največji poljski dnevnik Gazeta Wyborcza je gostovanje uvrstil med najpomembnejše in najboljše dogodke na poljski gledališki sceni leta 2015.

Marca smo gostovali kar na dveh mednarodnih prizoriščih. Najprej s Kompleksom Ristić v gledališču Theater im Pfalzbau v Ludwigshafnu, potem pa smo se že desetič predstavili v Kolumbiji, in sicer na enem največjih in najpomembnejših svetovnih gledaliških festivalov, Iberoameriškem gledališkem festivalu Bogote, in tako postali gledališče, ki je bilo med evropskimi največkrat gost te manifestacije. Tokrat je direktorica festivala izbrala predstavo Nedolžni (L'innocente), ki jo je Diego de Brea postavil na oder po zadnjem Viscontijevem filmu.

Tik pred koncem sezone, 29. maja, smo pripravili svetovno premiero mednarodne koprodukcije Naše nasilje in vaše nasilje v režiji Oliverja Frljića na festivalu Wiener Festwochen oziroma Dunajski slavnostni tedni. Predstava, ki se navdihuje pri romanu Petra Weissa Estetika upora in je nastala v koprodukciji več evropskih gledališč in festivalov, tematizira krizo Evrope. Uprizoritev bo poleti in v prihodnji sezoni gostovala po Evropi, najprej v Weimarju in Berlinu, potem v Sarajevu ter na Reki, in v začetku prihodnje sezone, oktobra, pristala v Mladinskem.

Mladinsko torej iz sezone v sezono nadaljuje že daljnega leta 1955 zastavljeno pot, ki jo osmišlja v novih kritičnih prevpraševanjih neoliberalne družbe. Pot nas bo do konca leta peljala še v Weimar, Berlin, Sarajevo, Beograd, Bygdoszcz, Skopje, Krakov, Subotico in Cluj, z dvema predstavama, Drame princes in Republika Slovenija, pa tudi na mariborsko Borštnikovo srečanje. Tako utegne biti prav leto 2016 za Mladinsko in najbrž tudi za slovenski teater nasploh rekordno leto gostovanj, saj bomo na njih odigrali več kakor 50 ponovitev naših predstav v desetih državah na dveh celinah.

SEZNAM NAJPOMEMBNEJŠIH GOSTOVANJ V SEZONI 2015/2016
Hura, Nosferatu!, festival NETA, Bukarešta, Romunija, 29. 8. 2015
Kompleks Ristić, Bitef, Beograd, Srbija, 17.–21. 9. 2015
Fedra, Narodno gledališče Jordan Hadži Konstantinov - Đinot, Veles, Makedonija, 20., 23., 25. in 30. 9., 1. 10. 2015 ter 15.–17. 2. 2016
Kompleks Ristić, MOT, Skopje, Makedonija, 24. 9. 2015
Heroj 1.0, festival Impact, Veles, Makedonija, 26. 9. 2015
Kompleks Ristić, HNK Ivan pl. Zajc, Reka, Hrvaška, 27.–30. 10., 28. 11., 11., 12., 14. in 15. 12. 2015, 28.–30. 1. in 9. 3. 2016
Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, Teatr Powszechny, Varšava, Poljska, 22. 11. 2015
Kompleks Ristić, Desiré Central Station, Subotica, Srbija, 28. 11. 2015
Pavla nad prepadom, Teatro Metastasio, Prato, Italija, 15.–17. 1. 2016
Kompleks Ristić, Ludwigshafen, Nemčija, 9. 3. 2016
Nedolžni (L'innocente), Iberoameriški gledališki festival Bogote, Kolumbija, 11.–13. 3. 2016
Kompleks Ristić, Marulićevi dnevi, Split, Hrvaška, 22. 4. 2016
Kompleks Ristić, Festival bosansko-hercegovske drame, Zenica, Bosna in Hercegovina, 14. 5. 2016
Naše nasilje in vaše nasilje, Wiener Festwochen, Dunaj, Avstrija, 29. 5.–1. 6. 2016
Heroj 1.0, Festival Zlati lev, Umag, Hrvaška, 6. 7. 2016
Naše nasilje in vaše nasilje, 20. 8. 2016, Kunstfest Weimar, Weimar, Nemčija, 20. in 21. 8. 2016
 
18.07.2016

V IMENU NEODGOVORNOSTI

Odgovarjanje na kritike je (kot vemo) najpogosteje napačen način, posebno če je motiv prizadeta nečimrnost ali defenzivna želja, da bi »razložili« nekaj, česar kritik v avtorjevem videnju ni razumel. Besedilo »Mi, gledališki mrliči?«, v katerem se Ženja Leiler ukvarja z našo predstavo, pa postavlja nekatera zelo bistvena vprašanja za naše kulturno (in širše družbeno) prizorišče, prav tako tudi nekaj tez, na katere se je – čeprav niso tako zelo nove – po mojem mnenju bistveno od časa do časa ozreti. Čeprav se z večino navedenih stališč ne strinjam, verjamem, da je tovrsten dialog pomemben, še zlasti če imamo pred očmi presenetljiv čustveni naboj besedila Ženje Leiler – mogoče se mi tudi zato, ker že štiri leta večji del časa preživljam v hladni Švedski, zdi, da (konstruktivne) afektivnosti danes v javni razpravi vse prevečkrat primanjkuje.

Koliko svobode?
Kje so meje umetniške svobode, se zdi danes preseženo vprašanje. Živimo v Evropi, ki se legitimira s svobodo govora in umetniškega izraza, če pa določena cenzura že obstaja, se ne kaže kot ukinjanje informacij, ampak kot zasipavanje z njimi, ne kot prepoved, ampak apropriacija, ne kot odločitev neke komisije, ampak »objektivnost« tržišča. Zdi se, da na odru ne moremo izgovoriti nič več nedopustnega (razen mogoče česa antisemitskega, in to v prav tej Evropi, ki je vstala v bran svobodi časopisa Charlie Hebdo, ko se je posmehoval islamu). Naša družba je prešla celotno pot, od tistih »mračnih« jugoslovanskih časov, ko je neki plakat še vedno lahko postal afera, do »prostora svobode«, v katerem živimo danes. Temu prehodu iz trde cenzure v mehko sem bil v Srbiji priča tudi sam ob predstavi Oni žive (Oni živijo), ko smo po frustrirajoči politični prepovedi premiere v Jugoslovanskem dramskem gledališču predstavo vendarle odigrali prav v tem gledališču, v okviru Bitefa. In ob sicer nedvomno dobri nameri selektorja bi se lahko pogovarjali o tem, kaj smo s to legitimacijo dobili in kaj izgubili. Časi so se torej vsekakor spremenili, verjamem pa, da smo danes na pragu novih sprememb. Prepričan sem, da se bo Evropa v časih, ki prihajajo, v se bolj vračala k neposredni cenzuri, tudi če jo dandanes upravičujejo z estetskimi kriteriji kot v primeru odpovedi predstave Naše nasilje in vaše nasilje Slovenskega mladinskega gledališča na festivalu Zürcher Theater Spektakel.

Čeprav priznam, da mi iz besedila Ženje Leiler ni povsem jasno njeno stališče do tega vprašanja, si ne morem predstavljati, da misli resno, ko piše, da se boji, da bi jo označili za fašistko, če bi pod vprašaj postavila našo svobodo, da z odra pozivamo, da bi nekoga zmleli v čevapčiče in pojedli? To, kar se na prvi pogled zdi neverjetno – da celo ob glasnem smehu občinstva ni razumela, da se ukvarjamo s komedijo, katere predmet smo predvsem mi sami in drugi, ki se ukvarjajo s t. i. angažiranim teatrom –, vendarle postane razumljivo, če na vse skupaj pogledamo kot na simptom prav te spremembe, ki smo ji priča danes. Instinktivna želja po zmanjšanju svobode je bila v zgodovini vedno posledica panike pred bližajočimi se spremembami – želja po uvajanju takšnega ali drugačnega reda na področju, za katero imamo vtis, da je to še vedno mogoče narediti. Strah z Ženjo Leiler do neke mere delim, sklepov ne.

Dramaturgija izdaje
Tudi spoštovanje, ki ga avtorica v svojem besedilu namenja Luisu Buñuelu, delim z njo. Menim, da je bila političnost, ki jo je uveljavljal v svojih filmih, zares presenetljiva in učinkovita, in to ne le v času, ko so ti filmi nastajali. Toda to, kar je za kritika nevarno – predstava, da ve, kako je treba delati dobro gledališče –, je za avtorje v širšem polju umetnosti (verjetno pa tudi v drugih poljih) pogubno. To se še zlasti nanaša na umetnost, ki si prizadeva za družbeno delovanje. Zadnjih nekaj let sem vse bolj prepričan, da takšna vrsta umetnosti sloni na določeni vrsti igre z občinstvom, ki jo imenujem dramaturgija izdaje (dramaturgy of betrayal), utemeljena pa je na ideji, da na odru, enako kot na družbeni ravni, nenehno poteka proces apropriacije pomena. Takšna dramaturgija izdaja domnevna pričakovanja občinstva in išče svoj prostor med zapeljevanjem (interpelacijami, ustvarjanjem pričakovanj) in agresijo (nekomunikativnostjo, izneverjenju tem pričakovanjem). Vsako tako delo si prizadeva ne (le) prispevati neke potencialno nove informacije, nove pomene, temveč predvsem vzpostaviti novo vrsto navzočnosti, za branje katere še nimamo do konca jasnih navodil. Torej si mora ravno nasprotno od (že zdavnaj presežene) ideje v besedilu Ženje Leiler, češ da obstaja samo en recept – en način, na katerega se moramo lotiti določenega problema –, družbeno angažirana umetnost (zagotovo pa tudi vsaka druga vrsta umetnosti) v vsakem primeru znova izmisliti tudi »recept« sam. Čeprav filmi Luisa Buñuela za nekoga, ki jih ni videl kot subtilne, obenem pa tudi zelo ostre komedije, verjetno predstavljajo povsem nečitljivo (torej dolgočasno) gradivo, so vsekakor odličen primer za tovrstno dramaturgijo. Pa vendar, in na našo srečo (ter srečo številnih avtorjev, ki so delali od sedemdesetih pa do danes), se njene možnosti z Buñuelom niso izčrpale.

Vprašanje umetniške odgovornosti
Ženja Leiler svoje besedilo začenja s problematiziranjem družbenoangažiranega gledališča z vidika njegove učinkovitosti, začenši pri dejstvu, da je gledališče proračunsko najbolje podprt del slovenskega kulturnega prizorišča. Slovenske razmere dovolj dobro poznam, da se z avtorico lahko strinjam glede tega, da nekaterim projektom namenjajo absurdno visoka sredstva, ampak njena posplošitev prikriva tezo, ki mi je znana tudi zdaj, ko živim na Švedskem, še bolj pa iz obdobja dela v Beogradu: umetniki, ki živijo na grbi države (oziroma ljudi, ki za razliko od njih zares delajo) se tako neodgovorno vedejo do dane jim svobode (in denarja). To je lekcija, ki se je moramo naučiti, če se hočemo še naprej ukvarjati s svojim delom – da moramo biti hvaležni, da nam je priložnost sploh dana. To, kar je pri tem še zlasti nevarno, je, da je ta lekcija namenjena predvsem mladim avtorjem in avtoricam, za katere je na slovenski gledališki sceni že tako premalo prostora, tako da bodo zagotovo vedeli, da priložnosti, če jo enkrat dobijo, ne smejo zapraviti. Ampak to, od česar ne smemo odstopiti, je nekaj, česar se gotovo zaveda tudi Ženja Leiler – da prava svoboda nikjer ni in ne more biti dana.

Z avtorico pa se strinjam, da mora vštric s svobodo vedno tudi odgovornost, ampak to vprašanje je zame predvsem ideološko – v sebi nosi tudi stališče o tem, komu smo odgovorni, kot umetniki ali širše (da bi v to vključili tudi Ženjo Leiler) kot ljudje, ki delujemo v javnosti. Zavedam se, da je teza, ki jo zastopamo v predstavi mi, evropski mrliči, zavajajoča, morda pa še bolj način, na katerega to počnemo; da imamo v njej dva plana, od katerih je prvi, čeprav odrsko zapeljiv, eksploziven in hrupen, popolnoma prazen, neučinkovit. Zadnji plan pa si po drugi strani ne zasluži, da bi o njem govorili, ker se tam ne dogaja nič zanimivega. Nekaj starejših ljudi živi svoje »dolgočasno« življenje, neke ženske kuhajo, pospravljajo, umirajo … Odgovornost, da se opredelijo do teh dveh planov, smo prepustili gledalcem, in zanimivo je, da je za del kritike (med drugimi tudi za Ženjo Leiler) drugi plan ostal popolnoma neviden. Tisto, s čimer se bomo raje ukvarjali, pa je hrupna, agresivna in prazna deklarativna političnost, ker to prebuja energijo, ker nam omogoča pobegniti pred (politično) depresijo, v kateri živimo, pa čeprav se to na koncu zvede na možnost, da še naprej tečemo v krogu. Prav ta odločitev, da ostanemo v domeni znanega, ta strah, da bi se soočili z brezupom, v katerem živimo, je eden od osnovnih razlogov, zakaj je upanja pravzaprav tako malo, in prav prepuščanje temu strahu po mojem predstavlja vrhunsko neodgovornost in intelektualno lenobo. In nazadnje, če v javnosti obstaja teza, da so umetniki neodgovorni in leni, bi se, namesto da bi to jo poskušal ovreči, raje zavzel za to, da tudi vsi drugi nehajo delati. Če moramo diskutirati v okviru tez, ponujenih v besedilu Ženje Leiler (oziroma če se ne ukvarjamo s tem, katera je ta instanca, ki ji moramo biti odgovorni), mora odgovor biti, da v Sloveniji danes potrebujemo še manj odgovornosti, ne pa več.

Milan Marković Matthis, soavtor predstave mi evropski mrliči
4. julij 2016, Malmö
 
20.06.2016

ROKOVA MODRINA SPET JESENI

MLADINSKO : predstava iz sezone 2014/15

Smučanje, plavanje, joga in poezija ...
To je ROKOVA MODRINA


Režiser Matjaž Pograjc s sodelavci postavlja na oder zgodbo Roka Petroviča: samosvoje, drzno, inovativno – tako, kot je smučal Rok. Na življenjsko zgodbo edinega serijskega zmagovalca v zgodovini slovenskega moškega alpskega smučanja se ozira skozi prizmo kafkovsko jalovega boja proti sistemu in izgubljenosti v ideološko-marketinški PR uravnilovki.

Avtor dramskega besedila, novinar in vojni poročevalec Boštjan Videmšek, meni, da je bil Rok Petrovič (in je še vedno) eden redkih slovenskih mitoloških junakov. In edini, ki je bil – in je tukaj in zdaj – resničen. Zato je zgodba Roka Petroviča, do zdaj sicer nikoli zares povedana in raziskana, tako močna identifikacijska točka za vsaj dve generaciji Slovencev, ki s(m)o v smučarsko, politično in družbeno ekstremnih in prelomnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja iskali oprimke v spolzkih in ostrih skalah zgodovinskega previsa. Rok Petrovič je bil smučarski šampion, ki je v kultni sezoni 1985/86 s petimi zmagami in največjim številom točk kot prvi Slovenec oziroma Jugoslovan osvojil mali kristalni globus za zmago v skupnem slalomskem seštevku. Vendar – v smučarskem kontekstu – tedaj komaj devetnajstletni Rok ni bil le serijski zmagovalec. Iz tekme v tekmo, iz treninga v trening in iz življenjske izkušnje v življenjsko izkušnjo je odkrival novo smučarsko tehniko, se poigraval z opremo in kot še nihče pred njim eksperimentiral z različnimi pristopi k treningu.

Ko so drugi tekli, je on plaval.
Ko so drugi telovadili, je on izvajal jogo.
Ko so drugi po treningu zbijali šale, je on bral … ogromno bral.
Ko so drugi hodili po sprejemih, je on obiskoval rokovske koncerte.
Ko so drugi ponavljali vožnjo za vožnjo, je on užival med smučanjem v celcu.
Ko so drugi skakali čez skale, je on utrjeval svoje legendarno ravnotežje s hojo po vrvi.
Ko so se drugim v štartni hišici pod smučarskimi rokavicami potile dlani, je on s pomočjo avtogenega treninga znižal svoji srčni utrip in vnaprej podoživel progo.
Ko so drugi – dobesedno – ostajali na površju, se je on potapljal.
Ko so drugi nastopali pred javnostjo, se je on umikal v osamo.
Ko so drugi kovali posle, je on koval stihe in ljubil.
Ko so drugi tekmovali, je on raziskoval.
Ko so drugi govorili, je on delal.
Ko je zmagoval, so bili ljubosumni.
Ko se je začel umikati, je številnim odleglo.

VIDEO NAPOVEDNIK: Boštjan Videmšek: ROKOVA MODRINA, režija Matjaž Pograjc: https://www.youtube.com/watch?v=6lrCI1zo1eE

PONOVNO NA SPOREDU v soboto, 10. septembra, ob 19.30.

Za rezervacije lahko pišete na marketing@mladinsko-gl.si.

 

 
13.06.2016

ALI JE PRIHODNOST ŽE PRIŠLA?

Razstava ob 60. obletnici Mladinskega
ALI JE PRIHODNOST ŽE PRIŠLA?


Otvoritev 17. junija ob 19. uri
Razstavni prostor Krakovski nasip, Ljubljana

V primeru dežja otvoritev odpade.

Razstava je nastala ob pomembnem jubileju Slovenskega mladinskega gledališča. Omogoča sproščeno vizualno popotovanje skozi zgodovino Mladinskega z izbranimi fotografijami in kratkimi mislimi o tem gledališču – citati razmišljanj njegove ustanoviteljice Balbine Battelino Baranovič ter dosedanjih direktorjev in umetniških direktorjev, ob njih pa nekaj izbranih strokovnjakov, ki so spregovorili o posebni energiji, ustvarjalnih silnicah in razumevanju tega gledališča od leta 1956 do danes. Arheološko sledimo vizualnim dokumentom gledališkega vrenja od začetkov do sedanjega trenutka, ter tako razbiramo estetske revolucije, utelešene v predstavah in umetniških ekipah, ki so ustvarjale in še ustvarjajo to gledališče – gledališče, ki ni samo gledališče, ni zgolj mladinsko in je veliko več kot samo slovensko. Vpisalo se je na zemljevide evropskih in svetovnih festivalov, navduševalo strokovno javnost in raznolika občinstva ter s svojimi estetskimi preboji soustvarjalo sodobno slovensko, evropsko in zunajevropsko gledališko sceno. Vizualni oziroma fotografski material se poveže s prostori in časi, v katerih je nastal, in govori o tem, da je slogan Ali je prihodnost že prišla?, s katerim je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja takratni umetniški direktor Dušan Jovanović pospremil turnejo tega gledališkega organizma v Franciji, danes še kako živ, saj ostajamo usmerjeni v prihodnost in ponosni na svojo sedanjost.
 

Zasnova razstave: Tomaž Toporišič, Tina Malič in Tibor Mihelič Syed
Avtor slogana Ali je prihodnost že prišla?: Dušan Jovanović
Oblikovanje: Mina Fina, Damjan Ilić, Ivian K. Mujezinović – Grupa Ee
Tisk: Fotoformat, d. o. o.
 
03.06.2016

CREME BRÛLÉE ŠPECIAL

Ob hrani še nikoli ni bilo toliko smeha.

Vodenje Kluba Mladinsko, ki je odprt uro pred vsako predstavo za izven in po njej, je v okviru Inštituta
S. U. R. F.
prevzel Danilo Ivanuša (stari znanec Mladinskega – združila nas je Ljubezen na smrt) skupaj z Martinom Rojnikom in Gorazdom Ferkom. Inštitut bo v klubskih prostorih prirejal tudi samostojne kulinarične dogodke.

Tako se v četrtek, 16. 6., od 18.00 dalje v Klubu Mladinsko obeta kulinarični dogodek CREME BRÛLÉE ŠPECIAL. Kuhinja bo odprta do 21.00, sledil pa bo klubski večer do 3.00. ...

Slutnja se je prebudila, da mesta hrepenenje
išče golo noč, predrzno in neustrašno pot.
Režiserji tokratnega dogodka se s figami
v žepih in kulinaričnimi prevarami vračajo
iz ozelenelih hribovij. Brezkompromisno
premikajo kulise čutnega ter vas vabijo med
podporne stebre Kluba Mladinsko ob koncu
sezone. Vinska spremljava bo sledila, ne
utopija, le noč, ko boste zopet zavedeni.
Dragi šepetalci, šepetali bomo, ker se bodo
srca režala za nas.


Meni iz treh hodov: 15 €
Meni iz treh hodov + trije kozarci vina (1,5 dcl): 25 €
Degustacija petih vin (5 x 0,5 dcl): 12 €

Rezervacije sprejemamo na elektronski naslov klubmladinsko@surfood.eu.
Vstop mogoč le s potrjeno rezervacijo.
 
24.05.2016

PREMIERA: mi, evropski mrliči

V predstavi se prvič srečujeta Simona Semenič, eno najprodornejših imen slovenske (post)dramske pisave, in Sebastijan Horvat, eden najinventivnejših in slovenskih režiserjev t. i. »četrte generacije«. In stopata v dialog z Dušanom Jovanovićem ter njegovimi Žrtvami mode bum-bum, ki so Mladinsko zaznamovale v sedemdesetih. Pa vendar trdno vpeta v sedanji trenutek, ki … »Kako opisati sedanji trenutek? Zdi se, da obstaja določen konsenz okoli tega, da je položaj daleč od dobrega, vendar imamo vseeno vtis, da bi stvari lahko bile še slabše. […] Ali kakor napiše Simona Semenič: 'do grla smo v dreku, ampak vsaj plavamo'. […K]ako pogosto poziv/klic k akciji z odra ni nič drugega kot posledica strahu pred soočenjem z globino septične jame, v kateri plavamo?« (Milan Marković, dramaturg)

Premiera: nedelja, 5. 6., ob 20.00
Ponovitve: 6., 7., 11. in 12. 6. ob 20.00
 
16.05.2016

ZMAGA ZA KOMPLEKS RISTIĆ

Ko smo v Slovenskem mladinskem gledališču ob svoji šesdesetletnici dali pobudo nastanek predstave Kompleks Ristić, je bil naš namen narediti gledališko predstavo, ki bi se - izhajajoč iz dela Ljubiše Ristića -
ukvarjala z vprašanjem naše kulturne in gledališke identitete.

Predstavo smo koncipirali kot analizo degradacije ideje, razpada nekdanjega skupnega prostora, v katerem je imelo gledališče kultni status, zato smo njenega uspeha še posebno veseli. Obrazložitev žirije potrjuje, da
nam je uspelo najti gledališki jezik, ki je bil dovolj močan, da je zmogel preseči vse vzpostavljene  neonacionalizme.

Najlepše se zahvaljujemo zeniškemu gledališču za povabilo in priložnost, da smo predstavo odigrali pred bosensko-hercegovskim občinstvom, ter žiriji festivala, ki je tako izjemno ocenila naše delo.

V imenu Slovenskega mladinskega gledališča

Tibor Mihelič Syed, direktor, in Goran Injac, umetniški vodja

***

Strokovna žirija XV. festivala bosensko-hercegovske drame Zenica 2016, ki je
potekal med 6. in 14. majem 2016, si je v okviru tekmovalnega programa
ogledala osem predstav, od tega sedem produkcij bosensko-hercegovskih
gledališč in eno veliko koprodukcijo. Strokovna žirija v sestavi igralka
Jasna Diklić (predsednica), teatrolog in direktor Sterijevega pozorja dr.
Igor Ružić, igralec mag. Armin Ćatić in režiser Nermin Hamzagić je sprejela
naslednjo odločitev:

* glavno nagrado festivala za najboljšo predstavo v celoti prejme
predstava Kompleks Ristić
v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča
(Ljubljana), Hrvaškega narodnega gledališča Ivan. Pl. Zajc (Reka), Bitefa
(Beograd) in MOT (Skopje), saj gre, kot je zapisala, za "izjemno
estetizirano gledališko dejanje, ki zgodovinske in politične metafore
pretvarja v prvinsko čustvo";

* nagrado za najboljšo režijo prejme Oliver Frljić za režijo predstave
Kompleks Ristić
, saj gre za "brezkompromisen, sodoben, izjemno domiseln
režijski rokopis";

* nagrado Radovan Marušić za najboljšo likovno podobo predstave
(scenografijo, kostumografijo ali oblikovanje luči) prejmejo Oliver Frljić
in Dalibor Laginja za scenografijo, Sandra Dekanić in Slavica Janošević za
kostumografijo in David Cvelbar za oblikovanje luči v predstavi Kompleks
Ristić
.
 
15.05.2016

MLADINSKI KLUB Z MILANOM KUČANOM

Do konca sezone bomo v okviru programa Mladinsko_Dialog imeli še dva dogodka, in sicer:

Mladinski diskurz
KAKO MISLITI POJEM POLITIČNEGA GLEDALIŠČA DANES?
Ponedeljek, 6. 6., ob 22.00 (po predstavi mi, evropski mrliči)
Spodnja dvorana
Gostje: Sebastijan Horvat in sodelavci predstave mi, evropski mrliči
Vodi: Rok Vevar

***

Mladinski klub
POGOVOR Z MILANOM KUČANOM
Sobota, 18. 6., ob 19.00

Zgornja dvorana
Gost: Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije
Vodi: Ružica Luksemburg

Pridite, vas nič ne stane!




MLADINSKO_DIALOG V MAJU 2016

Tudi v mesecu maju nadaljujemo z "dialogiziranjem".

GLEDALIŠČE IN NJEGOVE RABE DOKUMENTARNEGA

Ponedeljek, 23. 5., ob 20.00 v Klubu Mladinsko

Gosta: Zala Dobovšek in dr. Aldo Milohnić
Vodi: Rok Vevar

V zadnjih desetletjih se na svetovnih odrih vrstijo predstave, ki mejijo na raziskovalno novinarstvo, se dotikajo žgočih družbeno-političnih vprašanj in ki gledališče razumejo kot kuratorsko dejavnost galerijskega ali muzejskega tipa, s čimer stvarnost dejavno soustvarjajo ...
 
09.05.2016

PREMIERA NA DUNAJU

MLADINSKO : ŽRTVE

NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE
Režija: Oliver Frljić

PREMIERA: nedelja, 29. 5., ob 20.00, na festivalu Wiener Festwochen na Dunaju

Ali se umetnost danes ne definira predvsem kot prispevek k splošnemu konsenzu? Mar ne bi morala biti oblika protikonsenza? Mar ne bi morala biti anarhični protiprojekt, ki se zoperstavlja sedanjim političnim in ekonomskim sistemom in zasebnim interesom?
Oliverja Frljića je pri ustvarjanju navdihnil monumentalni roman Petra Weissa Estetika odpora, ki se ukvarja z razmerjem med umetnostjo in politično močjo. Tudi Frljić v svoji uprizoritvi prevprašuje razmere v svetu in v Evropi in se posveča vprašanjem, kakšno sodobno umetnost in gledališče potrebujemo v času, ko Evropa vse bolj drvi novim oblikam fašizma naproti.
Predstava bo slovensko premiero doživela v začetku naslednje sezone.

Naročilo in produkcija: HAU Hebbel am Ufer (Berlin); koprodukcija: Wiener Festwochen (Dunaj), Slovensko mladinsko gledališče (Ljubljana), Kunstfest Weimar (Weimar), Zürcher Theater Spektakel (Zürich), HNK Ivana pl. Zajca (Reka)

Igrajo: Daša Doberšek, Uroš Kaurin, Dean Krivačić, Jerko Marčić, Nika Mišković, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef

MMC RTV SLO o premieri
 
12.04.2016

V spomin Tomažu Pandurju

Presunila in razžalostila nas je novica, da je umrl režiser Tomaž Pandur, katerega Šeherezada (Ivo Svetina) še po več kot petindvajsetih letih od nastanka velja za eno ključnih predstav našega gledališča in mu je med drugim odprla vrata na odre Latinske Amerike. Čeprav je s Slovenskim mladinskim gledališčem sodeloval le ob tej priložnosti, njegov pečat ostaja neizbrisen.
Vsem njegovim izrekamo iskreno in globoko sožalje.

»Tema z jutrom ne umre. Vi ste v luči, jaz sem zunaj. Vse vesolje vidim. Iz svetlobe narejeno. Vse je ena sama barva in najmanjši delci vsega bivajočega pojejo: 'Jaz sem resnica!' Jaz letim, čeprav me uteži teme priklepajo k tlom. Toda razbijem te klade in kot puščica iz loka, le s tisočkrat silnejšo močjo poletim! In ko prispem na Prvo nebo, vidim, da se je Mesec razdelil in grem skozenj! Nato se vrnem in znova najdem svojo temo. In vem, da so v njej vrata, silnejša od vaše luči!« (Ivo Svetina, Šeherezada)

***
MLADINSKA ORGANIZACIJA:
SANJAJMO SPOMIN, DA BI SE SPOMNILI SANJ
- Večer spominov na režiserja Tomaža Pandurja (1963-2016)

Sreda, 18. 5., ob 20.00
Zgornja dvorana

Igralke, igralci in drugi gledališki sodelavci bodo podelili svoje spomine na delo, srečevanja in druženja z režiserjem Tomažem Pandurjem. Leta 1989 je Tomaž Pandur v Slovenskem mladinskem gledališču zrežiral svoj profesionalni gledališki prvenec Svetinovo Šeherezado (1989), ki je v naslednjih letih obšla svet in ime Tomaža Pandurja nenadoma vpisala na svetovni gledališki zemljevid. Skupaj s Faustoma Drame SNG Maribor ter Pandur.Theatres in SNG Drame Ljubljana pomeni Šeherezada nekakšen podpis gledališča sanj Tomaža Pandurja. Slovensko mladinsko gledališče si želi z dogodkom, na katerem ne bodo sodelovali zgolj člani in sodelavci našega gledališča, počastiti spomin na umetnika, ki je s svojim domišljijskim svetom zaznamoval gledališki čas zadnjih treh desetletij. Brez njega tudi naše gledališče ne bi bilo Mladinsko gledališče, kakršnega poznamo danes.
Dogodek bo vodila Katarina Stegnar.

***

Na fotografiji Tomaž Pandur v Mehiki leta 1990 s tedanjim veleposlanikom Ignacem Golobom; foto Hoc'n'Hoc Studio
 
04.04.2016

REPUBLIKA SLOVENIJA

Predstava ob 25-letnici samostojne Slovenije

To je predstava Republika Slovenija. V njej upokojeni obveščevalec pove zgodbo o štetju milijonov, nato šesterica pomembnih mož tuhta o Sloveniji, ki se spreminja v mafijsko državo, na koncu pa se kleni vojaki lotijo klenega vohuna. To je predstava Republika Slovenija. Traja petindvajset let in je narejena z vašim denarjem. In ves ta čas ste – kot statisti ali glavni igralci – njen del.

Ob svoji šestdesetletnici se je Slovensko mladinsko gledališče, eden vidnejših ambasadorjev slovenske umetnosti v tujini, zavezalo, da bo s ponosnim pogledom seglo h konstitutivnim državnim dogodkom, ki so ključno ožigosali narodovo tkivo in nas prebudili kot narodne subjekte, kot državljane. Pridružila se mu je Maska, ki je nastala natanko takrat kot dogodki, zaradi katerih je Republika Slovenija postala takšna, kakršna je.

Naša državljanska dolžnost je ozreti se na poosamosvojitveno obdobje; na čas, ko sanje niso bile več dovolj(ene).

Vsi avtorji predstave bodo ostali anonimni. Posameznik v tem kontekstu preprosto ni pomemben. Pomembna je drža(va).

Osvetlimo temelje naše mlade republike in obudimo domovinska čustva.


Premiera: sreda, 20. aprila 2016, ob 20.00
Ponovitve: nedelja, 24. aprila 2016, ob 20.00

ponedeljek, 25. aprila 2016, ob 20.00; nedelja, 8. maja 2016, ob 20.00; ponedeljek, 9. 5., ob 20.00
Prizorišče: Zgornja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča in Steklena dvorana Gospodarskega razstavišča
 
03.04.2016

MLADINSKO SHOWCASE

SUPERTITLED/SVETOVLJAN

6.–8. maj 2016 / 6 to 8 May 2016
3 dnevi, 5 predstav / 3 days, 5 performances

Ker Mladinsko ni samo slovensko, umetnost pa se nerada zadržuje zgolj na eni strani jezikovnih meja, smo za vas pripravili predstave z angleškimi nadnapisi.

Since the Mladinsko isn't just Slovenian and since art prefers to roam free of language borders, we have prepared performances with English supertitles.

***
Katja Perat, Katarina Rešek, Jelena Rusjan
ÜberŠkrip
Režija/Directed by Jelena Rusjan

Petek, 6. 5., ob 17.00 / Friday, 6 May, at 17:00

***
Emil Filipčič – Marko Derganc
BUTNSKALA
Režija/Directed by Vito Taufer
Koprodukcija/Co-production: Prešeren Theatre Kranj and/in Mladinsko Theatre

Petek, 6. 5., ob 20.00 v Prešernovem gledališču Kranj / Friday, 6 May, at 20:00 at Prešeren Theatre Kranj

***
KOMPLEKS RISTIĆ / THE RISTIĆ KOMPLEKS
Režija/Directed by Oliver Frljić

Sobota, 7. 5., ob 18.00 / Saturday, 7 May, at 18:00

***
Elfriede Jelinek
PRINCESS DRAMAS / DRAME PRINCES
Režija/Directed by  Michał Borczuch

Sobota, 7. 5., ob 20.00 / Saturday, 7 May, at 20:00

***
REPUBLIKA SLOVENIJA / THE REPUBLIC OF SLOVENIA

Posvečeno 25. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije /
Dedicated to the 25th anniversary of the independence of the Republic of Slovenia


Koprodukcija/Co-production: Mladinsko Theatre in/and Zavod Maska

Nedelja, 8. 5., ob 20.00 / Sunday, 8 May, at 20:00

***
Paket vseh predstav Lastovka / All performances Early Bird pass: 29 €
 
30.03.2016

GOSTOVANJE TEATRA METASTASIO IZ PRATA

Bernard-Marie Koltès
ZAHODNI PRIVEZ / QUAI OUEST

Četrtek, 21. 4., ob 19.00
Petek, 22. 4., ob 19.00

Prevod v italijanščino: Saverio Vertone
Režija: Paolo Magelli
Igrajo: Valentina Banci, Paolo Graziosi, Francesco Borchi, Francesco Cortopassi, Fabio Mascagni, Elisa Cecilia Langone, Annapaola Bardeloni, Mauro Malinverno
Produkcija: Teatro Metastasio Stabile della Toscana v sodelovanju s Spoleto57 Festival dei 2Mondi

Na eni strani meščana, izgubljena v novi »velemestni džungli«, na drugi pa družina priseljencev iz Južne Amerike, mlad prestopnik z velikimi pričakovanji in skrivnostno črno bitje, ki nam s komično žlehtnobo pokažejo, kdo smo, kam gremo in zakaj smo dokončno izgubili boj za preživetje.
Zahodni privez je velika, pikra, tragična freska, ki napoveduje konec naše kulture in naše civilizacije; nasilno prekrši moralne in politične vrednote, na katerih temelji naša družba, ter tako tragikomično odpre temo preživetja naše kulture in naših ljudstev.
 
26.03.2016

Mini simpozij o fenomenu Emil Filipčič

Slovensko mladinsko gledališče in Prešernovo gledališče Kranj bosta ob premieri BUTNSKALE, sprva kultne radijske igre, ki se ob krstni izvedbi prevaja v svežo gledališko pisavo pod taktirko Vita Tauferja, v sodelovanju z AGRFT v torek, 29. 3., ob 18.00 organizirala popoldanski mini simpozij: Emil Filipčič: inovator slovenske (ne več) dramske pisave in postdramskega (ne več) gledališča.
.
Torek, 29. marec, ob 18. uri
Teden slovenske drame, Stolp Škrlovec, Kranj


Na njem bodo predstavniki različnih generacij, od študentov do mlajših in starejših praktikov in teoretikov sodobne umetnosti, spregovorili o recepcijah in svežih branjih Filipčičevega čezmedijskega opusa: dramskega, radijskega in tudi romanesknega.


Zasnova: Marinka Poštrak, Tomaž Toporišič in študenti AGRFT (Jan Krmelj in Nika Švab)


Govorke in govorci:

Aldo Milohnić
Marinka Poštrak
Tomaž Toporišič
Matevž Rudolf
Tibor Hrs Pandur
Nika Leskovšek
Jan Krmelj
Muanis Sinanović
 
24.03.2016

Priznanje ZDUS Damjani Černe

PRIZNANJA ZDRUŽENJA DRAMSKIH UMETNIKOV SLOVENIJE 2016

Komisija v sestavi mag. Alenka Pirjevec (predsednica), mag. Primož Jesenko in Gašper Tič (člana), je soglasno sprejela naslednje odločitve:

Priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2015 prejme
Damjana Černe,

za vlogi Jackie in Ingeborg
v uprizoritvi besedila Drame princes Elfriede Jelinek
(Slovensko mladinsko gledališče, rež. Michał Borczuch).

Vloga Damjane Černe v Dramah princes pomeni kompleksno in zrelo igralsko stvaritev, ki učinkuje z izjemnim, izvirnim smislom za bistro in prefinjeno plasiranje pretresljivo iskrenega toka besed, ki vrejo iz igralke na videz samodejno in z interpretativno bravuroznostjo. Ta skoraj brez vsake fizične aktivnosti lije iz njenega celotnega telesa. Za tem je občutiti težaško igralsko delo, obvladovanje mimike in glasu ter disciplino, izkušeno ustvarjalno domišljijo in pripravljenost za novost, eksperimentiranje, za brušenje vsakega poudarka in čustvenega stanja, pomena in podpomena. V povsem statični mizansceni učinkuje tudi inkarnacija Ingeborg Bachmann razumsko in celo rigidno, hkrati pa osupljivo razgibano in niti malo hladno v svoji bolečini in vdanosti v usodo. Bolj kot to, spominja na steber (besede se valijo iz njenih ust kakor kamni). Gledalca posrka vase.


Odličje Marija Vera
priznanje ZDUS za življenjsko delo na področju dramske igre prejme
igralka Stannia Boninsegna,
članica Mestnega gledališča ljubljanskega.

Stannia Boninsegna slovi kot oblikovalka dramskih karakterjev z nezgrešljivo neposredno odrsko prezenco, s svojevrstnim igralskim temperamentom. Njeno obvladovanje najrazličnejših izraznih sredstev pa temelji še zlasti na občutku za lep in izbran odrski govor. Tudi zato pomeni trajno zagotovilo igralske kvalitete, ki nikoli ne razočara. Njen široki razpon igralskih registrov se ne ustavi pred zahtevami dramskih predlog in različnih režijskih konceptov – zato so njene vloge razdelane in prepričljive, v komedijah pa izstopa s povsem edinstvenim smislom za humor.

Že kot študentka je sodelovala v Eksperimentalnem gledališču Glej: v znamenitih predstavah Limite, 1973, in Pogovor v maternici koroške Slovenke, 1974. V Limitah je prvič sodelovala z Zvonetom Šedlbauerjem, režiserjem, s katerim je v prihodnjih letih sodelovala najbolj pogosto – pri čemer je v razvijanju svoje igralske prezence sodelovala s celo vrsto različnih režiserjev. Leta 1975 je zaigrala v SSG Trst, leta 1980 pa se je zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je igrala po dve do tri zahtevne vloge v sezoni – omenimo njene Elizo Doolittle v Shawovem Pigmalionu (1983), Lidijo v Medoffovih Otrocih manjšega boga (1984), Mary v Millerjevem Lovu na čarovnice (19085) ali Leni v Kafkovi Preobrazbi (1985).

Po sedmih letih se je podala v vode svobodnega poklica. V tem času je igrala v vseh slovenskih gledališčih od Nove Gorice, Ljubljane, Maribora, v Celju, Kranju, v Koreodrami, ponovno v EG Glej, v MGL, največ pa v SSG Trst. Ob postavitvah klasične provenience se je znašla tudi v eksperimentalnih uprizoritvenih kontekstih, ki preverjajo sodobne postopke in dinamike.

Od leta 1995 je ponovno članica MGL, kjer je odigrala skupno okrog 60 vlog. Spomnimo se lahko njenih Hester Salomon v Equusu (1996), Zine v Kači (1999), Leontine v Gospod gre na lov (2000), La Poncie v Domu Bernarde Alba (2004), Jente v mjuziklu Goslač na strehi (2007); Violete v Drami o Mirjani in tistih okrog nje, njenega Krištofa v uprizoritvi 5fantkov.si ali zahtevne in interpretacijsko natančne Agnes v Albeejevem Občutljivem ravnovesju (vse 2010). V aktualni sezoni nastopa v noviteti Simone Semenič Sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije, in v Bergmanovih Pogovorih na štiri oči.

Leta 1975 je (še v času študija) prejela Severjevo nagrado, leta 1975 Borštnikovo nagrado za mlado igralko, glede na svoj izjemni igralski razpon pa je leta 1986 za več vlog prejela Severjevo nagrado. Psihološko niansirana prepričljivost in sugestivnost sta bili že takrat njen zaščitni znak, ki so ga opazili kritiki. Takšna pa je njena igra tudi še danes.

Priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2015 prejme
Matej Puc,

za vlogo Peera Gynta
v uprizoritvi Peer Gynt Henrika Ibsena
(Mestno gledališče ljubljansko; rež. Eduard Miler).

Matej Puc se je v pretekli sezoni pokazal kot igralska osebnost v pospešenem razvoju. Kot simptomatična zanj se je pokazala še zlasti vloga Ibsenovega Peera Gynta, tega nosilca enega od temeljnih besedil zahodnega kanona in ene najbolj kompleksnih vlog v repertoarju dramskega gledališča. Puc oblikuje vlogo, ki je absolutno gonilo te dramaturško-režijsko dodelane postavitve, kot lomljivega iskalca definicije svojega jaza, pričakovanj, smisla in življenja sploh. Takšen govori tudi o aktualnem času in slika izmuzljivo moškost v normcore puloverju – vezan na moč besede, ustvarja svojo podobo znotraj meja polkrožne sive stene, ki asociira na živi pesek, to podobo pa z demoni, ki jih priklicuje, hkrati tudi uničuje, spodsekava. Premišljeno, temačno in hkrati igrivo, predvsem pa zelo posebno.


Bršljanov venec,
priznanje ZDUS za umetniške dosežke v letu 2015 prejme
Nebojša Pop-Tasić,

za cikel dramskih besedil Agatha (Ustvarjalni laboratorij Talija Celje in Cankarjev dom Ljubljana; rež. Dušan Mlakar), Gospa Bovary (SNG Nova Gorica; rež. Yulia Roschina) in Kaj pa če … (Lutkovno gledališče Maribor; rež. Mare Bulc).

Pop-Tasić tako rekoč detektivsko rekonstruira osebnosti Flaubertove fiktivne Emme Bovary in realne skrivnostne pisateljice Agathe Christie, o katerih naj bi vedeli že vse. Vprašanje »kdo je v resnici ta ženska« pa obakrat pokaže, da ostaja dramski medij odprt za neskončne variacije, tudi ko biografija (kot v primeru Agathe) ponuja razmeroma suhoparen material za pisanje. Tudi ob Emmi Bovary Pop-Tasić ne obsoja njenega sanjavega hrepenenja: nasprotno, razumeti poskuša njeno nepomirjenost z »mizerijo« zakonske ustaljenosti. Biografsko pisanje se izkaže za bližjega fikciji, ki jo tvori tisti, ki zgodbo piše (in jo tako ali drugače »dopisuje«).
Besedilo Kaj pa če… že z naslovom namigne, da gre v njem za preverjanje zmožnosti našega (ne le otroškega) predstavnega sveta. Postavi vprašanje, kakšen je svet brez plastičnih igrač, žoge, lego kock, računalniške tehnologije in pametnega telefona in s čim vse se je mogoče igrati, in odpira možnosti igre na vseh ravneh: z besedami in glasovi, s telesi in predmeti, s papirjem, števili, idejami. Besedilo omogoča ustvarjalcem, da sprostijo domišljijo, na ta način pa izrazito osveži dramatiko, ki v prvi vrsti nagovarja otroke – še zdaleč pa ne le njih.
Nebojša Pop-Tasić pa bo šel še dlje.


Obrazložitve je pripravil mag. Primož Jesenko, dramaturg.

Iskrene čestitke vsem nagrajencem!
 
21.03.2016

MLADINSKO_DIALOG

Tudi v marcu nadaljujemo z "dialogiziranjem", in sicer:

Kritiška impro redakcija
POGOVOR Z BLAŽEM LUKANOM
– ob izidu njegove knjige Po vsem sodeč (Gledališke kritike 1993–2013)

Sreda, 23. 3., ob 20.30 v Klubu Mladinsko
Vodi: Rok Vevar

Mladinski klub
ČIGAR DEŽELA, TEGA VERA – o sektaštvu na Slovenskem
Četrtek, 24. 3., ob 20.00 v Klubu Mladinsko
Gost: dr. Aleš Črnič
Vodi: Ružica Luksemburg
Od rimokatoliške cerkve do Butnskale: z religiologom dr. Alešem Črničem o sektaštvu in religioznih navadah med Slovenci.

Aprila na sporedu

Mladinski diskurz:
NEKOČ JE BILA DEŽELA PRIDNIH
Dokumentarni film (2012); režija: Urša Menart; scenarij: Jani Sever in Urša Menart
Petek, 8. 4., ob 20.00
v Klubu Mladinsko
Mladinsko se v svoji 60. sezoni ozira v preteklost, da bi preverilo sedanjost in skušalo videti v prihodnost. Vrsta predstav se nanaša na kulturne in politične fenomene 80-ih let: Kompleks Ristić, Rokova modrina in Butnskala. Pospremili jih bomo z dokumentarnim filmom Nekoč je bila dežela pridnih (2012), ki očrta kontekst istega časa v Sloveniji.

Mladinski klub:
ŽENSKE UMETNOST REVOLUCIJA
Pogovor ob dokumentarnem filmu WAR – Women Art Revolution (2010), režija Lynn Hershman
Ponedeljek, 18. 4., ob 20.00
v Klubu Mladinsko
Gostja: Majda Širca
Vodi: Ružica Luksemburg
Izvrstni dokumentarec – tematsko se povezuje s feminizmom Elfriede Jelinek in Dramami princes – se ukvarja z umetniškim gibanjem, ki se je v 60-ih letih začelo med umetnicami v ZDA, potem ko so ugotovile, da so izključene iz vseh institucionalnih umetniških mrež ter medijskega in strokovnega diskurza. O njem se bo Ružica Luksemburg pogovarjala z Majdo Širca, avtorico odmevnega dokumentarca Ženska, ki smo ga pred nedavnim lahko gledali na TV Slovenija.

Vljudno vabljeni, vstop je prost!
 
21.03.2016

Mini simpozij o fenomenu Emil Filipčič

Emil Filipčič: inovator slovenske (ne več) dramske pisave in postdramskega (ne več) gledališča
Mini simpozij
Torek, 29. marec, ob 18. uri
Teden slovenske drame, Stolp Škrlovec, Kranj

Slovensko mladinsko gledališče in Prešernovo gledališče Kranj bosta ob premieri BUTNSKALE, sprva kultne radijske igre, ki se ob krstni izvedbi prevaja v svežo gledališko pisavo pod taktirko Vita Tauferja, v sodelovanju z AGRFT organizirala popoldanski mini simpozij o fenomenu Emil Filipčič. Na njem bodo predstavniki različnih generacij, od študentov do mlajših in starejših praktikov in teoretikov sodobne umetnosti, spregovorili o recepcijah in svežih branjih Filipčičevega čezmedijskega opusa: dramskega, radijskega in tudi romanesknega.

Simpozij bo potekal v okviru Tedna slovenske drame tik po kranjski in pred ljubljansko premiero.
Zasnova: Marinka Poštrak, Tomaž Toporišič in študenti AGRFT
Vodja simpozija: Tomaž Toporišič

Govorke in govorci:
Aldo Milohnić
Marinka Poštrak
Tomaž Toporišič
Matevž Rudolf
Nika Leskovšek
Tibor Hrs Pandur
Jan Krmelj
Muanis Sinanović
 
21.03.2016

UROŠ IN ALEŠ O ALEŠU

V spomin Alešu Debeljaku

Torek, 5. 4., ob 19.00


V večeru, posvečenem preminulemu pesniku Alešu Debeljaku, bomo v Klubu Mladinskega gostili dva Aleševa sopotnika iz različnih okolij in obdobij, v katerih je deloval: pesnika in enega urednikov revije Literatura Uroša Zupana in stanovskega kolega na FDV, religiologa Aleša Črniča.
Ob njegovih pesmih in odlomkih iz esejev se bomo posvetili njegovemu delu, vzvodih zanj, življenju in energiji, ki ga je gnala, ter obsežnem opusu, po katerem se bo zapisal v spomin tudi prihodnjih generacij. Večer je zasnovala Maruša Oblak.

»In če poezija ima kakšen smisel, je točno v približevanju temu, česar ni mogoče izreči z besedami.«
 
21.03.2016

MLADINSKO_DIALOG

Tudi v marcu nadaljujemo z "dialogiziranjem", in sicer:

Kritiška impro redakcija
POGOVOR Z BLAŽEM LUKANOM
– ob izidu njegove knjige Po vsem sodeč (Gledališke kritike 1993–2013)

Sreda, 23. 3., ob 20.30 v Klubu Mladinsko
Vodi: Rok Vevar

Mladinski klub
ČIGAR DEŽELA, TEGA VERA – o sektaštvu na Slovenskem
Četrtek, 24. 3., ob 20.00 v Klubu Mladinsko
Gost: dr. Aleš Črnič
Vodi: Ružica Luksemburg
Od rimokatoliške cerkve do Butnskale: z religiologom dr. Alešem Črničem o sektaštvu in religioznih navadah med Slovenci.

Aprila na sporedu

Mladinski diskurz:
NEKOČ JE BILA DEŽELA PRIDNIH
Dokumentarni film (2012); režija: Urša Menart; scenarij: Jani Sever in Urša Menart
Petek, 8. 4., ob 20.00
v Klubu Mladinsko
Mladinsko se v svoji 60. sezoni ozira v preteklost, da bi preverilo sedanjost in skušalo videti v prihodnost. Vrsta predstav se nanaša na kulturne in politične fenomene 80-ih let: Kompleks Ristić, Rokova modrina in Butnskala. Pospremili jih bomo z dokumentarnim filmom Nekoč je bila dežela pridnih (2012), ki očrta kontekst istega časa v Sloveniji.

Mladinski klub:
ŽENSKE UMETNOST REVOLUCIJA
Pogovor ob dokumentarnem filmu WAR – Women Art Revolution (2010), režija Lynn Hershman
Ponedeljek, 18. 4., ob 20.00
v Klubu Mladinsko
Gostja: Majda Širca
Vodi: Ružica Luksemburg
Izvrstni dokumentarec – tematsko se povezuje s feminizmom Elfriede Jelinek in Dramami princes – se ukvarja z umetniškim gibanjem, ki se je v 60-ih letih začelo med umetnicami v ZDA, potem ko so ugotovile, da so izključene iz vseh institucionalnih umetniških mrež ter medijskega in strokovnega diskurza. O njem se bo Ružica Luksemburg pogovarjala z Majdo Širca, avtorico odmevnega dokumentarca Ženska, ki smo ga pred nedavnim lahko gledali na TV Slovenija.

Vljudno vabljeni, vstop je prost!
 
20.03.2016

Z MLADINCEM NA REKO!

Frljić & Blažević
TRILOGIJA O HRVAŠKEM FAŠIZMU
Bakhantke – Aleksandra Zec – Hrvaško igralstvo

Sobota, 16. 4., ob 18.00 – predstava v okviru abonmaja Piranski zaliv v HNK Ivana pl. Zajca na Reki

Gledališki večer o razraščanju fašizma na Hrvaškem … in vsepovsod.

Trilogija o hrvaškem fašizmu režiserja in dramaturga Oliverja Frljića in Marina Blažića vključuje tri predstave, ki skupaj delujejo kot tri dejanja same uprizoritve.

Bakhantke

Aleksandra Zec

Hrvaško igralstvo

Bakhantke so premiero doživele na festivalu Splitsko poletje 2008, kjer so jih najprej prepovedali, nazadnje pa le odigrali. Na Reki odo prikazane v predelani različici, ki bo ustrezala družbeno-političnemu trenutku, ki ga živimo danes. Ta predstava spregovarja o skrivanju in zanikanju vojnih zločinov, zagrešenih med vojno na Hrvaškem proti državljanom nehrvaškega rodu.

Druga predstava je Aleksandra Zec, ki govori o najskrajnejšem zločinu, umoru otroka, in pripravljenosti hrvaškega pravosodja, da storilcev ne kaznuje. Lik Aleksandre Zec tudi povezuje vse tri dele Trilogije.

Zadnji del predstave pa je Hrvaško igralstvo, ki nam zastavlja vprašanje: Ali je to, kar večina hrvaške gledališke srenje proizvaja od vojne naprej, sploh mogoče imenovati gledališče, če bi gledališče moralo biti etično in umetniško dejanje, ki je dovolj pogumno, da zločin poimenuje s pravim imenom, mu odvzame pravico do izgovorov in mu določi stopnjo krivde?



»Trilogija o hrvaškem fašizmu kaže in obtožuje kontinuiteto hrvaške politike od Sanaderjevga govora v Splitu do retorike in javnih nastopov predsednika HDZ Tomislava Karamarka, čigar govor po zmagi Kolinde Grabar Kitarović na predsedniških volitvah je prav tako vključen v predstavo. S takšnim protsopom Trilogija o hrvaškem fašizmu prek gledališkega dejanja sooča hrvaško družbo z lastnimi zločini in luknjami v lastnem sistemu.« (Nina Ožegović, tportal.hr)

»Vse se začne z ubitimi, z žrtvami, z Aleksandro Zec, [Milanom] Levarjem in [Josipom] Reihl-Kirom, nadaljuje prek negiranja zločina v Lori in opisa neverjetnega umora dvanajstletne deklice, ki so ga morilci priznali in podrobno opisali, vendar bili potem spuščeni na prostost, nato pa vse eksplodira v Hrvaškem igralstvu, v katerem Frljić in Blažević v divjem vrtincu povežeta Jasenovac in Auschwitz s Srebrenico, ustaše in Mileta Budaka pa z našo današnjo kulturno smetano.« (Snježana Pavić, Jutarnji list)

Poleg abonentov vabimo vse, ki jih zanima le ogled tokratne predstave.
Za enkraten organiziran obisk Reke cena 30 evrov.

Kjer se politika ne more zediniti, posreduje umetnost.
 
11.03.2016

PODPORA OLIVERJU FRLJIĆU

V znak protesta ob napadih na Oliverja Frljića, intendanta Hrvaškega narodnega gledališča Ivana plemenitega Zajca na Reki, režiserja, ki že leta sodeluje s Slovenskim mladinskim gledališčem (in drugimi slovenskimi gledališči), in v znak podpore naši partnerski hiši, reškemu HNK, objavljamo prevod pisma, ki ga je Frljić namenil hrvaški in mednarodni javnosti. Če se v javnosti z neposrednim izpostavljanjem umetnika dopušča njegov javni linč in poziva k njemu, potem nas ne čudi, da na ulicah prihaja do napadov in groženj.
Neodgovorne, grozilne izjave, ki so na Hrvaškem postale nekaj vsakdanjega, nas le opozarjajo na to, da lahko vsi, ki delujemo v kulturi, v nekem novem političnem trenutku postanemo žrtve prihajajočih konservativnih kulturnih politik. Opozarjajo nas tudi na pomen aktivnega delovanja v kulturi in umetnosti, na zavest o tem, da je naša kritična ostrina potrebna bolj kot kdaj prej. Upamo, da bo naš poziv naletel na širši odziv slovenske javnosti, saj smo vsi skupaj odgovorni za javni prostor, ki si ga delimo.

***

Oliver Frljić:
Imamo oblast, ki vodi specialno vojno proti svojim državljanom

Potem ko so režiserju in intendantu reškega Hrvaškega narodnega gledališča (HNK) vlomili v stanovanje na Reki, malo pred tem pa tudi njegovemu dekletu v Zagrebu, se je ta na javnost obrnil z naslednjim pismom:

Vedno pogostejše grožnje, ki jih prejemam tako rekoč od prvega dne svojega intendantskega mandata v reškem HNK, h katerim je znatno prispeval tudi del sedanje politične vrhuške – v tem kontekstu je vsekakor treba poudariti predvolilne obljube prvega podpredsednika vlade Tomislava Karamarka, da bo, ko pride na oblast, reško HNK znova naredil hrvaško in narodno, pa tudi nedavno pismo predsednice vlade Republike Hrvaške Kolinde Grabar-Kitarović, v katerem je našla veliko razumevanja za nestrpnost do določenih javnih osebnosti, med njimi tudi do mene, in s tem ulici prižgala zeleno luč za obračun z nacionalnimi čarovnicami –, so ta konec tedna dobile novo razsežnost, ker so se preselile tudi na moje bližnje.

Najprej so v petek vlomili v stanovanje mojega dekleta v Zagrebu, nato pa sem v nedeljo odkril, da se je enako zgodilo tudi z mojim stanovanjem. Jasno je, da tu ne moremo govoriti o nikakršnem naključju, temveč o nedvoumnem sporočilu, kaj bi se lahko še zgodilo, če bom nadaljeval svoje javno delovanje. Očitno vsi dosedanji načini zastraševanja – od anonimnih grozilnih pisem, med katerimi je eno vsebovalo fotografijo z montažo prizora, kako mi sekajo glavo, do tega, da so letos reški HNK oblegali vojni veterani in navijači, ki so enoglasno skandirali, da se bodo napili moje krvi, pa večkratnih sporočil, da je v gledališču podstavljena bomba, ali nedavnega grafita v Vinkovcih Smrt Oliverju Frljiću – niso obrodili sadov, zato se je NN odločil vstopiti v mojo zasebnost.

Ob tem prav bode v oči, kako se to zadnje dejanje ujema z vsem tistim, kar v javnosti proti meni govori HDZ. Če ni institucionalnih mehanizmov, s pomočjo katerih bi me ta stranka in njeni sateliti lahko odstavili s funkcije, ki jo trenutno opravljam, potem vedno obstajajo tisti neinstitucionalni – udariti po družini ali dekletu. Ob več priložnostih sem rekel, da bom imel prav predsednico Kolindo Grabar-Kitarović za odgovorno, če bo po njenem hujskaškem pismu prišlo do eskalacije fizičnega nasilja. Čeprav do fizičnega nasilja še ni prišlo, za ta novi cikel zastraševanj, ki je uperjen proti mojim bližnjim, pripisujem odgovornost prav njej in politični stranki, iz katere prihaja. Njuno javno delovanje že dlje časa podžiga nestrpnost in sovraštvo, medijsko nasilje, izbruh fizičnega nasilja pa je le vprašanje dni. Žal je zanimivo, da sem sinoči, potem ko sem odkril vlom, policistom večkrat razložil o prejšnjem vlomu, o njegovi tako rekoč identični izvedbi, o vseh grožnjah, ki sem jih deležen, in sumu, da gre za načrtno zastraševanje. Prosil sem jih tudi, naj stopijo v stik z dežurnim kriminalističnim inšpektorjem in ga o tem obvestijo, vendar so mi rekli, da moram, če obstajajo takšni sumi, sam oditi na policijsko postajo in to prijaviti. Na policijski postaji so mi dežurni kriminalistični inšpektorji, namesto da bi naredili zaznamek in zbrali morebitno dokazno gradivo, pojasnjevali razliko med žalitvijo in grožnjo. Tako sem se naučil, da je, kadar mi kdo na ulici zakliče »Frljić, četnik!«, to žalitev, če mi kdo grozi, da se bo napil moje krvi, pa je to že mogoče okvalificirati kot grožnjo. Čeprav sem podrobno pojasnjeval kontekst in vse, kar se mi je dogajalo, nisem dobil nikakršne policijske zaščite. Gospod Orepić, upam, da se bodo stvari malce spremenile, ko me bo prihodnjič kdo fizično napadel.

Oliver Frljić


 
04.03.2016

MLADINSKO NI SAMO SLOVENSKO

Odprto gledališče za odprti svet

Slovensko mladinsko gledališče se bo v naslednjih dveh tednih predstavilo na dveh izjemno zanimivih festivalih v Nemčiji in Kolumbiji.


Najprej bomo kot častni gostje odigrali najnovejšo predstavo Oliverja Frljića Kompleks Ristić na festivalu Odprti svet v nemškem Ludwigshafnu, ki že drugo leto zapored posebno pozornost posveča izjemno aktualni temi migracije in medkulturnega sobivanja. Koprodukcijo Mladinskega, HNK Ivan pl. Zajc z Reke, beograjskega festivala Bitef in skopskega MOT napovedujejo kot kompleksno gledališče podob, ki z novim odrskim jezikom spregovori o dilemah sodobnega sveta. Na sporedu bo 9. marca. Festival bo potekal v dveh delih, spomladanskem med 4. in 13. marcem in jesenskim meseca oktobra, predstavil pa bo med drugim večnacionalno in večjezikovno uprizoritev Sofoklove tragedije Ajant z izvajalci osmih narodnosti, ki živijo v tem nemškem mestu, ter niz branj arabske poezije in esejistike, koncertov ter nemških angažiranih predstav.


Foto: Nejc Saje

Potem pa se bomo odpravili v Kolumbijo na enega največjih in najpomembnejših svetovnih gledaliških festivalov, Iberoameriški gledališki festival Bogote, kjer se bomo predstavili že desetič in tako kot evropsko gledališče, ki je bilo največkrat gost te manifestacije. Tokrat je direktorica festivala izbrala predstavo Diega de Bree Nedolžni (L'innocente) po zadnjem Viscontijevem filmu, ki bo po Zločinu in kazni, Somraku bogov in Kraljici Margot že četrta predstava tega režiserja, ki je skupaj z Mladinskim osvojil občinstvo in mednarodno kritiko kolumbijskega festivala. V Bogoti bomo med 12. in 14. marcem odigrali pet ponovitev predstave. Festival Iberoamericano de teatro de Bogotá bo sicer potekal med 11. in 24. marcem na štiridesetih različnih prizoriščih v prestolnici in pod geslom Gledališče praznuje, praznujmo skupaj! predstavil nekatera največja imena svetovnega gledališča (Slava Polunin, Peter Stein, Jan Fabre …).


Foto: Peter Uhan
 
25.02.2016

GREMO NA REKO, GRESTE Z NAMI?

V okviru abonmaja PIRANSKI ZALIV vas vabimo, da se nam pridružite pri ogledu predstave KASANDRA, ki jo je po romanu Christe Wolf priredila in na oder postavila Nada Kokotović. Na sporedu bo 19. marca v HNK Ivana pl. Zajca na Reki.

Kasandra Christe Wolf je zgodba o avtsajderki, o ženski v državi, ki drsi v vedno močnejši patriarhat, v militantni državi, kjer so si moški in njihovi nasprotniki vedno bolj podobni, ženske pa izključene iz vseh procesov odločanja.
Režiserka in koreografka Nada Kokotović v predstavo uvaja vzporednice z našim časom. Prek arhaične bitke spolov zastavlja vprašanja o verski in kulturni pripadnosti in se kritično ozira na vlogo ženske v naši družbi.

S Kasandro se na oder katerega od nacionalnih gledališč prvič po letu 1991 vrača
Mira Furlan, ikona jugoslovanskega gledališča in filma.


Igrajo: Mira Furlan in igralci HNK Ivana pl. Zajca Reka

Vstopnice za ogled predstave in avtobusni prevoz so na voljo po ceni 20 evrov.
Priložnost zamujena ne vrne se nobena, prostih je le še nekaj mest.

Predviden odhod iz Ljubljane ob 10. uri in povratek po koncu predstave.

Za prijave pišite na marketing@mladinsko-gl.si.
empty
 
22.02.2016

BUTNSKALA

»Zarajajmo proti tistim vratom in se združno butnimo.«

Butnskala
kot kultna radijska igra in kaseta, zaradi preposlušanosti katere so v osemdesetih pregorevali kasetniki, ter Butnskala kot strip, ki ga je Marko Derganc izrisal leta 2014, sta postala izhodišče in osnova, na kateri nastaja gledališka praizvedba Butnskale v režiji Vita Tauferja, verjetno največjega poznavalca opusa Emila Filipčiča in njegovega naj naj gledališkega režiserja. V Prešernovem gledališču Kranj in Slovenskem mladinskem gledališču smo prepričani, da je za prvo profesionalno odrsko uprizoritev Butnskale napočil skrajni in pravi čas in da se je od njenega nastanka do danes spremenilo zgolj to, da se je stanje glede butnglavcev samo še bolj zaostrilo in izostrilo. Dogodki v tej (ne več) radijski igri se brez težav skoraj srhljivo povežejo ne le s preteklostjo, ampak tudi s sedanjostjo, čeprav v povsem drugačnem družbenopolitičnem okviru. Na žalost, seveda, čeprav se bomo ob uprizoritvi zagotovo vsi nasmejali do solz.

Premieri bosta v nedeljo, 27. marca, ob 19.30 v Prešernovem gledališču Kranj in v sredo, 30. marca, ob 19.00 v Slovenskem mladinskem gledališču.

Po premierah na odprtju Tedna slovenske drame v Kranju in v Slovenskem mladinskem gledališču, si lahko Butnskalo na našem zgornjem odru ogledate v soboto, 2., in nedeljo, 3. aprila, obakrat ob 19.00.
 
22.02.2016

GOSTOVANJE: KDO SE BOJI VIRGINIE WOOLF?

V sredo, 9. marca, ob 19.30 pri nas gostuje Gledališče Koper s predstavo Kdo se boji Virginie Woolf?.

Drama, za katero je avtor naslov povzel po enem od grafitov lokala v Greenwich Villageu in je ob krstni izvedbi leta 1962 v New Yorku doživela deljen sprejem (»Samo za prostaške ženske,« je tedaj zapisal Daily News), še vedno ostaja svojevrstna kritika ameriške družbe in institucije zakona oziroma njegovega pojmovanja v družbi. Zakonski par Marta in George (njuni imeni nista naključno enaki imenoma Georga Washingtona in njegove soproge) simbolizirata boj med spoloma, kjer ženski pol zmeraj prevladuje in s svojo častihlepnostjo uničuje moškega. Marta in George sta brez otrok, sterilna sta, imata pa imaginarnega otroka – in ta življenja nesposobni otrok je ubit v noči, v kateri se odvija igra: ameriški sen o dobrem življenju se ne more obdržati, ker temelji na laži.

Režija: Vito Taufer
Igrajo: Mojca Partljič, Aleš Valič, Tjaša Hrovat, Rok Matek
 
11.02.2016

ÜberŠkrip

ÜberŠkrip je najmlajši družinski član trilogije Škrip. #UTOPIA
ÜberŠkrip ima oblast nad tvojim ZA in PROTI. #DELO
ÜberŠkrip je želja, da bi nekaj ustvaril, in potreba, da bi to uničil.
#UPOR
ÜberŠkrip je avtorsko delo. #SOVRAŽNIK
ÜberŠkrip je nova doba svetovne zgodovine, v kateri sodeluješ tudi TI. #VOJNA
Škrip vsakič spodleti bolje. #UNIČENJE


Škrip vsakič spodleti bolje.
ÜberŠkrip je najmlajši družinski član trilogije Škrip.
ÜberŠkrip je žrtev mode našega časa v novi Škrip preobleki.
ÜberŠkrip prazni domove in polni gledališča.
ÜberŠkrip je nova doba svetovne zgodovine, v kateri sodeluješ tudi TI.
ÜberŠkrip je želja, da bi nekaj ustvaril, in potreba, da bi to uničil.
ÜberŠkrip ima oblast nad tvojim ZA in PROTI.
ÜberŠkrip je človekova fiziološka potreba.
ÜberŠkrip je preroški ptič, ki gleda nazaj, ko napoveduje, kaj se bo zgodilo.
ÜberŠkrip je avtorsko delo.
ÜberŠkrip je besedilo za uprizoritev.
ÜberŠkrip je orožje – vzemi ga v roke!
ÜberŠkrip je za ljudi in živali.
ÜberŠkrip je Terminator.
Bolj kot prevlade strojev se moramo bati ÜberŠkripa.
V resnici se moramo bati obojega, ÜberŠkripa in dronov.
ÜberŠkrip je srčni prekat svetovne volje.
V torek se je ÜberŠkrip začel zavedati samega sebe.
 
10.02.2016

KATARINA, ČESTITAMO!

Dobitnica ene od nagrad Prešernovega sklada je letos tudi članica našega ansambla in neustrašna ustvarjalka na neodvisni sceni Katarina Stegnar. Nagrado prejme za delo v zadnjih dveh letih, med drugim tudi za svoje kreacije v Mladinskem, v predstavah Pavla nad prepadom, Rokova modrina, Vsi junaki zbrani ... Čestitamo!
 
10.02.2016

ZAKLJUČIL SE JE FESTIVAL BOBRI

V ponedeljek, 8. februarja,na kulturni praznik, se je v Centru urbane kulture Kino Šiška s prireditvijo Podvodni etno orkestrion zaključil že 8. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri. Prirediteljica festivala je Mestna občina Ljubljana, izvršni producent pa Slovensko mladinsko gledališče.
Sklepni koncert je nastal pod taktirko karizmatičnega Matija Solceta, ki se mu je na odru pridružila pestra mednarodna zasedba odličnih glasbenikov iz Anglije, Škotske, Litve, Amerike, Švedske, Francije, Avstrije in Slovenije. Predstavilo se je kar enajst skupin – ločeno, pa tudi skupaj, kot manjši orkester Etno Histeria World Orchestra. Dogajanje sta popestrila Teater Papelito s senčnimi projekcijami in ogromnimi lutkami ter duo Najoua z zanimivimi recikliranimi inštrumenti.

Obiskovalce sta pred začetkom koncerta nagovorila župan Zoran Janković in mag. Mateja Demšič, vodja Oddelka za kulturo MOL, nato pa je besedo prevzel bober Bor, ki je dogodek povezoval in se z otroki v dvorani v podmornici potopil na dno morja, kjer so poleg orkestriona našli tudi kup pozabljenih stvari in odvrženih smeti. Navzočih je bilo okoli osemsto mladih kulturnih navdušencev – številni so prišli v pustnih maskah in kar v njih zarajali –, da je dvorana Katedrala tako rekoč pokala po šivih.

Po koncertu so si obiskovalci lahko ogledali še razstavo Plastožerji; izdelki, ki so jih iz odpadne plastike izdelali otroci na ustvarjalnih delavnicah recikliranja Društva GUMB, so lepo popestrili preddverje, kjer se je bilo mogoče posladkati z dobrotami, ki so nam jih pripravili v Inštitutu S.U.R.F./Surfood. Razstava Plastožerji bo v Centru urbane kulture Kino Šiška na ogled vse do 20. februarja.

Tako kot zaključna prireditev je tudi celotni letošnji program Bobrov potekal v znamenju naziva Zelena prestolnica Evrope, ki ga v letu 2016 nosi Ljubljana. Dogodki, ki so potekali na več kot oseminšestdesetih prizoriščih po prestolnici in jih je pripravilo več kot štiriinsedemdeset producentov, so bili odlično obiskani. Organizatorjem je v Ljubljani uspelo izvesti vseh načrtovanih dvesto sedemindvajset dogodkov, ki jih je obiskalo več kot sedemnajst tisoč ljubiteljev kulture. Uspešno so bili izvedeni tudi vsi dogodki v Domžalah, kjer je festival letos gostoval prvič.

Na različnih delavnicah in drugih prireditvah v muzejih, galerijah in knjižnicah, na gledaliških, filmskih, plesnih in glasbenih predstavah so lahko otroci raziskovali in razvijali dovzetnost za varovanje lokalnega in globalnega okolja, ki ga danes pesti vrsta težav, kot so podnebne spremembe, omejenost virov in njihovo škodljivo prisvajanje.

V sklopu festivala so potekali številni dogodki, ki so tokrat prvič popestrili letošnje dogajanje. Nekateri se pravzaprav še niso končali. Med njimi je projekt Po poraba, del katerega je tudi instalacija na ploščadi Etnografskega muzeja; tam bo v prostorih Javnega sklada za kulturne dejavnosti vse do 15. februarja potekala izmenjevalnica na novo ustvarjenih igrač. Izmenjevalnica je prosto dostopna in poteka ves dan.. K njej so vabljeni otroci, starši in stari starši ¬¬– sodeluje lahko prav vsak. Zamisel je spodbuditi ustvarjalnost in uporabiti načelo ponovne uporabe. Več o projektu je mogoče prebrati na spletni strani festivala.

Tudi po Bobrovi Potepuški poti, ki je zajeta v letošnji Bobrov dnevnik (pripravili so ga v Kinodvoru – program Kinobalon, pri snovanju pa je sodelovala tudi ekipa Razigrane Ljubljane – Neja Štucin in Kamen Bajec) in se je izkazala za pravi hit letošnjih Bobrov, bodo otroci skupaj s starši in mentorji lahko stopali še vse do ponedeljka, 14. februarja V Galeriji Kresija bo do četrtka, 11. februarja, na ogled razstava Medvedi in medvedki, v Galeriji Fotografija se lahko obiskovalci do sobote, 20. februarja, sprehodijo po razstavi Vodni zmaj Benetk, prav tako pa si po Ljubljani še vedno lahko ogledajo številne druge razstave in prireditve (filmske, gledališke, plesne, glasbene), ki so bile del programa letošnjega festivala.

Organizatorji so z izvedbo letošnjih Bobrov izredno zadovoljni, počasi pa pozornost že preusmerjajo k programu 9. ljubljanskega festivala kulturno-umetnostne vzgoje, ki bo na vrata prestolnice potrkal čez slabo leto dni.

Več informacij o dogodkih 8. ljubljanskega festivala kulturno-umetnostne vzgoje je dostopnih na spletni strani www.bobri.si, kjer si lahko ogledate tudi fotogalerije.
 
03.02.2016

MLADINSKO_DIALOG V FEBRUARJU

Tudi februarja se v Slovenskem mladinskem gledališču podajamo v »dialogiziranje«. Mladinsko_Dialog je programski sklop, ki kot podaljšek predstav skozi pogovor odpira problematiko, obravnavano v posameznih predstavah, razdeljen je pa na štiri segmente: Mladinsko podaljšano bivanje, Diskurz, Organizacija in Mladinski klub.
Namen je odpreti prostor, kjer se bodo radikalni misleci srečali z radikalnimi gledališkimi praksami, kjer bomo prevpraševali normative v umetnosti in družbi, v kateri živimo, govorili o preteklosti in konstruirali prihodnost.

Mladinski diskurz
KAJ JE KOREOGRAFIJA V GLEDALIŠČU DRUGE POLOVICE 20. STOLETJA IN KAKO JO MISLITI?
Sreda, 10. 2., ob 20.30
Zgornja dvorana
Predava: Rok Vevar

Mladinska organizacija
O RISTIĆEVI PREDSTAVI MISSA IN A MINOR
petintrideset let pozneje
Nedelja, 21. 2., ob 20.30
Zgornja dvorana
Gostje: Tomaž Toporišič, Damjana Černe, Marko Mlačnik, Sandi Pavlin, Draga Potočnjak
Vodi: Rok Vevar

Mladinski klub
KAKO PRIPOVEDOVATI VOJNO?
Ponedeljek, 22. 2., ob 17.00
Zgornja dvorana
Gosta: Ervin Hladnik Milharčič, Erik Valenčič
Vodi: Ružica Luksemburg
 
28.01.2016

MLADINSKO SUPERTITLED / SVETOVLJAN

Since the Mladinsko isn't just Slovenian and since art prefers to roam free of language borders, we have prepared performances with English supertitles. Scheduled monthly on the programme.

Ker Mladinsko ni samo slovensko, umetnost pa se nerada zadržuje zgolj na eni strani jezikovnih meja, smo za vas pripravili predstave z angleškimi nadnapisi. Na sporedu bodo vsak mesec.

From 19 to 21 February 2016 / Od 19. do 21. februarja 2016

Elfriede Jelinek
PRINCESS DRAMAS / DRAME PRINCES
Translated by / Prevod: Urška P. Černe, Anja Uršič, Sandra Baumgartner-Naylor, Lučka Jenčič, Amalija Maček
Directed by / Režija: Michał Borczuch
Friday, 19 February, at 19:00 / Petek, 20. 2., ob 19.00
Saturday, 20 February, at 20:00 / Sobota, 20. 2., ob 20.00
Video

Katja Perat, Katarina Rešek, Jelena Rusjan
ÜberŠkrip
Directed by / Režija: Jelena Rusjan
Saturday, 20 February, at 18:00 / Sobota, 20. 2., ob 18.00

THE RISTIĆ KOMPLEKS / KOMPLEKS RISTIĆ
Directed by / Režija: Oliver Frljić
Sunday, 21 February, at 19:00 / Nedelja, 21. 2., ob 19.00
Video

TICKETS / VSTOPNICE

Three performances pack / Paket treh predstav: 31 € / 19 €*

Single ticket / Posamezna vstopnica: 15,50 € / 9,50 €*
*students, pensioners / *dijaki, študentje, upokojenci

Mladinsko Theatre Main Box Office / Prodajna galerija Mladinskega
Trg francoske revolucije 5, Ljubljana
T: 01 425 33 12 / smg.blagajna@siol.net
MON–FRI / PON.–PET.: 12.00–17.30; SAT/SOB: 10.00–13.00

One hour before the performance at the theatre box office, Vilharjeva 11. / Uro pred začetkom predstav pri blagajni gledališča na Vilharjevi 11.
www.mladinsko.com

We hold the right to change the programme. /
Pridržujemo si pravico do spremembe programa.
 
27.01.2016

HURA, NOSFERATU!

V nedeljo, 15. 5., ob 20.00 bo ponovno na sporedu predstava Hura, Nosferatu!, ki je nastala na podlagi dramskega besedila Andreja E. Skubica v režiji Simone Semenič.

Predstavo posvečamo spominu na Damirja Domitrovića

Gre za ganljivo zgodbo o družini s šestletno punčko z Dravetovim sindromom (redko boleznijo s hudimi epileptičnimi napadi), ki se spopada s specifičnostjo vsakdana ter z nerazumevanjem okolice.

Hura, Nosferatu! v petnajstih konverzacijskih prizorih s skubičevsko sočnim dialogom prikliče na oder podobo na prvi pogled običajne družine. A hitreje, kot to lahko dojamemo, se vse poruši in uvodni socialni realizem se prevesi v kriminalno igro in protiigro. Skozi časovne preskoke in vzporedno plastenje realnega nas Skubic usmerja k prevpraševanju norm in normalnosti. Meje med resničnostmi se zabrišejo, osebe menjavajo identitete, nič ni več gotovo – razen tega, da je gotovost nemogoča.

»Hura, Nosferatu! – in to z vseh stališč: scenografija preprosta in zelo izrazna in igralci si ne pomagajo z nobeno 'berglo'!« (Gabriela Hamzescu, Urban Radio Cooperativa, Bukarešta)

Koprodukcija: NETA – Nova evropska teatrska akcija, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, Kulturno društvo B-51 (Ex Ponto)

Igrajo: Blaž Valič, Maja Nemec, Arna Hadžialjević, Boštjan Narat k. g., Damjana Černe




petek, 29. 1., ob 19.00
Predstavi bo sledil pogovor z avtorjem Andrejem E. Skubicem, medicinskima strokovnjakoma dr. Igorjem Ravnikom in dr. Mirjano Perkovič ter režiserko Simono Semenič.
Vstop na pogovor je prost. Vljudno vabljeni!
 
16.01.2016

Prihaja ÜberŠkrip

Škrip vsakič spodleti bolje.
ÜberŠkrip je najmlajši družinski član trilogije Škrip.
ÜberŠkrip je žrtev mode našega časa v novi Škrip preobleki.
ÜberŠkrip prazni domove in polni gledališča.
ÜberŠkrip je nova doba svetovne zgodovine, v kateri sodeluješ tudi TI.
ÜberŠkrip je želja, da bi nekaj ustvaril, in potreba, da bi to uničil.
ÜberŠkrip ima oblast nad tvojim ZA in PROTI.
ÜberŠkrip je človekova fiziološka potreba.
ÜberŠkrip je preroški ptič, ki gleda nazaj, ko napoveduje, kaj se bo zgodilo.
ÜberŠkrip je avtorsko delo.
ÜberŠkrip je besedilo za uprizoritev.
ÜberŠkrip je orožje – vzemi ga v roke!
ÜberŠkrip je za ljudi in živali.
ÜberŠkrip je Terminator.
Bolj kot prevlade strojev se moramo bati ÜberŠkripa.
V resnici se moramo bati obojega, ÜberŠkripa in dronov.
ÜberŠkrip je srčni prekat svetovne volje.
V torek se je ÜberŠkrip začel zavedati samega sebe.

Režija: Jelena Rusjan
PREMIERA: 18. 2.
 
06.01.2016

ABONMA PIRANSKI ZALIV

Kjer se politika ne more zediniti, posreduje umetnost.

Z abonmajem, ki pomembno bogati kulturno ponudbo obeh mest,
Ljubljane in Reke, bi vam radi ponudili priložnost, da razširite svoja
kulturna obzorja. Verjamemo, da je povezovanje predstav dveh
programsko sorodnih gledališč v skupni abonma korak v pravo smer.
Raziščite jo z nami!
 
           
     
13. februar 2016 ob 19.00, Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana

Elfriede Jelinek
DRAME PRINCES
Prevod: Urška P. Černe, Anja Uršič, Sandra Baumgartner-Naylor, Lučka Jenčič, Amalija Maček
Režija Michał Borczuch
Igrajo: Damjana Černe, Daša Doberšek, Boris Kos, Janja Majzelj, Anja Novak in Maruša Oblak

***

19. marec 2016 ob 19.30, Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca, Reka

Christa Wolf
KASANDRA
Režija Nada Kokotović
Igrata: Mira Furlan in igralci Hrvaške drame HNK Ivana pl. Zajca

***

9. april 2016, ob 19.00, Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana

F. M. Dostojevski
ZLOČIN IN KAZEN
Po prevodu Marjana Poljanca
Priredba in režija: Diego de Brea
Igrajo: Matija Vastl, Sandi Pavlin, Romana Šalehar, Olga Grad, Olga Kacjan/Draga Potočnjak, Daša Doberšek, Željko Hrs, Marinka Štern, Boris Kos, Uroš Maček, Ivan Godnič, Dario Varga

***

16. april 2016 ob 18.00, Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca Reka

Oliver Frljić in Marin Blažević
TRILOGIJA O HRVAŠKEM FAŠIZMU
Režija: Oliver Frljić
I. BAKHANTKE, ob 18.00
II. ALEKSANDRA ZEC, ob 19.30
III. HRVAŠKO IGRALSTVO, ob 21.00
Igrajo: igralci ansambla Hrvaške drame HNK Ivana pl. Zajca

***

Predstave bodo podnaslovljene. V ceno abonmaja je poleg vstopnin vključen prevoz do Reke in nazaj, vodeni ogled mesta, med katerim se bomo seznanili tudi z dejavnostjo Slovenskega kulturnega doma Bazovica na Reki, in večerja – vse to po dvakrat.


Cena abonmaja PIRANSKI ZALIV je 79 evrov na osebo.


Dodatne informacije in rezervacije:

INES TOURS, Gallusovo nabrežje 7, Ljubljana
T: 01 421 39 40 ǀ M: 040 222 548 E: info@ines-tours.si
http:www.ines-tours.si

Prodajna galerija Mladinskega, Trg francoske revolucije 5, Ljubljana
T: 01 425 33 12 ǀ E: smg.blagajna@siol.net
PON–PET: 12.00–17.30; SOB: 10.00–13.00
www. mladinsko.com
 
06.01.2016

FESTIVAL BOBRI

BOBRI, 8. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje bo potekal od 23. januarja do 8. februarja 2016.

PREVZEM BREZPLAČNIH VSTOPNIC: sobota, 16. januarja, od 11. do 18. ure, Festivalna dvorana, Vilharjeva 11
Prirediteljica festivala: Mestna občina Ljubljana; izvršni producent: Slovensko mladinsko gledališče

Ljubljana letos nosi naziv Zelena prestolnica Evrope; številnim dogodkom, ki bodo potekali pod tem okriljem, se bo pridružil tudi 8. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri. Na različnih delavnicah in drugih dogodkih v muzejih, galerijah in knjižnicah, na gledaliških, filmskih, plesnih in glasbenih predstavah bomo raziskovali in razvijali dovzetnost za varovanje lokalnega in globalnega okolja, ki ga danes pestijo spodbujene podnebne spremembe, omejenost virov in škodljivo prisvajajanje le teh. Preverili bomo, kako lahko ustvarjalno uporabimo odpadke, kako lahko souporabimo in delimo dobrine, veščine ter znanje. Otroci se bodo lahko spet dejavno vključili v festivalske dogodke in jih tako pomagali soustvarjati.

KATALOG FESTIVALA najdete tukaj.

Več informacij o festivalskih aktivnostih je dostopnih na novi spletni strani festivala www.bobri.si in na Bobrovi facebook strani.
empty
 
06.01.2016

FESTIVAL BOBRI

BOBRI, 8. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje bo potekal od 23. januarja do 8. februarja 2016.

PREVZEM BREZPLAČNIH VSTOPNIC: sobota, 16. januarja, od 11. do 18. ure, Festivalna dvorana, Vilharjeva 11
Prirediteljica festivala: Mestna občina Ljubljana; izvršni producent: Slovensko mladinsko gledališče

Ljubljana letos nosi naziv Zelena prestolnica Evrope; številnim dogodkom, ki bodo potekali pod tem okriljem, se bo pridružil tudi 8. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri. Na različnih delavnicah in drugih dogodkih v muzejih, galerijah in knjižnicah, na gledaliških, filmskih, plesnih in glasbenih predstavah bomo raziskovali in razvijali dovzetnost za varovanje lokalnega in globalnega okolja, ki ga danes pestijo spodbujene podnebne spremembe, omejenost virov in škodljivo prisvajajanje le teh. Preverili bomo, kako lahko ustvarjalno uporabimo odpadke, kako lahko souporabimo in delimo dobrine, veščine ter znanje. Otroci se bodo lahko spet dejavno vključili v festivalske dogodke in jih tako pomagali soustvarjati.

KATALOG FESTIVALA najdete tukaj.

Več informacij o festivalskih aktivnostih je dostopnih na novi spletni strani festivala www.bobri.si in na Bobrovi facebook strani.
empty
 
28.12.2015

POMEMBNA LEKCIJA Z BALKANA IN IZ MADŽARSKE

Slovensko mladinsko gledališče je s predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, 22. novembra 2015 gostovalo v Teatru Powszechny v Varšavi.

Največji poljski dnevni časopis Gazeta Wyborcza je med najpomembnejšimi in najboljšimi dogodki na poljski gledališki sceni v letu 2015 poleg novih domačih predstav in političnih škandalov (med katerimi je najbolj znan poskus prepovedi premiere Smrt in deklica po besedilu Elfriede Jelinek v Poljskem gledališču v Vroclavu ter izjava poljskega ministra za kulturo, ki ga je spremljala) izpostavil tudi gostovanje Slovenskega mladinskega gledališča. Kritik Gazete Wyborcze Witold Mrozek piše takole:

Pomembna lekcija z Balkana in iz Madžarske

Gostovanje predstave Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane v režiji Oliverja Frljića in gostovanje predstave Arpada Schillinga iz Budimpešte v Teatru Powszechny v Varšavi ter na festivalu Dialog v Vroclavu sta dva izmed najpomembnejših gledaliških dogodkov preteklega leta. Frljić ustvarja gledališče, ki ima distanco do lastnega angažmaja in brezkompromisno napada samozadovoljno meščansko levičarsko občinstvo, ki je o sebi navajeno razmišljati, da je veliko boljše od »navadnih ljudi«, o katerih pripovedujejo predstave, ki jih gleda. Schilling pa govori o naivnosti madžarskih umetnikov in intelektualcev, o brezizhodnosti v položaju, v katerega jih je postavila konservativna nova desna oblast v Budimpešti. Enemu in drugemu režiserju je treba prisluhniti.

Predstava Mladinskega Preklet naj bi izdajalec svoje domovine! v režiji Oliverja Frljića je bila doslej triinšestdesetkrat uprizorjena na triintridesetih festivalih ali gledališčih v dvajsetih različnih državah po svetu in je še naprej rekorderka v zgodovini slovenskega gledališča.
Veseli nas, da je naša predstava tudi v novih političnih razmerah znova zaživela, stopila v novo življenje.
 
23.12.2015

MED ŽENSKAMI IN KRITIKO

Tudi januarja se v Slovenskem mladinskem gledališču podajamo v »dialogiziranje«. Mladinsko_Dialog je programski sklop, ki kot podaljšek predstav skozi pogovor odpira problematiko, obravnavano v posameznih predstavah, razdeljen je pa na štiri segmente: Mladinsko podaljšano bivanje, Mladinski diskurz, Mladinska organizacija in Mladinski klub.

V okviru Mladinske organizacije Rok Vevar pripravlja novo srečanje, v katerem bo od še svežih Dram princes Elfriede Jelinek v režiji Michała Borczucha posegel do začetka devetdesetih in Achternbuscheve Susn, ki jo je takrat v naši spodnji dvorani postavil Eduard Miler: »Nore ženske« v Mladinskem – v uprizoritvah Susn H. Achternbuscha (1993) in Drame princes E. Jelinek (2015).

Mladinskemu diskurzu in Mladinski organizaciji, ki smo ju v preteklih mesecih že uspešno zagnali, se z novim letom pridružuje še Mladinski klub. Klubski program je zasnovan kot kulturno-anarhistični salon pesnice, aktivistke, pisateljice in čudovite dame Ružice Luxemburg in je namenjen združevanju proletarcev in aristokratov duha vseh dežel ob glasbi, intelektualnem pomenku in bakhanalijah. Tovarišica po dolgih letih omahovanja v Ljubljano prihaja z vlakom.

Januarski Mladinski diskurz bo posvečen vlogi in vplivu umetnostne kritike danes.

Vstop na vse dogodke v okviru sklopa Mladinsko_Dialog je prost.

Mladinska organizacija
»NORE ŽENSKE« V MLADINSKEM
– v uprizoritvah Susn H. Achternbuscha (1993) in Drame princes E. Jelinek (2015)
Sreda, 6. 1., ob 21.30 (po predstavi Drame princes), spodnja dvorana
Gostje: Damjana Černe, Daša Doberšek, Nataša Barbara Gračner in Marinka Štern
Vodi: Rok Vevar

Mladinski klub:
FEMINIZEM NEKOČ IN DANES
(cikel »Filozofija v budoarju«)
Torek, 12. 1., ob 20.00, Klub Mladinsko
Gostji: Vesna V. Godina in Manca G. Renko
Vodi: Ružica Luxemburg

Mladinski diskurz:
KRITIŠKA IMPRO REDAKCIJA
– kritiki in dramaturgi se pogovarjajo o vlogi umetnostne kritike danes
Sreda, 20. 12., ob 20.30
Spodnja dvorana
Gostje: Blaž Lukan, Nenad Jelesijević, Nika Leskovšek, Ira Ratej
 
21.12.2015

MLADINSKO_DIALOG V JANUARJU

Tudi januarja se v Slovenskem mladinskem gledališču podajamo v »dialogiziranje«. Mladinsko_Dialog je programski sklop, ki kot podaljšek predstav skozi pogovor odpira problematiko, obravnavano v posameznih predstavah, razdeljen je pa na štiri segmente: Mladinsko podaljšano bivanje, Diskurz, Organizacija in Mladinski klub.
Namen je odpreti prostor, kjer se bodo radikalni misleci srečali z radikalnimi gledališkimi praksami, kjer bomo prevpraševali normative v umetnosti in družbi, v kateri živimo, govorili o preteklosti in konstruirali prihodnost.

Program Mladinsko_Dialog v januarju:

Mladinska organizacija
»NORE ŽENSKE« V MLADINSKEM

– v uprizoritvah Achternbuscheve Susn (1993) in Dram princes Elfriede Jelinek (2015)
Zaradi bolezni Mladinska organizacija iz 6. 1. prestavljena na soboto, 9. 1.
Sobota, 9. 1., ob 21.30
(po predstavi Drame princes)
Spodnja dvorana
Gostje: Damjana Černe, Daša Doberšek, Nataša Barbara Gračner in Marinka Štern
Vodi: Rok Vevar

Mladinski klub
FEMINIZEM NEKOČ IN DANES

(cikel »Filozofija v budoarju«)
Torek, 12. 1., ob 20.00
Klub Mladinsko
Gostji: Vesna V. Godina in Manca G. Renko
Vodi: Katja Perat

Mladinski diskurz:
KRITIŠKA IMPRO REDAKCIJA

– kritiki in dramaturgi se pogovarjajo o vlogi umetnostne kritike danes
Sreda, 20. 1., ob 20.30
Spodnja dvorana
Gostje: Blaž Lukan, Nenad Jelesijević, Nika Leskovšek, Ira Ratej
Vodi: Rok Vevar

Vljudno vabljeni, vstop je prost!


»Namen tega sklopa je, da se poleg predstav, ki jih je moč videti na odru, skozi pogovore, diskusije, okrogle mize začnejo odpirati problematike, ki jih posamezne predstave obravnavajo. Gre za neke vrste podaljšek predstav,« je poudaril Rok Vevar.
Mladinsko podaljšano bivanje bo splošni izobraževalni program, ki bo različnim starostnim skupinam omogočil vstop v sodobne scenske umetnosti in jim odprl nov pogled, ki bo presegal golo interpretacijo dramskih besedil.
Mladinski diskurz bo pravzaprav sklop dogodkov, ki bodo osredotočeni na problematiko konkretnih predstav in bodo odpirali oziroma nadaljevali diskusijo o predstavi.
Program Mladinska organizacija je zasnovan na ideji, da bi Mladinsko z njegovo zgodovino obravnavali kot nekakšen odprt depo, galerija ali muzej, namen pa je, da ves referenčni material, torej bogata zgodovina gledaliških praks, ustvarjalcev in posameznih predstav Mladinskega, ponovno postane viden.
»Mladinski klubski program bo potekal v obliki razprav, pomenkov in druženja; v prvi vrsti pripoznava, da je občinstvo konstitutivni del gledališča, in njegov smisel je pravzaprav vse te ljudi, ki dokončujejo delo, ki ga ustvarjalci začenjajo, povabiti k dejavnemu sodelovanju pri ustvarjanju tega, kar nazadnje zaživi kot umetnost. Gre za obliko organiziranega intelektualnega, pa vendar veselega druženja,« je povedala Katja Perat, ki bo ta program tudi vodila.
 
18.12.2015

MLADINSKO JE LGBT PRIJAZNO

Mestna občina Ljubljana je 17. decembra 2015 devetim organizacijam podelila certifikat LGBT prijazno. Eno izmed njih je tudi Slovensko mladinsko gledališče
Mestna občina Ljubljana se s svojimi aktivnostmi posveča različnim ranljivim skupinam, tudi LGBT-osebam. Med drugimi se je v Strategiji razvoja socialnega varstva v MOL za obdobje od 2013 do 2020 zavezala k podpori socialnovarstvenih programov, namenjenih LGBT-osebam ter k podpori programov osveščanja za zaposlene v javnih službah.

Namen projekta je predvsem osveščanje ljudi o LGBT problematiki in ustvarjanje pozitivne klime znotraj delovnega okolja in navzven do strank.
PONOSNI!

LGBT … lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci
 
02.12.2015

POMLAD 2016: ABONMA PIRANSKI ZALIV

Za tiste, ki imate rajši bratstvo, enotnost in teater kot brezpredmetno pričkanje. Kjer se politika ne more zediniti, posreduje umetnost. Več na spodnji povezavi:
http://www.mladinsko.com/na…/abonmaji/abonma-piranski-zaliv/

Namen abonmaja je širjenje kulturnega prostora in njegovo povezovanje s predstavami dveh programsko sorodnih gledališč, kar bo pomembno obogatilo kulturno ponudbo obeh mest, Ljubljane in Reke. Nastal je zaradi velikega zanimanja hrvaških ljubiteljev gledališča za predstave Mladinskega, hkrati pa z željo, da bi se tudi ljubljansko občinstvo seznanilo z izjemno kakovostnimi predstavami Hrvaškega narodnega gledališča z Reke. S posebnim abonmajem bi radi omogočili pretok izbranih slovenskih in hrvaških gledaliških uprizoritev v kulturni ponudbi dveh institucij: Slovenskega mladinskega gledališča, ki v letošnji sezoni praznuje šestdeseto obletnico, in Hrvaškega narodnega gledališča pl. Ivana Zajca na Reki, ki obeležuje že stotrideseto obletnico ustanovitve. Ogled naših predstav tako omogočamo celotnemu reškemu in kvarnerskemu občinstvu, vključno s slovensko manjšino na Reki. V program kulturnega obiska sta vključena tudi ogled in predstavitev dela Slovenskega kulturnega doma Bazovica na Reki.
 
27.11.2015

NA POLJSKEM POSKUS PREPOVEDI JELINKOVE

V soboto, 21. novembra 2015, je ansambel Mladinskega prispel v Varšavo. Na povabilo Teatra Powszechny smo prikazali predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! v režiji Oliverja Frljića, že drugič na Poljskem. Tokrat v povsem drugačnih razmerah in v drugačnem kontekstu. Predstavo smo odigrali v nedeljo, 22. novembra. Dan pred nami sta Arpad Schilling in Kretekor iz Budimpešte prikazala predstavo Loser, ki kritizira desničarsko oblast na Madžarskem.
Obe uprizoritvi so spremljale ovacije. Varšavsko občinstvo je igralce Mladinskega pospremilo z vzkliki bravo in aplavzi, ki jim niso dovolili, da bi odšli z odra.
V petek pred Schillingovo predstavo smo skupaj s svojimi poljskimi prijatelji, umetniki, kustosi, občinstvom, po telefonu spremljali drug dogodek, ki je postal top novica svetovnih medijev. Pred Teatrom Polski (Poljski teater) v Vroclavu so bili pred premiero predstave Smrt in deklica po besedilu Elfriede Jelinek protesti desničarjev, ki so poskušali občinstvu preprečiti vstop v gledališče. Protest so spremljali vzkliki: »Nočemo pornografije v gledališču! Varujemo poljsko kulturo!« In podobno. Samo nekaj dni pred premiero vroclavske predstave je nova oblast praktično spodbudila akcijo desnice in katoliške Cerkve. Minister za kulturo se je na plakat za omenjeno predstavo odzval z izjavo, da v umetnosti ne smejo dovoliti pornografije, poljsko kulturo pa je treba braniti pred provokacijami. Paradoksalno je, da je protest pred gledališčem vodila skupina, ki je prejšnji teden šokirala poljsko javnost, ko je na vroclavskem glavnem trgu zažgala lutko, ki je predstavljala Juda. Policija se ni odzvala.
Po zmagi desnice na Poljskem, samo nekaj dni po objavi izidov volitev, po nekaj izjavah novih poljskih ministrov, sta na poljskem kulturnem prizorišču zavladala popoln strah in gnus.
Napovedi tistega, kar se dogaja zdaj, so se začele že pred dvema letoma, najprej s prepovedjo predstave, ki jo je režiral Oliver Frljić v Starem Teatru v Krakovu, po protestih lokalne desnice in najhujšega ksenofobičnega linča umetnikov, ki so delali pri projektu, nato s prepovedjo predstave Golgota Picknick Rodriga Garcie na festivalu Malta v Poznanju po protestih katoliške Cerkve itd.
Zdaj, po novih volilnih izidih, ki kažejo, da niti ena leva stranka ni prišla čez volilni prag, na Poljskem tudi uradno vladajo konzervativne desničarske struje.
Dano je bilo dovoljenje za posege, ki bodo preprečili nastajanje umetnosti, ki je na kakršenkoli način kritična ali provokativna. Še posebej v gledališču, ki je še vedno največji kulturni proizvod Poljske.
Arpad Schilling je pred začetkom svoje predstave občinstvu pojasnil, da je Orbanova vlada spremenila ustavo. Namesto republika je Madžarska danes uradno krščanska država. Ali podobna situacija čaka tudi Poljsko? Kulturna javnost v Varšavi trdi, da česa takega ne bo dovolila, vendar je nova vlada včeraj zamenjala glavne sodnike poljskega ustavnega sodišča.
Vroclavska premiera se je zgodila. Uprava gledališča skupini desničarjev ni dovolila, da bi preprečila njeno izvedbo. Izdajalec in Loser sta imela v Varšavi v novi poljski politični resničnosti katarzičen prizvok. Tisoč petsto kilometrov južno, v Ljubljani, v Slovenskem mladinskem gledališču, skupina poljskih umetnikov končuje predstavo. Verjeli ali ne – ravno Drame princes po besedilu Elfriede Jelinek, dramo, ki je tako razjezila desničarje v njihovi deželi. Z našimi igralkami Damjano Černe, Marušo Oblak, Janjo Majzelj, Dašo Doberšek in Anjo Novak ter igralcem Borisom Kosom režiser Michał Borczuch pripravlja gledališko instalacijo, ki bo tukaj, upamo, izzvala diskusijo. Brez protestov desnice pred gledališčem ali pa morda tudi z njimi?
Poleg Michała v projektu sodeluje cela skupina poljskih umetnikov: Tomasz Śpiewak kot dramaturg, Dorota Nawrot – scenografija in kostumografija, Jacqueline Sobiszewski – oblikovanje luči, Bartosz Dziadosz – glasba.
Mladinsko njim in Jelinkovi odpira svoj prostor svobode. Navkljub novi konzervativni revoluciji, ki počasi jé Evropo.

Goran Injac,
umetniški vodja
Slovenskega mladinskega gledališča
 
10.11.2015

PRED PREMIERO COMMUNITAS NA IZPITU

Communitas na izpitu je hibridni javni dogodek na presečišču med gledališko predstavo, koreografijo, družabno igro in happeningom. Poteka v gledališču in s tem reafirmira njegovo vlogo v simbolizaciji družbenega. Vendar pa prizorišče tu postane točka javnega prostora, kjer državljani razpravljajo o bistvenih družbenih vprašanjih in ob fiktivnih situacijah razmišljajo o mogoči prihodnosti družbe. Dogodek je zasnovan na načelih družabnih iger in simulacije, ki so odprta za sodelovanje vseh v občinstvu.
Skupnost bo v tej predstavi postala gledališka zgodba, ki jo si jo pripovedujemo sami o sebi, in koreografska predstava, ki jo izvajamo brez opazovalcev.
Glede na to, da je vsaka ponovitev odvisna od sodelovanja občinstva, je vsaka enkraten dogodek (epizoda), ki ustvarja niz novih dogodkov z nepredvidljivim izidom.
Predstava se konča z javnim forumom, diskusijo o izkušnjah sodelujočih, in z zgodbami, ki smo jih pri tem povedali skupaj. Ker so zgodbe in družbena koreografija začasne, spremenljive in odvisne od nas samih, smo predstavo naslovili Communitas na izpitu.
Ljubljansko epizodo avtorja predstave Ana Vujanović in Saša Asentić pripravljata skupaj z igralci, raziskovalnimi sodelavci in ekipo Mladinskega.
Temeljila bo na raziskovanju slovenske družbe, mehanizmov socialistične skupnosti iz preteklosti in neoliberalnega kapitalizma danes. To bo simbolna gesta, poziv k sodelovanju pri odločanju in zahteva po državljanski, družbeni higieni.
V sezoni 2015/16 jo bomo redno ponavljali in jo razvijali skupaj z občinstvom.
 
10.11.2015

DRAME PRINCES V FEBRUARJU

Vsi se bomo rade volje strinjali, da je Elfriede Jelinek kontroverzna pisateljica, kontroverzna ženska in kontroverzen človek nasploh, in na dan, ko ji je pripadla Nobelova nagrada, si je marsikdo mislil svoje. Vsi se bomo rade volje strinjali tudi, da Avstrija in njena književnost zlahka služita kot nelagodno zrcalo Sloveniji in da lahko vedno, kadar nas zanima kaj o temačnih skrivnostih naše duše ali naše družbene resničnosti, pa se s sabo raje ne bi soočali neposredno, poškilimo k sosedom za severno mejo. In to nas komaj opazno pripelje k tretjemu izmed velikih strinjanj: četudi ne rade volje, smo se z Elfriede Jelinek prisiljeni strinjati, da biti ženska ni lahko. Niti v gledališču niti v Avstriji ali v Sloveniji, kaj šele nasploh.
Drame princes so manjkajoča polovica Shakespearovih kraljevskih tragedij. Utajena resničnost dekliške, ženske, bolj ali manj ženstvene izkušnje, izkušnje spola, ki bo za vse večne čase okarakteriziran kot šibkejši, manj zanimiv in ne nazadnje manj upravičen do teatraličnega uprizarjanja. Utajena resničnost princes, ki jih ne more odrešiti noben princ, pa naj bo njegovo poreklo še tako plemenito, naklepi še tako čisti in pričeska še tako skrbno urejena. Deklic, katerih večna spremljevalka, sogovornica in zaupnica zmore biti edinole smrt, v katerikoli pojavni obliki že.
Gre za cikel petih monoloških miniatur. Junakinje so napol mitologizirani ženski liki, ki poganjajo iz korenin pravljičnega in medijskega sveta, prevlečenega z glazuro Schubertove skladbe Deklica in smrt: Sneguljčica, Trnuljčica, Sylvia Plath, Ingeborg Bachmann, Jacqueline Onassis, Lady Di in gospa Jelinek sama, rdečkarska feministka s prefinjenim občutkom za modo, ki svoj pogled sicer lahko zastre z dizajnerskimi sončnimi očali, a bomo za njimi vedno lahko slutili predvsem dvignjeno obrv, ki v žlahtni bernhardovski maniri sporoča, da je s svetom človeških stvari res vse tako narobe, kot je videti na prvi pogled.
Damski teater Jelinkove prinaša malo heideggerjanskega žongliranja z Resnico in Lepoto, malo zamolčane brechtovske politične ostrine, malo sklicevanja na Vogue, predvsem pa zavedanje, da so patologije majhnih družb samo izkristalizirani simptomi velikih. Če je modra gospa z upravičenostjo, kakršna pritiče samo državljanom, ki svojo državljansko ljubezen izkazujejo v obliki kritične distance, nekoč rekla, da je »Avstrija majhen svet, v katerem vadi veliki svet« – kaj je potem šele Slovenija?

Predstavo režira Michał Borczuch, eden najpomembnejših poljskih režiserjev mlajše generacije.

PREMIERA: torek, 1. decembra, ob 19.00
Predstava bo na sporedu v soboto, 13. 2., v okviru abomaja PIRANSKI ZALIV ter 19. in 20. 2., vsakič ob 19.00.
 
09.11.2015

MLADINSKO_DIALOG VABI

Program Mladinsko_ Dialog v decembru:

Tudi decembra se v Slovenskem mladinskem gledališču podajamo v »dialogiziranje«. Mladinsko_Dialog je programski sklop, ki kot podaljšek predstav skozi pogovor odpira problematiko, obravnavano v posameznih predstavah, razdeljen je pa na štiri segmente: Mladinsko podaljšano bivanje, Diskurz, Organizacija in Mladinski klub.
Namen je odpreti prostor, kjer se bodo radikalni misleci srečali z radikalnimi gledališkimi praksami, kjer bomo prevpraševali normative v umetnosti in družbi, v kateri živimo, govorili o preteklosti in konstruirali prihodnost.


Program Mladinsko_ Dialog v decembru:

torek, 1. 12.:
Pogovor z ustvarjalci predstave Drame princes

(po predstavi Drame princes)


Pripravlja in vodi Rok Vevar.
Vljudno vabljeni, vstop je prost!
 
03.11.2015

OB DNEVU SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA

Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije in Slovensko mladinsko gledališče bosta dan slovenskega znakovnega jezika (sobota, 14. november) zaznamovala z gledališko predstavo ROKOVA MODRINA, ki bo tolmačena v slovenski znakovni jezik.
Na sporedu bo v četrtek, 12. novembra, ob 19. uri v zgornji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča.
Rokova modrina, predstava o našem smučarskem šampionu Roku Petroviču, med drugim govori tudi o pomenu tega, da stremimo k prepoznanju in uresničenju svojih potencialov in da se zavedamo polnosti življenja. Pri čemer lahko pomembno vlogo odigra tudi šport, saj krepi voljo, da zmoreš premagati ovire, ki ti jih na pot prinese življenje.


O predstavi ROKOVA MODRINA
Boštjan Videmšek : ROKOVA MODRINA
Režija: Matjaž Pograjc
Predstava je premiero doživela v soboto, 17. oktobra 2015
Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Uroš Maček, Matej Recer, Katarina Stegnar
Opis predstave: http://www.mladinsko.com/predstave/ponovitve-201516/rokova-modrina/opis/
Fotografije: http://www.mladinsko.com/predstave/ponovitve-201516/rokova-modrina/foto/
 
21.10.2015

SRCE NA DLANI

Po navdušeno sprejetih premieri in ponovitvah vznemirljivo predstavo Srce na dlani spet predstavljamo tudi v sezoni 2015/2016: ogledali si jo boste lahko 9. in 10. novembra Režiser Mare Bulc se skupaj z Drago Potočnjak in s svojimi umetniškimi sodelavci ukvarja s transplantacijami, z darovanjem organov, z darovalci in prejemniki. Zanimajo ju dileme, s katerimi so se spopadali pred svojo odločitvijo, in vprašanja, ki jih transplantacijska medicina sproža v družbi.

Igrajo: Alida Bevk, Neda R. Bric/Romana Šalehar, Daša Doberšek, Ivan Godnič, Janja Majzelj, Sandi Pavlin, Ivan Peternelj, Draga Potočnjak, Matej Recer, Stane Tomazin, Matija Vastl • Izvajalki glasbe: Irena Preda, Polona Janežič
 
19.10.2015

Ne zamudite: NORČEVANJE TEME

Norčavosti radijskega teksta na odru Mladinskega

 

»Smo sredi vojnega območja, pa tega sploh ne opazimo,« so besede mladega nemškega dramatika Wolframa Lotza, ki si bo v četrtek, 17. 9., ob 19.00 v spodnji dvorani Mladinskega ogledal premiero predstave NORČEVANJE TEME.

 

Besedilo, ki ga je navdihnil tudi kultni film Francisa Forda Coppole Apokalipsa zdaj, je izjemna uspešnica. Norčevanje teme (Die lächerliche Finsternis) je pravzaprav radijska igra, ki je v pretekih dveh sezonah v nemško govorečem prostoru doživela že osem uprizoritev in je bila letos uvrščena med deset najboljših besedil najpomembnejšega nemškega gledališkega festivala Theatertreffen, v Mülheimu pa nominirana za nagrado za najboljšo dramo leta 2015. Lotzevo delo Nekaj sporočil za vesolje (Einige Nachrichten an das All) je krstno uprizoritev doživelo leta 2014 ljubljanski Mali drami.

Režija predstave je v rokah mladega Tina Grabnarju, prvega režiserja v Sloveniji, ki bo svojo diplomsko nalogo predstavil v okviru repertoarnega programa institucionalnega gledališča. Gre za zaupanja vredno in drzno potezo novega vodstva Slovenskega mladinskega gledališča. Kot pravi Grabnar, njegova predstava prevrača klasično razumevanje gledališča. V času, ko je vse podvrženo krutemu individualizmu, si v gledališču poskuša izboriti čas. Da posameznik, potopljen v svoj egoizem, to ugotovi, potrebuje čas in okoliščine, da ga ustavijo pri rušenju. Poanta je v trajanju, saj gre za odnos do biti in s tem za raziskavo biti. Človek, ki temi dopusti norčavost, mora pustiti tudi času, da ga ujame, in samemu sebi, da si prisluhne.

Premiero si bo ogledal tudi avtor besedila Wolfram Lotz, po prvi ponovitvi, v petek, 18. 9., pa bomo v okviru programa Mladinsko_Dialog pripravili pogovor z njim.


Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, in je, kot pravita umetniški vodja Mladinskega, Goran Injac, in Tomaž Gubenšek, profesor na AGRFT, poleg priložnosti za sodelovanje tudi odlična priložnost za odpiranja novih uprizoritvenih možnosti  v prihodnje.


Prevod dela je podprl Goethe-Institut.


Uprizoritvene pravice S. Fischer Verlag GmbH, Frankfurt na Majni, Nemčija; © 2013

 

Premiera: 17. 9. 2015

Prva slovenska uprizoritev

 

Wolfram Lotz:

Norčevanje teme

(Die Lächerliche Finsternis)

Prevod: Urška Brodar

 

Režija: Tin Grabnar (AGRFT)

 

Igrajo:

Daša Doberšek, Željko Hrs, Klara Kastelec (AGRFT), Ivan Peternelj, Robert Prebil

Nika Rozman k. g. in Stane Tomazin

 

Dramaturgija: Nina Šorak

Asistenca režije: Marko Mlačnik 

Kostumografija: Sara Smrajc Žnidarčič 

Scenografija: Adriana Furlan 

Avtorski zvok: Tomaž Grom 

Svetovanje pri delu z glasom: Irena Tomažin 

Lektorica: Mateja Dermelj 

Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic

Oblikovanje luči: Matjaž Brišar

Vodja predstave: Janez Pavlovčič

 

DODATNO GRADIVO:

 

Vsebina predstave: http://www.mladinsko.com/predstave/premiere-201516/norcevanje-teme/opis/

 

Foto iz predstave: http://www.mladinsko.com/predstave/premiere-201516/norcevanje-teme/foto/

 

 

 

 
27.09.2015

ROKOVA MODRINA tudi novembra razprodana*

MLADINSKO : predstava iz sezone 2014/15

Smučanje, plavanje, joga in poezija ...
To bo ROKOVA MODRINA


Napovedujemo težko pričakovano premiero predstave o Roku Petroviču, ki smo jo v Slovenskem mladinskem gledališču pripravljali že za maj, a je bila zaradi poškodbe v ansamblu le nekaj dni pred premiero odpovedana. Tokrat gre zares, ekipa je v nizkem štartu!

Režiser Matjaž Pograjc s sodelavci postavlja na oder zgodbo Roka Petroviča: samosvoje, drzno, inovativno – tako, kot je smučal Rok. Na življenjsko zgodbo edinega serijskega zmagovalca v zgodovini slovenskega moškega alpskega smučanja se bo ozrl skozi prizmo kafkovsko jalovega boja proti sistemu in izgubljenosti v ideološko-marketinški PR uravnilovki.

Avtor dramskega besedila, novinar in vojni poročevalec Boštjan Videmšek, meni, da je bil Rok Petrovič (in je še vedno) eden redkih slovenskih mitoloških junakov. In edini, ki je bil – in je tukaj in zdaj – resničen. Zato je zgodba Roka Petroviča, do zdaj sicer nikoli zares povedana in raziskana, tako močna identifikacijska točka za vsaj dve generaciji Slovencev, ki s(m)o v smučarsko, politično in družbeno ekstremnih in prelomnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja iskali oprimke v spolzkih in ostrih skalah zgodovinskega previsa. Rok Petrovič je bil smučarski šampion, ki je v kultni sezoni 1985/86 s petimi zmagami in največjim številom točk kot prvi Slovenec oziroma Jugoslovan osvojil mali kristalni globus za zmago v skupnem slalomskem seštevku. Vendar – v smučarskem kontekstu – tedaj komaj devetnajstletni Rok ni bil le serijski zmagovalec. Iz tekme v tekmo, iz treninga v trening in iz življenjske izkušnje v življenjsko izkušnjo je odkrival novo smučarsko tehniko, se poigraval z opremo in kot še nihče pred njim eksperimentiral z različnimi pristopi k treningu.

Ko so drugi tekli, je on plaval.
Ko so drugi telovadili, je on izvajal jogo.
Ko so drugi po treningu zbijali šale, je on bral … ogromno bral.
Ko so drugi hodili po sprejemih, je on obiskoval rokovske koncerte.
Ko so drugi ponavljali vožnjo za vožnjo, je on užival med smučanjem v celcu.
Ko so drugi skakali čez skale, je on utrjeval svoje legendarno ravnotežje s hojo po vrvi.
Ko so se drugim v štartni hišici pod smučarskimi rokavicami potile dlani, je on s pomočjo avtogenega treninga znižal svoji srčni utrip in vnaprej podoživel progo.
Ko so drugi – dobesedno – ostajali na površju, se je on potapljal.
Ko so drugi nastopali pred javnostjo, se je on umikal v osamo.
Ko so drugi kovali posle, je on koval stihe in ljubil.
Ko so drugi tekmovali, je on raziskoval.
Ko so drugi govorili, je on delal.
Ko je zmagoval, so bili ljubosumni.
Ko se je začel umikati, je številnim odleglo.

VIDEO NAPOVEDNIK: Boštjan Videmšek: ROKOVA MODRINA, režija Matjaž Pograjc: https://www.youtube.com/watch?v=6lrCI1zo1eE
TISKOVNA KONFERENCA: Sreda, 14. 10., ob 15.00
PREMIERA: Sobota, 17. 10., ob 19.00

PONOVITVE:
Nedelja, 18. 10., ob 19.00
Ponedeljek, 19. 10., ob 19.00
Torek, 20. 10., ob 19.00
Sreda, 21. 10., ob 19.00

MLADINSKI DISKURZ: Po ponovitvi 19. oktobra pogovor z režiserjem Matjažem Pograjcem, avtorjem Boštjanom Videmškom in drugimi ustvarjalci

Za dodatne informacije in akreditacije:
Helena Grahek,
vodja marketinga in odnosov z javnostmi

Slovensko mladinsko gledališče, Vilharjeva 11, 1000 Ljubljana
T: + 386 (0)1 3004 908 GSM: + 386 (0)51 360 400
E: helena.grahek@mladinsko-gl.si ; marketing@mladinsko-gl.si
www.mladinsko.com

empty
 
25.09.2015

ABONMAJI V SEZONI 2015/16

V sezoni 2015/2016, ki je za nas prav posebnega pomena, saj bomo slavili šestdesetletnico Mladinskega, smo za vas pripravili bogat nabor abonmajev in drzen, angažiran, svež program.

Program, ki se, kot se ob takem jubileju spodobi, ozira v bogato tradicijo in iz nje črpa navdih za nova snovanja.

Več o abonmajih ENAKOST, SVOBODA, KLUB SMG, GLEDALIŠČE OB PETIH, MLADINC in o novosti, abonmaju PIRANSKI ZALIV, tukaj.

Vpis abonmajev bo potekal od 1. septembra do 30. oktobra v naši Prodajni galeriji.
 
25.09.2015

MARUŠA OBLAK V FEDRI NA MOT-u

Mladinsko z makedonskimi umetniki sodeluje tudi kot koproducent predstave Fedra Saša Dimoskega v režiji Aleksandra Ivanovskega, v kateri igra dolgoletna članica našega ansambla Maruša Oblak. V Sloveniji je predvidoma ne bo moč videti, bila pa je na sporedu 20. septembra v Stobiju, kjer poteka festival antične drame, 26. septembra pa bo na skopskem MOT-u. V predstavi nastopa tudi Vasil Zafirchev.

Več o predstavi in dosedanje vtise najdete na spodnjih povezavah:


http://mot.mk/portfolio/mk-phaedra/

http://inpress.com.mk/%D0%B4%D1%80%D0%B0%D0%BC%D0%B0%D1%82%D0%B0-%D1%84%D0%B5%D0%B4%D1%80%D0%B0-%D1%9C%D0%B5-%D1%81%D0%B5-%D0%B8%D0%B7%D0%B2%D0%B5%D0%B4%D0%B5-%D0%B2%D0%BE-%D0%B2%D0%B5%D0%BB%D0%B5%D1%88/

http://www.festivalstobi.mk/index.php?option=com_content&view=article&id=80%3A2015-09-03-21-30-43&catid=38%3A2015&Itemid=53&lang=mkd