Sarah Kane

Fedrina ljubezen, 4.48 psihoza


Režija: Eduard Miler

Premiera: 10. 11. 2001

 


Opis

Jeza. Bes. Nasilje. Razočaranost. Depresija. Želja po smrti. Samomor. Smrt.

Z vezalkami svojih čevljev, ki so bile kot zanka zavezane okoli njenega vratu, je obešena na kljuko za brisače na vratih ženskega stranišča nekega sanatorija za duševne bolnike Sarah Kane pri osemindvajsetih letih odšla s tega sveta.

Jeza, Bes in Nasilje – so manifestacija skrajnega odpora kot prve faze njenega duševnega stanja. Njen medicinski primer bi postal navaden arhivski dosje, če ne bi dobil svoje dramske oblike v njenih besedilih. Njeno življenje in njena besedila so nerazdružljivi. Njen medicinski primer je dramaturško zanimiv, saj je bistvo njenega odpora globoko in kompleksno. Njen odpor je globalen, usmerjen proti vsem krivicam sveta: vojnam, bedi, brezposelnosti, posilstvom, mučenju, umorom …

Slike nasilja v njeni dramatiki so refleksija slike realnosti, kot jo je Sarah Kane izostreno dojemala. In teža sveta jo je zaradi njene hipersenzibilnosti zdrobila.

»To, kar me je prestrašilo, je bila intenzivnost njenega studa in tesnobe. Vsi se različno močno zavedamo krutosti človeštva, toda uspe se nam sprijazniti s tem dejstvom, ga odložiti na polico in dobršen del dne ne misliti nanj. Mislim pa, da ona tega ni zmogla. Mislim, da je imela vizijo sveta, ki je bila zelo natančna in zato tudi grozna. Kajti svet je zafukano grozen kraj. Zelo lep je, ampak ta vrsta, človeštvo, je popolna posrana katastrofa. Elementi sadizma so osupljivi. Ona ni preprosto opazovala človeštva, bila je njegov del. Zdi se mi, da je govorila o nasilju v sebi, o sovraštvu v sebi in o globinah bede, ki jo je trpela tudi sama.« (Harold Pinter)

Razočaranje, Depresija in Želja po smrti – so manifestacija druge faze Sarahinega duševnega stanja. Iz skrajnega odpora je zapadla v resignacijo. Njeni zadnji besedili, Crave in 4.48 psihoza (4.48 Psychosis), sta dokument njene duševne agonije. Prvo besedilo lahko začutimo tudi kot prošnjo, natančneje kot iskanje dovoljenja za samomor. Drugo je poslovilni rokopis.

»To ni svet, v katerem si želim živet … Ja. Strah je tisti, ki me drži stran od železniških tračnic. Pri milem Bogu upam, da je smrt zafukan konec. Počutim se kot osemdesetletnica. Sita sem življenja in moj duh hoče umret.« (Sarah Kane, 4.48 psihoza)

Šokantno, hkrati pa tudi fascinantno je, kako lahko neko čisto mlado dekle tako občutljivo spusti prek sebe vse trpljenje tega sveta, nedvomno je izredno boleče v duši preživljati pekel svetovne človeške nesreče. Njena dramatika ima vonj po smrti. To je upor proti globalnemu in vsesplošnemu stanju. Njena besedila opozarjajo na izpraznjenost, nesmiselnost in slepo ulico človeštva.

Sarah Kane je iz te slepe ulice našla izhod v brezizhodnosti, v smrti.

Verjetno vsak med nami nekako najde svojo rešitev iz agonije. Način niti ni tako bistven. Bistvena je zavest o agoniji. Najbolj bistvena pa je reakcija na to agonijo …

Kombinacija dveh besedil Sarah Kane, Fedrina ljubezen in 4.48 psihoza, izraža njeno črno vizijo sveta in njeno radikalno reakcijo nanj. Prvo besedilo je ostra in brezkompromisna slika tega sveta, drugo pa epilog, pravzaprav Sarahina reakcija – samomor.

Fedrina ljubezen je napisana skozi vizuro Hipolita, ki je resigniran, brez življenjske energije, apatičen, povsem prepuščen entropiji, ker ne najde pozitivnega smisla za bivanje v tem svetu hipokrizije, nasilja, zla … Njegovo potreba po odgovornosti, kot gestus v takem svetu, ga odpelje naravnost v smrt. 4.48 psihoza pa je napisana skozi vizuro samomorilke. Paralela med Hipolitom in Samomorilko, katerih sublimat je pravzaprav sama avtorica Sarah Kane, je očitna.

Žanina Mirčevska
 
     
 

Zasedba


Igrajo:
Nataša Matjašec - Hipolit / Samomorilka
Damjana Černe
- Fedra
Pavle Ravnohrib
- Tezej / Duhovnik / Zdravnik
Marinka Štern
- Strofe
Ivan Rupnik
- Doktor
Olga Grad
- Ženska 1 / Glas 1
Neda R. Bric
-  Ženska 2 / Glas 2
 
     
  prikaži celotno zasedbo  
     
  Prevod:
dr. Tomaž Toporišič

Dramaturgija:
Žanina Mirčevska


Asistentka:
Jasna Vombek

Lektorica:
Mateja Dermelj

Oblikovanje luči:
Matjaž Brišar
Eduard Miler

Oblikovanje zvoka:
Silvo Zupančič

Oblikovanje maske:
Leo Kulaš
Barbara Pavlin


Montaža in obdelava videa:
Dušan Ojdanič
Janko Badovinac


Vodja predstave:
Mitja Trampuš

Glasba:
Skupina Joy Division

Video:
Istvána Kántor
Alain Pelletier
 
     

Trenutno ni terminov.
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.
Ne strinjam se