ODLIČJE MARIJE VERE – priznanje ZDUS za življenjsko delo,  za izjemne igralske kreacije in neprecenljiv doprinos k uspehu našega gledališča v svetu prejme prvakinja našega ansambla, dramska igralka Marinka Štern. Čestitamo!

Med gledališkimi sladicami vam ponujamo prve ponovitve avtorskega projekta Maruše Geymayer-Oblak Diva svetnica mati prasica,  nenavadnega, igrivega in gledališko svežega eseja o igri in svetu.

In pa solo predstavo Zadnji ples Nižinskega v domišljeni režiji Marka Mlačnika in vratolomni izvedbi Primoža Bezjaka. Predstavo, ki vas bo potegnila v svet baleta in imen, kot so Sergej Djagilev, Tamara Karsavina, Romola Pulszky, knez Pavel Lvov, Bronislava Nižinska, Kira Nižinska, Auguste Rodin. 

Slovensko mladinsko gledališča se je pravkar vrnilo iz Šanghaja, kjer je 2. oktobra ob 19.30 v Šanghajskem centru za dramsko umetnost, s predstavo Eda – zgodba bratov Rusjan, avtorice in režiserke Nede Rusjan Bric, gostovalo ob zaključnih dneh letošnje svetovne razstave EXPO 2010.
Poleg predstavitve dežele v Slovenskem paviljonu naša država predstavlja tudi svojo kulturo, zato se je v šestih mesecih na Kitajskem zvrstilo precej slovenskih umetnikov, večinoma glasbenikov pa tudi pisateljev, plesalcev in likovnikov. Za konec je tja odpotovala predstava o bratih Rusjan, naših pionirjih letalstva in hkrati o večnih vprašanjih, kako izpolniti svoje sanje, prestopiti bregove naših prepričanj in poleteti preko meja znanega. Zmes filma, projekcij in vizualnih podob se skupaj z igro dveh igralcev združijo v gledališko predstavo, v kateri na odru igrata Ivan Peternelj in Robert Prebil, v filmski zgodbi pa Daša Doberšek, Jožica Avbelj in Ivo Barišič, ki je kot predstavnik SNG Nova Gorica, koproducenta predstave, tudi prisostvoval predstavi v Šanghajskem centru za dramsko umetnost. Občinstvo, med drugim tudi v Šanghaju živeči Slovenci, predstavniki drugih držav na Expu in predstavniki Javne agencije RS za podjetništvo in tuje investicije, ki je gostovanje tudi soorganizirala, je bilo nad predstavo navdušeno, podjetniki zlasti nad sporočilom zgodbe o tveganju, strahu in pogumu, saj se morajo, po njihovih besedah, tudi sami nenehno soočati s podobnimi vprašanji in strahovi, prav tako pa tudi nositi posledice svojih odločitev. Kitajsko občinstvo je bilo najbolj navdušeno nad projekcijami, prepletanjem filma in gledališča in vizualno- senzornim učinkom nasploh.
Slovensko mladinsko gledališče je tako uspešno opravilo še eno gostovanje, tokrat prvič na Kitajskem, že čez dva tedna pa se z isto predstavo odpravlja v Egipt, kjer bo gostovalo na festivalu CIFET v Kairu.

---

AL ZAYTOUNA
Arabsko-britanska gledališko plesna skupina AL ZAYTOUNA je bila ustanovljena leta 2005
s preprostim namenom, da približajo palestinsko kulturo zahodnemu svetu. So gledališka
skupina, sestavljena iz prostovoljcev različnih narodnosti in z bogatimi plesnimi izkušnjami.
Raznolikemu občinstvu želijo s predstavami in delavnicami dati priložnost, da začutijo
palestinsko kulturo in slišijo njihovo zgodbo. Skupina ima značilen pristop združevanja
tradicionalne palestinske dabke z zahodnimi vplivi, mešanja sodobnega, inovativnega
sloga, ki ga edinstveno združujejo z gledališčem, poezijo, literaturo in glasbo. Njihova
uspešna predstava je Ila Haifa (vrnitev Haife), predelava zgodbe z istim imenom Ghassana
Kanafanija. Sledile so predstave v Freburgu, Madridu in Newcastlu. Najnovejša, iz leta
2010, je prirejena po besedilih palestinskega pesnika Mahmuda Darwisha, Between the
Fleeting Words.
Skupina Al Zaytouna se bo v Sloveniji predstavila z 18-člansko zasedbo.

El-Tanoura Troup iz Kaira je tradicionalna egipčanska plesna skupina, ki je bila ustanovljena leta
1988 in se je specializirala za raziskovanje in ohranjanje folklornega izročila. El-Tanoura Troup je
gostovala na številnih festivalih s plesom tanura, ki velja za sufijski ples. Njihova posebnost so dih jemajoči vizualni efekti plesa in plesnih kostumov. Za egipčanske tanura plesalce so značilna tudi
živopisana oblačila. Med plesom odstranjujejo štiri različna krila, ki simbolizirajo štiri letne čase.

Skupina BAYANI »Orientalski ples je umetnost«. To je eno glavnih sporočil plesne skupine Bayani. Plesna skupina Bayani že nekaj let deluje v okviru KUD Bayani, ki v svojih vrstah združuje ljubiteljice orientalskega plesa. Iz svoje bogate zbirke plesnih stilov, nam bodo tokrat predstavile plesno zvrst khalidži, ki izvira iz Arabskega polotoka in Perzije. Ples se popolnoma razlikuje od klasičnega “trebušnega” plesa, tako v plesnem stilu, kot v kostumih. www.kuod-bayani.com

ALJA SHAAR »…ljubezen do orientalskega plesa sem podedovala po svojem prvem mentorju,
očetu, ki je po rodu Palestinec. Javno nastopam že 11 let. Leta 2005 smo z društvom Bazar začeli z organizacijo Bazarja, Festivala kulture in plesov orienta. Prav tako sem leta 2005 ustanovila svojo plesno šolo, kjer gojimo orientalske plese. Poleg plesa pa čas posvečam še študiju arhitekture«.

FOLKLORNA SKUPINA ROZANA je zaživela šele jeseni 2009 v sklopu društva Rozana. Njihov cilj
je tradicionalni način plesanja plesa dabke in ga kot takega predstaviti širši javnosti. Pod dobrim
vodstvom ra´as-a Mahmuda Al Khatib, imajo v tem kratkem času delovanja za seboj že veliko uspešnih nastopov širom po Sloveniji.

http://www.arabfest.si/

---

Slovensko mladinsko gledališče in Anton Podbevšek Teater

vas vljudno vabita na novinarsko konferenco ob premieri predstave

William Shakespeare

KRALJ LEAR

v režiji Matjaža Bergerja

Kraj / gospodarsko poslopje nekdanjega gradu Klevevž pri Šmarjeti
Čas / petek, 17. septembra 2010, ob 10. uri
Premiera bo 21. septembra 2010, ponovitve pa 22., 23., 28., 29. in 30. septembra ob 20. uri.

Ljubljanske ponovitve bodo: 2. (premiera), 3., 4. in 10. novembra v spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča.

Na novinarski konferenci nam bodo projekt Kralj Lear predstavili:
režiser in ravnatelj Anton Podbevšek Teatra Matjaž Berger, direktorica in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča Uršula Cetinski,
dramaturginja Nina Jerman in igralci Pavle Ravnohrib, Borut Veselko, Matej Recer ter Uroš Maček.


Prosimo, da svoj prihod potrdite na mail: info@antonpodbevsekteater.si.

Če boste na novinarsko konferenco prišli iz Ljubljane in potrebujete prevoz,
se obrnite na Tadejo Pungerčar (tel.: 051 360 400).

---

V Slovenskem mladinskem gledališču bomo cikel letošnjih poletnih gostovanj zaključili 3. avgusta, ko se bomo v Vidmu na festivalu UdinEstate predstavili s predstavo Amado mio, ki jo je po istoimenski knjigi Piera Paola Pasolinija na oder postavil Ivan Peternelj. Festival je tradicionalen dogodek, ki v poletnih mesecih, od junija do konca avgusta, poteka na notranjih in zunanjih prizoriščih v Vidmu in v prepletu glasbenih, literarnih, gledaliških, plesnih prireditev, pa tudi otroškega programa skrbi za popestritev kulturnega življenja v mestu.
Gostovanje je za predstavo posebnega pomena, saj je njeno dogajanje postavljeno prav v Furlanijo.

Povezava do spletne strani festivala UdinEstate:
http://www.udine20.it/udinestate-2010-tutti-gli-eventi/ 

---

 
Predstavo Zločin in kazen, ki jo je po romanu Dostojevskega v prevodu Marjana Poljanca priredil in zrežiral Diego de Brea, s katero smo se v sklopu festivala Mittelfest prejšnji četrtek predstavili v cerkvi Santa Maria dei Battuti v Čedadu, so zopet označili za velik gledališki dogodek. O njej so v časniku Messaggero Veneto zapisali: »Težavna naloga – postaviti na oder steber evropske (celo svetovne) literature, kakršen je Zločin in kazen, ne da bi razvrednotili njegovo vsebino in spodkopali tisto izjemno introspektivno moč, zaradi katere je delo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega mojstrovina. Prenesti na oder zgodbo, ki jo bolj kot akcija ženejo duševni boji človeka v primežu – vedno hujšem – obžalovanja, je tvegana stvar: toda Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane, laboratorij za umetniško raziskovanje in eksperimentiranje, ki ga imajo (po pravici) za enega slovenskih draguljev, si je v režiji Diega de Bree to drznilo storiti, in rezultat si zasluži vse pohvale«. 

http://ricerca.gelocal.it/messaggeroveneto/archivio/messaggeroveneto/2010/07/23/NZ_17_SPEB3.html

Na spletni strani Regione autonoma Friuli Venezia Giulia pa so poročali: »Čeprav strani pripovednega dela ni nikoli lahko 'prevesti' na oder in v gledališko dejanje, je režiserju de Brei s presunljivo intuicijo uspelo prenesti vso kompleksnost in bogastvo romana Dostojevskega«.

V Il Piccolu so menili, da je šlo za: »Intenzivno predstavo izjemnega emotivnega učinka z igralci, osredotočenimi na to, da bi občinstvu ponudili vse tančine dramske predloge, ki je po tem, kako strani romana genialnega ruskega pisatelja prenaša v prepričljivo odrsko dogajanja, napisana nadvse učinkovito«. Zapisali so še, da je šlo za čudovito priredbo, za eno najbolj hvaljenih predstav festivala in gotovo eno najboljših v sekciji, posvečeni dramskemu gledališču. 

http://ricerca.gelocal.it/ilpiccolo/archivio/ilpiccolo/2010/07/24/NZ_25_CENT.html 


17. 7. smo se z Zločinom in kaznijo predstavil tudi na črnogorskem festivalu Grad Teatar Budva.

Občinstvo je predstavo nagradilo z »večminutnimi ovacijami«, kakor piše črnogorski dnevnik Pobjeda, in nadaljuje: »Fantastični ansambel ljubljanskega gledališča, ene najbolj reprezentativnih gledaliških hiš v regiji, je tudi tokrat navdušil budvansko občinstvo, ponudil magistralno igro in 'učno uro igralskih bravur'.« Podobno navdušen je tudi Nezavisni dnevnik Vijesti, ki Zločin in kazen SMG označuje za »eno najboljših inscenacij kultnega romana svetovne književnosti, kar jih je bilo v zadnjih dvajsetih letih narejenih v teh prostorih«.

Povezava do kritike v dnevniku Pobjeda:
http://www.pobjeda.co.me/citanje.php?datum=2010-07-19&id=188650 

---

Slovensko mladinsko gledališče se 15. junija odpravlja na gostovanje v Zagreb, točneje na festival Dnevi satire, katerega stalni gost je. Tokrat se bomo predstavili s kontroverzno predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, ki je navdušila večji in razburila manjši del slovenske javnosti ter na Festivalu Malih scen na Reki doživela ovacije hrvaškega občinstva.

Festival Dnevi satire je leta 1976 ustanovil hrvaški dramatik, slikar, filmski režiser in ustanovitelj več gledališč, časopisov in šole risanega filma, Fadil Hadžić. Dnevi satire, katerih naloga je bila (in je) podpreti komedijo kot žanr, ki je v gledališču podcenjen, in spodbuditi gledališča, da bi jo pogosteje uvrščala na repertoar, so tako najstarejši hrvaški tekmovalni festival. Predstav na njihovem programu – vsako leto jih odigrajo od šestnajst do dvajset – se je do zdaj nabralo že skoraj petsto. Vse bolj cenjeno gledališko manifestacijo tudi letos organizira gledališče Kerempuh.

Letošnja izdaja bo potekala med 4. in 19. junijem v prostorih gledališča Kerempuh, ZKM in HNK Zagreb. Selektor Hrvoje Ivanković je izbral petnajst predstav: štiri iz tujine (Beogradsko dramsko pozorište in Srpsko narodno pozorište Novi Sad, Narodno pozorište Sarajevo in Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane), vse štiri hrvaške nacionalke, HKK Zadar, Šibensko kazalište in štiri zagrebška gledališča (Teatar 2000/Teatar Exit, Komedija in Kerempuh). Nagrade zlati smeh bodo podelili 19. junija.

povezava do internetne strani gledališča Kerempuh: 

http://www.kazalistekerempuh.hr/

---

Vabimo vas, da se nam v ponedeljek, 17. 5., ob 11.00 pridružite na novinarski konferenci, ki bo v zgornji dvorani našega gledališča na Vilharjevi 11.
Predstavili vam bomo našo zadnjo premiero VAMPIR, ki jo je po pesnitvi Marine Cvetajeve Mladenič zrežiral Ivica Buljan in pa 4. mednarodni gledališki festival Slovenskega mladinskega gledališča Prelet.

Tudi tokrat vam bodo igralci odigrali prizor iz predstave Vampir, nato pa bo sledil še pogovor z režiserjem Ivico Buljanom, igralci in drugimi ustvarjalci predstave ter
direktorico gledališča Uršulo Cetinski, ki vam predstavila tudi festival Prelet. 

Po pesnitvi Marine Cvetajeve Mladenič
VAMPIR
Režija: Ivica Buljan
Igrajo: Primož Bezjak, Neda R. Bric, Olga Kacjan, Uroš Kaurin, Janja Majzelj in Ivan Peternelj

Novi režijski projekt Ivice Buljana v Slovenskem mladinskem gledališču, Vampir, temelji na dramski pesnitvi ruske pesnice Marine Cvetajeve (1892–1941), napisani v dveh različicah, ruski in francoski. Po motivu ruske ljudske pravljice Vampir, eni od tistih, ki jih je v svoji obširni zbirki objavil A. N. Afanasjev, je Cvetajeva leta 1922, torej tistega leta, ko je odšla v pregnanstvo in ostala brez bralcev, ustvarila pesnitev Mladenič (Molodec). Sedem let pozneje, leta 1929, v Parizu, jo je avtorica sama prevedla v francoščino, potem pa je po francoski različici napisala predgovor, ki zgodbo povzame v nekaj jedrnatih stavkih. Francoska besedila so bila objavljena šele leta 1992 pod naslovom Le Gars. V tem nizu tekstualnih transformacij, iz proze v poezijo, iz poezije v prozo, iz ruščine v francoščino, iz pravljice v pesnitev, od zgodbe iz ruskega ljudskega izročila do pesniškega izraza, obstaja najprej v pesmi, potem v predgovoru, množica bistvenih odmikov od temeljnega ljudskega, torej kolektivnega občutenja, vse dokler to ne postane lirski subjekt. Tak je že prvi odmik od običajne predstave o vampirju, saj ta, ruski, svoji žrtvi ne izsesa krvi, torej ji ne vzame življenjskosti, ampak kanibalsko žretje mrliča oziroma fascinacija s poltenostjo, telesnostjo, seksualno strastjo ohromi njeno besedo.
To je zgodba o Marusji, dekletu iz ljudstva, ki se zaljubi v prekletega mladeniča, vampirja, ki žre mrliče. Zaljubi tako zelo, da se od njega noče ločiti niti za ceno smrti svojih bližnjih niti svoje lastne smrti. In zgodba o vampirju, ki se tako zelo zaljubi vanjo, da bi jo rad rešil pred seboj in svojo prekleto ljubeznijo. Zgodba o ljubezni tistih, ki ljubijo proti sebi in v nasprotju s svojo naravo ter na koncu postanejo eno.
Gre za predlogo, ki se razvija bolj prek emocionalnega kakor narativnega registra, v situacijah, ki v svojih različnih tonalitetah postajajo vedno bolj intenzivne, tako zelo, da jih govor pogosto ne more izraziti, da ostanejo neme. Zato te situacije niso dogodki, ampak bolj čustvena področja etosa/tanatosa.
Naj spomnimo, da je Ivica Buljan na samem začetku svoje režijske kariere že postavil na oder besedilo Marine Cvetajeve. To je bila Fedra, prav tako ne toliko drama kot še en lirski subjekt, »kostumiran« v ženski dramski lik

PRELET!

4. mednarodni gledališki festival Slovenskega mladinskega gledališča
Ljubljana, od 26. do 31. maja 2010

NE NA PRVO ŽOGO!

(festivalske predstave bomo s pomočjo nadnaslovov prevajali v različne evropske jezike – angleščino, italijanščino in španščino) 

več o festivalu na povezavi: PRELET 2010

---

V Zagrebu bo od 4. do 14. maja 2010 osmič zapored potekal festival Queer Zagreb, festival gejevske in lezbične kulture, ki je največji tovrstni kulturni dogodek v Srednji Evropi in za katerega organizatorji pravijo, da je rojen pod srečno zvezdo, saj jim bo kljub zmanjšanju sredstev, ki jih prispeva mesto Zagreb, s pomočjo donacij iz ZDA uspelo predstaviti impresiven seznam umetniških imen in avtorskih projektov. Festival je namenjen gledalcem, ki jih zanimajo predstave z drugačnim načinom izvedbe, drugačne vsebine ali žanra.
Slovensko mladinsko gledališče bo na letošnjem festivalu 8. maja 2010 gostovalo s predstavo Amado mio po romanu Piera Paola Pasolinija v priredbi in režiji Ivana Peternelja. V ospredju je razmerje med Pasolinijem (Ivan Peternelj) in njegovim občudovancem (Blaž Šef), eksplozija zatrte čutnosti in grešnosti, pa tudi »abstraktni, večni trenutek čiste želje«, ki vzcveti v absurdnem času 2. svetovne vojne, ko se strah pred smrtjo meša z banalnim in obscenim, ko je ozračje izprijeno in težko. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in ŠKUC gledališča. Plakat 6. festivala Queer Zagreb letos krasi prav fotografija iz predstave Amado mio.

Velik del programa letošnjega festivala Queer Zagreb je posvečen umetnikom iz ZDA: Holcombe Waller, Keith Hennessy, Jeremy Wade in skupina La Pocha Nostra. Festival letos ponovno predstavlja koreografski tandem Francois Chaignaud in Cecilia Bengolea, gostujeta pa tudi koreografa Raimund Hoghe in Jérôme Bel. Iz Nemčije poleg Raimunda Hogha prihaja tudi Antonia Baehr.
Festival se bo po tradiciji nadaljeval s filmskim programom, v katerem se v okviru cikla Reel Tropical Extravaganza predstavlja brazilska gejevska filmska produkcija, medtem ko je večerni filmski program Mea Culpa prilagojen polnoletnemu festivalskemu vzdušju.

Od 3. do 11. maja 2010 pa se bo na Reki odvijal 17. mednarodni festival malih odrov (MFMS), ki sta ga leta 1994 ustanovila igralec Nenad Šegvić in gledališki kritik Dalibor Foretić. Sprva se je festival osredotočil na progresivne predstave hrvaških komornih in neodvisnih gledališč. Že leta 1999 pa je selektor Jasen Boko začel vključevati tudi gledališča iz tujine. Leta 2007 je na tem festivalu nagrado Veljko Maričić prejela predstava Fragile! v režiji Matjaža Pograjca po drami Tene Štivičić, Katarina Stegnar pa nagrado za najboljšo mlado igralko festivala, s kar nekaj festivalskimi nagradami pa se lahko SMG pohvali tudi od prej.
Na letošnjem festivalu gostujejo: Narodno gledališče Beograd, Zagrebško gledališče mladih, HKD Teatar Rijeka, Jugoslovensko dramsko pozorište, V. Abashidze in Music State Theatre (Tbilisi/Gruzija), Kamerni teatar 55 iz Sarajeva in Beogradsko dramsko pozorište. Gledalci tega reškega festivala si bodo 7. maja ogledali predstavo P. Marberja Od blizu v režiji Dina Mustafića (SNG Maribor), 10. maja pa predstavo Oliverja Frljića Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Slovenskega mladinskega gledališča.

Zločin in kazen zasijal s prvovrstnim igralcem

Sreda, 31. marec 2010, Emilio Sanmiguel, EL NUEVO SIGLO

Občinstvo kar ni moglo nehati slaviti ožarjene igre Matije Vastla v vlogi protagonista te klasike Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega

Prejšnji ponedeljek – ob burnih ovacijah občinstva, ki je napolnilo dvorano – se je v gledališču Camarín del Carmen v Candelarii iztekla zadnja ponovitev Zločina in kazni, predstave Diega de Bree (Ljubljana, 1969) iz leta 2006, ki je nastala po izvirniku Dostojevskega (1821–1881) […] in v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča.

To gledališče je prek prejšnjih izdaj festivala prehodilo že uspešno pot in ob XII. izdaji ni razočaralo. De Brea se ne zmoti, ko se obrne k enemu klasikov ruske literature XIX. stoletja, in tudi takrat ne, ko ga pogleda na viscontijevski klasični filmski način, še najmanj pa, ko vse te atavizme spusti skozi filter lastne ustvarjalnosti.

Igralsko gledališče v svoji najčistejši obliki

Postavitev je na videz, samo na videz, konvencionalna. Vendar ni takšna, kajti očesu bi lahko ušlo to, kar je očitno: da ni scenografije. De Brea se ne potrudi niti toliko, da bi oder Camarína, ki v ozadju nesramežljivo razkazuje celo visečo tribuno zaodrja, oblekel v zavese; po drugi strani pa si da veliko opraviti s svetlobo, ki jo je tudi zasnoval sam. Pri predstavi gre za »avtorsko gledališče«: de Brea je avtor zamisli, scenografskega koncepta (tudi nescenografija je scenografija) in luči, za oblikovanje stilskih kostumov pa je poskrbela Marita Ćopo. Sijajna ideja je bila tudi, da je kot lajtmotiv predstave uporabil Koncert št. 2 Rahmaninova.

V srčiki celotne produkcije pa je ožarjena igra Matije Vastla (Kranj, 1975), ki na odru potrjuje svoje široke filmske in gledališke izkušnje, vendar z nečim, česar ne smemo odpraviti z levo roko. Čeprav največja teža predstave, in seveda tudi zgodbe, počiva na njegovih ramenih, si v nobenem trenutku ne dovoli razkazovati svoje virtuoznosti, tako da si gromki aplavz občinstva prisluži v potu svojega obraza. Režiser od njega zahteva, da lik Raskolnikova poustvari v mešanici intenzivnega fizičnega, skoraj koreografskega izraza in introspekciji človeškega bitja, ki stoji na robu sveta patologije. Gledati njegovo igro je bilo eno največjih doživetij tega festivala.

V igralskem ansamblu je še nekaj stvaritev, ki izstopajo: Ivan Godnič kot sodni preiskovalec, Romana Šalehar kot Sonja in intenzivna oderuhinja Marinke Štern.

Režiserjev talent postane očiten, ko rekvizite omeji na nekaj stolov in preprosto mizo, na kateri se ves čas predstave kadi samovar, in nas osupi, ko se izogne realizmu bolj »eksplicitnih« prizorov in ga nadomesti z brutalno alegorijo razpolovljene lubenice, ki se pred nejevernimi gledalčevimi očmi spremeni v metaforo nasilja.

Še en uspeh XII. izdaje Iberoameriškega festivala, ki, kakor se odvijajo stvari, dokazuje, da je nasledstvo Fanny Mikey prešlo v prave roke: Ani Marthi de Pizarro.

---

vive.in
LAILA ABU SHIHAB

Pošast ali žrtev?

Igralcem Slovenskega mladinskega gledališča bi človek najraje več minut ploskal, ker vsakič, ko stopijo na oder, tam pustijo svojo dušo.

 

Kritika predstave Zločin in kazen.

Čeprav vsi zavidljivo obvladajo gledališko tehniko, je tisti, ki v tej priredbi Zločina in kazni »ukrade«, iz očitnih razlogov Matija Vastl v vlogi Rodiona Romanoviča Raskolnikova.

Nočem izpasti nepravična, ker ne omenjam drugih, ki so brez dvoma zelo dobri, toda protagonistova igra je izvrstna. Gledalec si ne upa niti treniti z očesom, ker noče zamuditi transformacije Raskolnikova, tega, kako v sebi pretresa, ali je bil zločin, ki ga je zagrešil, zavrženo in brezumno dejanje, ali pa opravičuje umor stare oderuhinje, ki je nihče ne mara in katere odsotnost bodo gotovo opazili le redki; gledalec si še na uro boji pogledati, ker noče zamuditi niti trenutka blodenj Raskolnikova, tega, kako ne more ubežati pred lastno vestjo, kako halucinira.

Psihološko bistvo knjige Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega – ki je bila že več desetkrat prenesena na odrske deske in celuloid – se skozi ta lik manifestira v vsej svoji moči (Ali imajo nenavadni ljudje pravico do zločina? Ali sem, če nekoga ubijem, pošast ali žrtev?) in na silovitosti še pridobi prek elementov, ki jih v tej priredbi uvede Diego de Brea, režiser, ki se, kakor trdi programski listič, ki ga gledalci dobijo ob vstopu v dvorano, »počuti kot duhovni otrok« avtorja romana.

Simbolična podoba sekire, ki enako kot za umor lahko služi tudi za rezanje kruha; prizor posilstva Sonje z lubenico, ki jo moški trgajo na kosce, s krvjo omadeževane roke Raskolnikova nas lahko navsezadnje odbijejo ali se nam zagnusijo, vendar so čudoviti.

Scenografija je trezna, ozračje nabito in uporabljenih je nekaj zelo dobro umeščenih glasov iz offa. To, kar počenja Slovensko mladinsko gledališče – ne potuje zaman vse leto po najpomembnejših svetovnih festivalih in prav oni so na Iberoameriški festival do zdaj pripeljali največ produkcij –, je gledališče v svojem najčistejšem izrazu. Brez izumetničenosti.