Ob dramaturškem sodelovanju Tomaža Toporišiča je režiser Damjan Kozole tragikomično nočno dogajanje premišljeno razprl tudi čez umišljeno gledališko »rampo« v avditorij z občinstvom, saj sta scenografa Katjuša Kranjc in Rok Kuhar avditorij pomenljivo »obkrožila« z osvetljenimi »okni« spalnega naselja, na odru pa postavila stilizirano Martinovo stanovanje z izpostavljeno balkonsko ograjo spredaj na desni ter s prosojnimi stenami v ozadju, uporabnimi mestoma za govorico senc. S črno-belo in temačno intoniranostjo stiliziranega eksterierja in interierja so se skladali tudi poklicno in značajsko sporočilni kostumi Ane Matijevič. Za primerno ozračje posameznih prizorov in čustveno močne melodično minimalistične glasbene poudarke pa je poskrbel skladatelj Aldo Kumar.

Nosilno vlogo Martina je prepričljivo v podrobnostih in celostnem vtisu oživil Ivo Godnič, ki je odmerjeno izrisal enega od verjetnih tipov potencialnega samomorilca; po eni strani trpno ukročenega s pretirano materino posesivnostjo in strahom pred tem, »kaj pa bodo ljudje rekli«, po drugi pa preživetveno premeteno izsiljevalskega v razmerju do tistih, ki so mu (še) pripravljeni prisluhniti in pomagati. Po protagonistovi zaslugi je Martinova podoba vseskozi dvoumno tragikomična, kot je vprašljivo dvoumna le k nadaljnjemu životarjenju usmerjena in prav nič katarzično odrešilna Martinova jutranja pot v službo. S presenetljivo podobno in nepredvideno intimno življenjsko stisko se v igri spopade tudi študentka psihologije Tina, ki jo Vesna Vončina zanesljivo vodi od mladostno vznesene in naivne zavestne požrtvovalnosti h komaj še obvladljivemu dvomu o (nemoči posameznika, stroke in poklicanih družbenih ustanov. V razdiranju njene papirnato naučene in življenjsko nepreverjene strokovne gotovosti opravi ključno vlogo ob Martinu tudi od nje mnogo racionalnejši in s svojo resnicoljubnostjo in neposrednostjo že prav nevarni fant Aco v k vsakršnemu dejanju usmerjeni interpretaciji Borisa Kosa. S polnokrvnimi epizodnimi vlogami so fragmentarno dopolnili in vsebinsko zaokrožili podobo družbe, v kateri je misel na samomor pogostejša, kot smo pripravljeni priznati: Robert Prebil (Klicalec), Marinka Štern (Zdravnica na urgenci), Pavle Ravnohrib (Dežurni psihiater), Uroš Maček (Sosed, ki poskus samomora snema), Olga Grad (Njegova žena) in Romana Šalehar (Klicalka).

Slavko Pezdir

TV Slovenija

20. 11. 2008

Gledališki debut filmskega režiserja Damjana Kozoleta v Slovenskem mladinskem gledališču
Fenomen samomorilnosti pri Slovencih je tragično dejstvo, njegovo ugledališčenje v glavni vlogi s psihofizično predisponiranim komikom, tokrat izvrstnim Ivom Godničem pa učinkuje tragikomično in zamorjeni sceni pridoda tudi malo vedrine. Gledališki debut Damjana Kozoleta, ki je tudi avtor scenarija, kaže gledališče skozi oči filmarja, ki se poslužuje filmske igre in glasbe, montaže prizorov, realističnega jezika. Izjemno redko lahko tako direktno in neposredno vidimo na odru ukvarjanje s samomorom.

V gledališkem pogledu skrajno asketska in reducirana uprizoritev, ki sugestivno nagovarja predvsem s svojim sporočilom in nadaljuje Kozoletove filmske zgodbe, ki se zgodijo v eni noči in nas soočajo z lastnimi strahovi in neskončno osamljenostjo.

Marjana Ravnjak

Radio Študent

2. 12. 2008

Stiske in igre v osamljeni noči

Damjan Kozole že v svojem filmskem opusu gradi samosvojo in konsistentno govorico intimnih zgodb, katerih zgoščene, a nikoli patetične ali sentimentalne emocije segajo h gledalčevi prepoznavi razpok bivanjskih negotovosti. Zavezanost tematski obravnavi težkih trenutkov življenja, ustvarjanje mračne atmosfere, zvestoba vsakdanji in realistični govorici ter iskren pristop do človeških usod nadaljuje tudi v gledališki predstavi Noč ali Klic v stiski.

Realistična scenografska postavitev, z močnim poudarkom luči in senc, izriše prostor stiske tudi na materialni ravni. V stanovanjskem bloku je Martinovo stanovanje le eno od osvetljenih oken, ki se nadaljujejo še v prostor gledalčevih sedežev. Naseljeno mesto, v katerem se življenje posameznika z lahkoto pozabi in izgubi. Prehodi svetlobe in sence mehčajo stik osebnega notranjega prostora brezupnosti z resničnostjo ter napeljujejo k občutju tistega vmesnega praznega časa, ko se zdi, kot da padamo iz življenja nekam v neprostor in nečas.

V takšni atmosferi se v svojevrstno igro ujameta v svoji svetovalni vlogi negotova Tina ter apatični, kanček zlobni in čustveno izsiljevalski Martin. Položaj žrtve in pomočnika postane nejasen in se začne sprevračati v medosebnih igrah, ko Martin kot tisti, ki potrebuje pomoč, obvladuje situacijo veliko bolj kot zmedena Tina.

Uprizoritev je označena kot črna komedija, pa ne le zaradi načina obravnave tematike, ampak tudi in predvsem zaradi odličnega Iva Godniča v osrednji vlogi Martina. Godnič, kateremu bolj kot resne, dramatične vloge in zgodbe ustrezajo komične, je tako ustvaril komično tragičen lik, v katerem prepoznamo lastne strahove, malo sočustvujemo z njim, mu pustimo, da nas znervira s svojo posesivnostjo in arogantno zahtevo po pozornosti ter se mu še malo nasmehnemo ob njegovi nonšalantni drži trpečega moškega, ki krivi vse okoli sebe.

Vesna Vončina k svoji vlogi Tine pristopi previdno, z večjo mero zadržanosti, kar na začetku deluje nekoliko šibko, kasneje pa se utemelji v podrobnejši osvetlitvi Tininega karakterja ter razlogov za njeno vedenje. Pri proučevanju Tininega deleža pa lahko načnemo kar novo debato o razkoraku med teorijo in prakso, med naučenim in pristno človeškim. Slednje pooseblja Boris Kos kot Tinin fant Aco, ki neprisiljeno, brez predsodkov in brez pretvarjanja, z veliko mero vsakdanjosti – v pozitivnem pomenu besede – uprizori svetlo točko upanja v sočloveka ter človeka nasploh.

Preprosta, realna in življenjska uprizoritev, ki o intimnih stiskah in družbenih anomalijah spregovori s humorno toplino in pristnim razumevanjem.

Nika Arhar

Dnevnik

25. 11. 2008

Razkritje neke noči

… osnovna kvaliteta Kozoletovega dramskega prvenca je nedvomno v njegovem razpiranju misli, ki jih na pohod zažene vsem vsaj po malem znana sodobna (blokovska) osamljenost, vanjo zaprta življenjska nezadoščenost in ven čedalje bolj prodirajoča izguba smisla.

V sodelovanju s Tomažem Toporišičem stavi Kozole najbolj na moč igralskih interpretacij, predvsem osrednje trojice […] In medtem ko so vstopi »spremljevalcev« dejansko spremljevalni […], se [dogajanje] zgošča okrog Martinovega »muhastega«, še zdaleč pa ne kakor koli razburjenega nagnjenja k samomoru. Ivan Godnič podčrta prav to njegovo mirnost, življenjsko apatičnost, ki jo razne kontrastirajoče, veselje opevajoče popevke še bolj potencirajo; njegovo pedantno redoljubnost, pa užaljenost in čustveno manipulativnost. Tina, ki mu priskoči na pomoč, skuša brez pravega uspeha premagati lastno nespretnost, pri čemer se seseda sama vase. Vesna Vončina jo prikaže v izdatni meri krhkosti, zdelanosti, dovolj natančno plasti tudi stopnje obupa …

Ana Perne

Reporter

24. 11. 2008

Strast ali klic v stiski

»Jaz mislim, da bi bilo samomorov bistveno več, če ljudje ne bi bili tako hinavski. Vsi se sprašujejo, kaj bodo rekli starši, pa sosedje in prijatelji,« razlaga Aco. Prišel je na pomoč svojemu dekletu Tini, ki se je sredi noči odpravila na dom k osamljenemu Martinu, ki grozi, da bi rad naredil samomor. Ja, tudi takšna tematika je lahko precej zabavna – vsaj v predstavi Noč ali Klic v stiski, ki jo je napisal in režiral Damjan Kozole.

To je Kozoletov prvi izlet v gledališče, ampak glede na navdušenje po predstavi gotovo ne zadnji. Ivo Godnič blesti v vlogi Martina, ki je kronično depresiven, saj je njegovo življenje prazno, pusto in enolično.

Sonja Javornik

izdelava spletnih strani Klaro.si - spletno gostovanje in registracija domen Domovanje.com