Kritike
Il giornale del Friuli
Videm, Italija
4. 8. 2010
Režiser gledališke inačice,
Ivan Peternelj, dramaturško nadvse občutljivo združi dva kratka romana, objavljena pod naslovom znane pesmi; zgodbo
Nečistovanj in
Amada mia preplete tako, da v žarišče postavi tenkočutno osebno izkušnjo, podoživeto ne le v popolnem spoštovanju do avtorja, temveč tudi do človeka. Slovenska gledališka hiša dokazuje, da je v prirejanju književnih del v odrska še zlasti vešča, kakor se je izkazalo tudi ob izvrstnem ugledališčenju
Zločina in kazni, ki ga je gostil čedajski Mittelfest. V pisavi slovenskega gledališča se začrtuje Pasolini, ki je iskren v svojih nasprotjih, občutljiv v svojem čustvovanju, odločen v zadovoljevanju želja, gotov v svoja prepričanja, pa vendar plah in nezavarovan v odnosih z drugimi. Tema predstave so priznanje homoseksualnosti in Pasolinijeve erotične izkušnje v furlanskem obdobju, ko pisatelj še ni bil »gusar« in »luteranec« in je šele postajal dejaven kot kritični glas italijanske družbe. […] Kot ozadje Furlanija, Casarsa ali Versutta v času vojne, nebo, prepredeno z letali, vasi, izpostavljene oglušujočemu bombardiranju. […] Najmočnejši je trenutek, ko si Paolo prek ramen ogrne draperijo, podobno antičnemu oblačilu, na kolenih pa mu leži polgolo Nizjutijevo telo. Fant se, potem, ko sesa pri rdeče obarvanih prsih svojega ljubimca, prepusti kot Kristus na Michelangelovi
Pietà. Še drug močan trenutek predstave, spleten iz podob, zvokov in teles, nastopi, ko lika spoznata neizogibnost svoje strasti, ko v kinodvorani gledata projekcijo filma
Gilda. Prizor, v katerem Rita Hayworth odpoje
Amado mio, je projiciran na polgoli telesi igralcev. Ti se prižemata drugo k drugemu pa spet ločujeta v prefinjenem plesu ljubezni, ki asociira na vse razen na spolno deviantnost. Ni priložnosti, da bi zgroženi povzdigovali glas proti temu Pasoliniju, prepoznanemu samo kot velikemu poetu.
Gianni Cianchi
TV Slovenija
28. 09. 2009
Subtilna predstava za dva igralca je monološka in dialoška pripoved, govorjena v slovenščini in italijanščini, inspirirana pa s posameznimi fragmenti iz Pasolinijevega avtobiografskega romana
Amado mio. Rezultat je tenkočutno igralsko poigravanje Ivana Peternelja in Blaža Šefa, ganljiva upodobitev neizpolnjene strasti in neuslišane ljubezni med učiteljem in učencem. Intimna in iskrena predstava, otožna in presunljiva, ki s pomočjo minimalnih sredstev prepričljivo spregovori o moči Erosa.
Marjana Ravnjak
Radio Slovenija
27.09. 2009
V času konca vojne, ko ljudje živijo v grozi bombnih napadov in vse navzočega vonja po smrti, se v osamljenosti protagonista zbudi homeoerotična ljubezen in pride v nasprotje z vsem, okoljem, ljubeznijo mlade glasbenice, tradicionalistično družbo in katoliško vero, tudi tisto, do katere je imel Pasolini ambivalenten odnos, saj je sam rekel, da je ateist, ki mu je žal za vero. Predstava sledi osnovnim potezam zgodbe, jo pripoveduje, razlaga in ilustrira na temnem prizorišču, sredi katerega je multifunkcionalen splav iz tramov, ki postane postelja, miza, oder, dvorana, pribežališče. Iz tega središča se dogajanje pogosto razprši v temino ozadja in jo uporablja kot aluzijo na druge in drugačne prostore, dogodke in čase.
Tadeja Krečič
Delo
1. 10. 2009
V skrbno izbranih in premišljeno uprizorjenih odlomkih iz izrazito osebnoizpovednega Pasolinijevega romana nam ustvarjalci v zagatnem, temačnem in asketskem vzdušju zadnjega leta druge svetovne vojne na furlanskem podeželju rafinirano oživljajo čutno in čustveno polnokrvne okruške prepovedanih in preganjanih ljubezenskih in erotičnih srečanj med tenkočutnim in iskrenim pripovedovalcem ter njegovima mlajšima ljubimcema (Nizjutijem in Brunom) na eni in v bežni epizodi z nezadoščeno romaneskno junakinjo, violinistko Dino, navdihnjeno z resnično osebo v Piera Paola zaljubljenega slovenskega dekleta Pino Kalč na drugi strani. Avtor uprizoritve prepleta lirske osebno izpovedne samogovore s kratkimi dialogi med proragonistoma ter prosto niza različne pripovedovalske, časovne in prostorske perspektive. Poetično stilizirana in notranje poglobljena najintimnejša srečanja sopostavlja z grobo pozunanjeno burkaško ljudsko teatralizirano igro v igri (med oficirjem, lovcem in kozlom, satirom), v živo gledališče pa naposled zareže tudi z imenitno domišljeno in večpomensko projekcijo odlomka iz filma Gilda z Rito Hayworth (mestoma na beli srajci in mestoma na goli telesi obeh ljubimcev v objemu).
Večpomensko asketsko in temačno prizorišče z odrom in posteljo obenem, sestavljeno iz grobih lesenih železniških pragov, v središču ter s šolsko tablo v ozadju in abstrahiranim kotičkom podeželske idile ob zelenem vodnjaku je zasnovala scenografinja Ema Kugler (ki ji je s slikarsko mehko osvetlitvijo pomagal Matjaž Brišar). Za mestoma realistične in mestoma močno teatralizirane kostume, ki so poleg časovne, socialne in značajske perspektive učinkovito razpirali tudi prvinsko naravno govorico teles obeh protagonistov, je poskrbela Barbara Stupica. Za premišljeno izbrano in uresničeno zvočno in glasbeno spremljavo, ki dogajanje učinkovito in prepričljivo postavlja v čas in prostor in ki jo deloma z glasovoma in inštrumenti proizvajata oba muzikalna protagonista, deloma pa jo sama sproščata s pripravljenih zvočnih posnetkov, pa skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar.
V uprizoritvi, ki z izbranimi in skrbno odmerjenimi odrskimi vzdušji govori o trpki lepoti in človeški bolečini prevlade narave nad prevladujočo moralo, kulturo in civilizacijo ter o neukrotljivosti prvinske posameznikove volje do življenja, užitka in slasti, sta seveda ključna prispevka obeh polnokrvnih igralskih in pevskih protagonistov.
Ivan Peternelj je v svojem pripovedovalcu in življenjsko dozorelem zapeljevalcu Pieru Paolu Pasoliniju upodobil množico pojavnih podob neuslišane ljubezni in neizpolnjene slasti, strahu pred vojno in smrtjo ter prevladujočo krščansko moralo, a tudi vitalističnih vzgibov, iz katerih je neukrotljivo svobodoljubni razumnik in umetnik lahko črpal svoje literarne, gledališke in filmske navdihe. Blaž Šef pa je v vlogah obeh njegovih mladostniško neizkušenih ljubimcev in tudi bežne epizode nesojene, a družbeno zaželene drugospolne ljubezni, tenkočutno oživljal različne tipe človekove prvinske in kultivirane narave ter v sozvočni partnerski igri prispeval k nekaterim skupnim partnerskim izraznim vrhuncem (ob deškem petju popevke La terza luna, v karnevalsko burkaški »satirski« igri v igri in v zaključnem prizoru s projekcijo petja Rite Hayworth).
Slavko Pezdir
