SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALIŠČE:

evropski ambasador kulture na prelomih zgodovine

Ko je Andrej Jaklič v Delu zapisal, da se zgodba Slovenskega mladinskega gledališča “bere kot zelo dinamičen žanrski roman z vsebinskimi elementi, ki ga hkrati tudi že presegajo in nadgrajujejo,” je zadel samo bistvo burnih premen, vzponov, padcev in ponovnih vzponov, ki jih je doživel ta živi gledališki organizem. Pot, ki jo je Mladinsko prehodilo v petih desetletjih svojega odrskega in velikokrat še kako tudi družbeno odmevnega življenja, se je začela po drugi svetovni vojni, v pionirskih petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je gledališče potrebovalo kar tri leta bojev, da se je leta 1959 vselilo v sedanje prostore in začelo redno, kontinuirano delo. Enega od vrhuncev pa je doživela z lanskoletnim prestižnim priznanjem in nagrado Evropske komisije, ki je SMG kot prvemu slovenskemu gledališču in kulturni instituciji nasploh podelilo laskav naziv Evropski ambasador kulture. 

Reliefni zemljevid reformatorjev slovenskega gledališča druge polovice dvajsetega stoletja

Zgodba SMG je tako izjemno reliefni zemljevid sodobnih gledaliških praks reformatorjev slovenskega gledališča druge polovice dvajsetega stoletja, velikih gledaliških imen, med katerimi naj omenimo samo nekatere režiserke in režiserje: Žarko Petan, Mile Korun, Dušan Jovanović, Ljubiša Ristić, Meta Hočevar, Paolo Magelli, Janez Pipan, Vito Taufer, Tomaž Pandur, Eduard Miler, Matjaž Pograjc, Martin Kušej, Dragan Živadinov, Emil Hrvatin, Tomi Janežič, Matjaž Berger, Jan Decorte, Diego de Brea, Jernej Lorenci, Ivica Buljan, Silvan Omerzu in Damjan Kozole.

Ustanovitev in vselitev v sedanje prostore: Balbina Baranovič

Mladinsko gledališče, ki se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja preimenovalo v Slovensko mladinsko gledališče ter s tem dokončno dobilo pečat ne več samo lokalnega, ampak hkrati ljubljanskega, slovenskega in mednarodno priznanega gledališča, je že na samem začetku doživelo ognjeni krst uveljavitve nove gledališke filozofije: Njegov nastanek je bil postopen: Ob koncu leta 1955 so pod tem imenom odigrali prvi gledališki dogodek, naslednje leto je odzvanjalo v imenu prve premiere. Vse do sezone 1958/59, ko je gledališče dobilo svoje prostore in se preselilo na zdajšnjo lokacijo Plečnikovega nikoli dokončanega Baragovega semenišča za Bežigradom, je z velikimi napori uveljavljalo svoj prostor pod sicer prijetnim soncem hitro rastoče Ljubljane. Prav ustalitev v novih prostorih lahko razumemo kot dokončanje pionirskega procesa ustanavljanja, od katerega je poteklo petdeset let.

Pri teh zgodah in nezgodah uveljavitve novega gledališča nikakor ni nepomembno, da so prva leta ustvarjanja nezgrešljivo povezana z imenom Balbine Baranovič, režiserke in gledališke padagoginje, pionirke sodobnega gledališča v Sloveniji, ki je hkrati ustanovila tudi Eksperimentalno gledališče. Tako se je SMG razvijalo kot dvojnik njegovega programa. Kot sodobno gledališče in kot gledališče, namenjeno mlademu občinstvu. Igralci prvih ekip, npr. Brane Ivanc, Majolka Šuklje, Minca Jeraj, Alja Tkačeva, Milena Grm, Sandi Pavlin, Niko Goršič, so bili ustvarjalci, ki so hkrati, ko so delali predstave za mladino, igrali tudi v takratnih eksperimentalnih gledališčih, na Odru 57, Eksperimentalnem gledališču, pozneje v gledališčih Glej in Pekarna.

Andrej Jaklič je to hitro rast gledališča orisal z naslednjimi besedami: “Kar se v drugi polovici petdesetih začne kot mladinsko gledališče, kmalu postane veliko bolj pronicljivo in angažirano od formalnega kratkočasenja mladine.” Gospa Rapa Šuklje, ki z izjemno kritiško lucidnostjo in naklonjenostjo spremlja pot ustvarjalcev tega gledališča vse od začetkov do današnjih dni, pa je v zapisu ob tridesetletnici gledališča zapisala: »Slovensko mladinsko gledališče, ustanovljeno kot oder za otroke, je torej, skupaj s svojim občinstvom, odraslo. Obenem je izoblikovalo svojo tradicijo in z novimi ustvarjalnimi osebnostmi, ki so prihajale, vseskozi dobivalo tudi nove impulze. Tako v repertoarnem kot v izvajalskem pogledu je danes prispelo do plemenite zrelosti.«

Uspešna borba Toneta Pavčka za obstanek gledališča
in obdobje Dušana Mlakarja

Vizionarstvo njegove ustanoviteljice Balbine Baranovič, ki se je napajalo v aktualnih gledaliških tokovih in razumevanju gledališča, je kot njen naslednik nadaljeval Tone Pavček, ki si je v okvirjih precej nasilne politike izboril, da se je gledališče, potem ko so ga poskušali amaterizirati, spet osamosvojilo in s profesionalnimi igralci ustvarjalo za mlado publiko. Sledilo je obdobje umetniškega vodenja Dušana Mlakarja, ki je še povečalo umetniško kvaliteto zastavljenih programskih vsebin.

Ključen preobrat z Dominikom Smoletom in Dušanom Jovanovićem

Ključen preobrat za naprejšnja iskanja in blagovno znamko, pod katero danes to ljubljansko gledališče poznata Evropa in svet, je v prvi polovici sedemdesetih izvedel veliki slovenski dramatik Dominik Smole, novi direktor gledališča, ki je gledališču zagotovil nujno potrebne v umetniškem smislu zelo ambiciozne predstave za mlade. Ker je bilo v 1970. letih SMG na gledališkem obrobju, so se vanj lahko začele stekati zelo zanimive ustvarjalne energije. Takratni politični oblasti se je zdelo gledališče nepomembno in zato so se lahko zgodile spremembe tako v organizaciji kot v programski usmeritvi samega gledališča. Sedemdeseta so bila tudi čas krize ljubljanske Drame, v kateri takrat ni bilo mogoče razvijati sodobnega gledališča, kakršno se je s prihodom Dušana Jovanovića začelo v SMG.

To je bil čas, ko se je SMG uveljavilo kot gledališče z izjemno kakovostnimi predstavami za mladino, hkrati pa z Jovanovićevimi Žrtvami mode bum-bum leta 1975, s predstavo, ki je nastala po naročilu za t. i. partizanski miting, odprlo prostor političnemu gledališču. Predstava je dokončno prebila razumevanje SMG kot gledališča za mladino.

 

Politično in eksperimentalno gledališče

Ristićeva Maša v a-moluNaslednje desetletje, osemdeseta (direktorovanje gledališča je takrat prevzel Petar Jović, umetniško vodstvo pa (ob dramaturški pomoči Marka Slodnjaka) Dušan Jovanović, za njim Ivo Svetina) so najprej zaznamovali projekti Ljubiše Ristića, še posebno Missa in a minor, ki začenja serijo, v kateri se SMG profilira kot središče političnega in hkrati tudi že eksperimentalnega. Hkrati se sredi osemdesetih začnejo pojavljati poetike, ne zavezane aktualni političnosti. To so najprej projekti Vita Tauferja potem predstave Janeza Pipana in Šeherezada Iva Svetine v režiji Tomaža Pandurja, projekti Dragana Živadinova ... Ta linija se prek devetdesetih let kot let raznolikosti in avtopoetik razprostira vse do danes s predstavami Eduarda Milerja, Matjaža Pograjca, Emila Hrvatina, Tomija Janežiča, Matjaža Bergerja, Diega de Bree in široke palete sodobnih gledaliških ustvarjalcev.

Mednarodno prepoznaven gledališki organizem

SMG je bil vsaj od osemdesetih let, natančneje od Maše v a molu, mednarodno prepoznaven gledališki organizem. V osemdesetih letih je postal gojišče novih estetik in politik uprizarjanja, ki je bilo zgolj na videz homogeno, saj so v njem ves čas dinamizirali gledališki in družbeno-kulturni prostor raznoliki in izjemno močni ustvarjalci. Že Dušan Jovanović in Ljubiša Ristić, ki sta najbolj očitno zaznamovala prvo polovico osemdesetih let, sta kljub dejstvu, da je Josip Vidmar oba označil kot kulturna terorista, delovala v močnem dialogu, ki pa je bil dialog razlik v temeljnih postulatih gledališča, izhajajoč iz obnebja novatorskih gledaliških skupin, Pupilije Ferkeverk in Gleja pri prvem in Pekarne pri drugem. Ko se jima je pridružil Janez Pipan, njegova različnost mogoče ni bila tako očitna, a dovolj razpoznavna (spomnimo se samo izjemne predstave, posvečene Edvardu Kocbeku, Strah in pogum). Ko pa je proti koncu prve polovice desetletja Vito Taufer šokiral z dodelanostjo in daljnosežnostjo svoje poetike s predstavama Razredni sovražnik in Jaz nisem jaz, se je s tem razprlo močno polje včasih tudi nasprotujočih si estetskih in etičnih izhodišč, ki pa je bilo izjemno produktivno. S Pandurjevo uprizoritvijo Šeherezade Iva Svetine, pred tem Tauferjevo avtorsko postavitvijo Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla, pa je postalo jasno, da se oblikujejo nove gledališke taktike in estetike.

Prav ta nova razumevanja gledališča so ob podpori in šoku z Živadinovom in njegovo predstavo Dramski observatorij Zenit kot tipično postdramskim gledališčem podob retroavantgarde, katapultirala SMG tudi izven jugoslovanskega kulturnega prostora in izven polja dramskega gledališča.

Kdo se boji Tennesseeja Williamsa, režina Matjaž Pograjc, 1999, na sliki Željko Hrs
Tako ste ustvarjalce tega gledališča v zadnjih desetletjih lahko srečali kjerkoli: V Buenos Airesu, ko si ogledujejo plakate, ki ozna­njajo prihod Latinski Ameriki dobro znanega evropskega gledališča iz države, za katero komajda vedo, da obstaja tam nekje na starem kontinentu, s katerega so prišli njihovi predniki. V Bogoti, med stotimi skupinami z vsega sveta, v Nacionalnem gledališču ustanoviteljice festivala, ki se je v desetletju povzpel v sam vrh ekskluzivnih gledaliških senzacij . V Milanu, ko si med predstavitvijo petih projektov svojega gledališča vzamejo čas za prijateljski klepet z italijanskimi kolegi v enem od tipičnih barčkov na Piazza Duomo. V Moskvi, ko po naporni predstavi zavzeto debatirajo s svojimi ruskimi kolegi. V Sao Paulu, kjer na Avenida Paulista brazilska televizija snema oddajo o "čudežnem evropskem gledališču podob".

Slovensko mladinsko gledališče je tako postalo gledališki organizem, ki je ves čas na poti. S svojim igralskim ansamblom in režiserji, ki na krilih domišljije ustvarjajo vedno nove paralelne svetove, da bi jih ponesli novim in novim publikam naproti. Prav te močne pisave, ki jih združuje brookovska zaveza raziskavam in artaudovski akcenti v neteološko gledališče, so napovedale in omogočile estetski boom zadnjih dveh desetletij.

Prostor bogastva raznolikosti in središče gledaliških raziskav v Sloveniji

Pod umetniškim vodstvom Eduarda Milerja, Tomaža Toporišiča, Matjaža Bergerja in v zadnjih sezonah današnje direktorice gledališča Uršule Cetinski) je Mladinsko postalo prostor bogastva raznolikosti in pri tem ostalo središče gledaliških raziskav v Sloveniji. Močni poudarki Martina Kušeja (Pohujšanje po Cankarju), Mete Hočevar (Družinski album), Matjaža Pograjca (Roberto Zucco, Fragile), Emila Hrvatina (Moške fantazije), Eduarda Milerja (Susn, Naloga), Tomija Janežiča (Kralj Ojdip, Utva), Matjaža Bergerja (Galileo Galilei, Interpretacija sanj), Diega de Bree (Somrak Bogov, Zločin in kazen), Ivice Buljana (Mlado meso), Jerneja Lorencija (Gilgameš), Vinka Möderndorferja (Razdejani), Barbare Novakovič, Vlada Repnika, Ivana Peternelja, Jana Decorta, Sebastijana Horvata, Damjana Kozoleta, Silvana Omerzuja … so skupaj s Tauferjevimi raziskavami izjemno širokega polja gledališke funkcije (spomnimo se predstav Silence Silence Silence, Pika, Sen kresne noči) ter projekti Živadinova pripeljali do največje estetske raznolikosti v zgodovini tega gledališča, ki je kritiški obrat v Sloveniji zaradi omejenosti instrumentarija, s katerim je razpolagal, hkrati pa tudi zaradi ideoloških bojev na levici, povezanih s t. i. neodvisno in »odvisno« produkcijo, ni znal ali ni zmogel analizirati in kontekstualizirati.

Prav zaradi tega je bil izjemno pomemben plasma teh fenomenov v mednarodni gledališki in festivalski prostor, ki je neobremenjeno, a dovolj dosledno in kritično znal interpretirati ta gledališki stroj imaginacije. Danes, ko smo se že ustalili v post postsocialistični dobi tako imenovane tranzicije Slovenije, je z zgodovinskega odmika že možno trditi, da brez te podpore od zunaj, Mladinsko kot fenomen sodobnega gledališča ne bi preživelo. Da je bil pozitiven odziv v Evropi in obeh Amerikah nujnost za nadaljevanje raziskav. Tako se je zgodila dvojnost: Mladinsko je bilo v Sloveniji relativno marginalizirano, izven Slovenije pa je predstavljalo slovensko umetnost, kulturo in celo državo.

Nekakšna krona ali dokončna potrditev dejstva, da je prav SMG tisto slovensko gledališče, ki je najmočnejša blagovna znamka v mednarodnem prostoru, je častni naziv in nagrada Evropski ambasador kulture, ki ga je leta 2008 gledališču lansko leto zaradi intenzivne mednarodne dejavnosti in kakovostjo njegovih predstav podelila Evropska komisija. Gledališče, ki mu je mesto Ljubljana sicer že leta 1969 kot »izjemnemu primeru skupne ustvarjalne volje za kvalitetno posredovanje gledališke umetnosti širokemu krogu« dodelilo Župančičevo nagrado za izjemne dosežke, je tako prej kot ambasador slovenske kulture dobilo prejelo naziv ambasador evropske kulture, kar je laskavo za gledališče samo, manj pa za slovensko politiko na državni ravni.

Za prihodnje pisce zgodovine te bogate zakladnice odrskih zapeljevanj, ki jo predstavlja Slovensko mladinsko gledališče, je v zadnjih desetletjih nastala skorajda nepregledna množica izjemnih predstav. Z večjim časovnim odmikom in z nujnim pogledom v širši, evropski prostor gledališča in drugih umetnosti bo ob teh močnih drevesih laže ugledati gozd ali bolje – gozdove ustvarjalnosti. Pisati o njih bo užitek, tako kot je užitek že današnji vpogled v to bogato zgodovino, ki obstaja zato, da umetniki lažje zrejo v prihodnost. In Slovensko mladinsko gledališče je bilo, je in bo ostalo gledališki organizem, ki zre v prihodnost, da bi v njej odslikal sedanjost.

Pripravil Tomaž Toporišič.

Zapis je nastal na pobudo gospe Nade Šumi in je prvič izšel v Glasilu mestne občine Ljubljana, številka 5, 6,, letnik XIV, maj, junij 2009.