Argus-a Arts & Humanities

zv. 1, št. 2

december 2011–januar 2012

Naslednja diva, Diva svetnica mati prasica, je bila zaradi visoke umetniške kakovosti igralke ena najprivlačnejših uprizoritev festivala. Maruša Geymayer-Oblak je zase napisala in zrežirala predstavo performans, v kateri da na ogled svoja številna igralska sredstva, tehnike in tendence, ki jih obvladuje do popolnosti. Igralka ustvari tour de force za vsako igralko, ki bi se rada preskusila na odru, pri tem ritmično prehajala med tradicionalnim in modernim gledališčem ter uporabljala veliko število vokalnih in gibalnih tehnik, ki so, kot smo izvedeli pozneje, rezultat njenega intenzivnega urjenja v Avstriji, Nemčiji in drugod v tujini, seveda poleg tistega v matičnem slovenskem ansamblu, Mladinskem. Geymayer-Oblakova je govorila, pela, recitirala. Spravila nas je v smeh in nas ganila. Prehajala je od komedije k tragediji, od melodrame k resni drami, od resničnosti k fikciji. Gibala se je med besedo in kabaretom, z Brechtom za ritmično ozadje, vse to zato, da bi nam pokazala gledališko umetnost, zahteve za to, da postaneš dober igralec, obenem pa nam razkazala svoje lastne igralske talente. Brez dvoma neprekosljivo! Za to patetično-humoristično popotovanje Geymayer-Oblakova uporabi zgodbo resnične dive, slovite slovenske igralke Matildaline, ki se je po letih iskanja bistva igralstva zaprla v osamo budističnega samostana. Maruša Geymayer-Oblak, aktualna diva, je odpela minule in prihodnje zgodbe, se, ne da bi stopila z odra, v izziv četrti steni poigravala z dovršenimi preobrazbami, odkrito sodelovala z občinstvom in … prepričala. Priča smo bili sijajnemu prikazu popolnega obvladovanja igralskega instrumentarija. Bravo, Maruša!

Rosalina Perales

Univerza v Portoriku

---

Slavic and East European Performance

zv. 31, št. 2

Zanimiv pogled na »divovstvo« je ustvarila in odigrala tudi dolgoletna članica ansambla Maruša Geymayer-Oblak. Diva svetnica mati prasica je delno avtobiografska igra o njenih igralskih izkušnjah v zadnjih petindvajsetih letih. Beseda diva v naslovu je ironična, saj se nima za divo, vendar pa od nje pogosto zahtevajo, da take vloge igra. […] Igra Geymayer-Oblakove je humoren kolaž situacij, ki jih mora prenesti večina igralk: udeleževanja avdicij in zadovoljevanja režiserjevih umetniških muh. S predstavo začne na majhnem, razmetanem odru, polnem rekvizitov; tam so stojalo s kostumi, toaletna mizica in dvignjena platforma z mikrofonom. Njen soigralec je pravzaprav glas iz offa, glas perfekcionističnega, včasih tiranskega režiserja. Med predstavo ohranja nenehen dialog z režiserjem, ki se nikoli ne prikaže na odru, in je navzoč le kot posnet glas. Ta pa zaživi svoje življenje in vedno bolj frustrirano igralko postavlja najrazličnejše zahteve, jo draži ali ponižuje, ona pa skuša pogumno zadovoljiti vse njegove želje, vendar se ne more zadržati, da ne bi ugovarjala njegovim režijskim zamislim. Geymayer-Oblakova, mojstrica spreminjanja v najrazličnejše igralske tipe, lahko v nekem trenutku postane domina z usnjenimi škornji do srede stegen, ki poje seksi, zapeljivo pesem, in v drugem grška deva, ki klečeplazi in roti za svoje življenje ter se zvija okoli soigralčevih nog. Pomagata ji Mario Sambolec in Slavica Janošević, ki igrata njenega uslužnega soigralca in garderoberko. Ker avtorica zmore satiro ne le na igralski posel, temveč tudi na svojo ustrežljivo plat, lahko predstava učinkuje na več ravneh – kot situacijska komedija o smešnih zahtevah, ki jih igralcem postavljajo režiserji in kot samoironični poklon igralkini poti po njeni razpršeni karieri. Kar zadeva Geymayer-Oblakovo, so njena leta urjenja v mimu in gibalnem gledališču hkrati z obilnimi izkušnjami igranja najrazličnejših vlog za težavne režiserje ustvarila zabavno avtobiografijo delovne igralke, kakor tudi komično biografijo vseh igralk.

Christopher Olsen

---

Umetniška gimnazija, dramsko-gledališka smer
28. 3. 2011

Neobičajna, polna presenečenj, samosvoja, novodobna, a hkrati nostalgična predstava, ki gledalcem ne pusti dihati še nekaj časa po koncu. Skratka, moje mnenje o tej predstavi je pozitivno. Že sam naslov sproži v človeku proces razmišljanja. Lahko rečem, da sem v predstavi uživala, saj sem se tako kot glavna igralka močno poistovetila z Matildalino. Prav tako se mi zdi predstava tehnično odlično narejena. [...] Menim, da je to delo vredno pohvale in zelo spoštujem igralko, ki je večino predstave naredila sama. Pohvalila bi tudi sceno in oder, saj mislim, da sta odlično postavljena in kot ustvarjena za to predstavo. Prav v vsakem rekvizitu sem našla pomen in smisel. Zares iskrene čestitke!

Sara Ermenc, 1. H, SVŠGL

---

SVŠGL – Umetniška gimnazija, dramsko-gledališka smer

2. marec 2011
(Odlomek iz dnevnika)

Včeraj smo si šli nekateri iz našega razreda ogledat avtorski projekt Maruše Geymayer-Oblak z naslovom Diva svetnica mati prasica. Pričakoval sem veliko in toliko tudi dobil. Od včeraj lahko potrdim, da je Maruša ena najboljših slovenskih igralk.

Matej Zemljič, 1. H, SVŠGL

---

SVŠGL – Umetniška gimnazija, dramsko-gledališka smer

marec 2011

Pravzaprav moram priznati, da nisem pričakovala česa takšnega. Nekaj posebnega že, ne pa tako izjemne, zanimive in kljub maloštevilnim vlogam izredno polne in prav nič dolgočasne predstave. Izredno me je navdušilo delo Maruše, ki se mi je zdela več kot primerna in zrela za to vlogo, predvsem pa spoštujem to, da je vse napisala in oblikovala sama. [...] Predstava me je nasmejala, spravila v dobro voljo in mi dala zgled za vnaprej. :)

Kristina Žnidaršič, 1. H, SVŠGL

---

Story

Premiera predstave Diva svetnica mati prasica
18. 3. 2011

Na premieri v dvorani Stare pošte je navdušila s predstavo, v kateri je gledalce zapeljala v zanimiv svet ustvarjalne intime, poln mejnih čustev, vere in dvomov, pa tudi zvijač, sebičnosti in humorja.
 

---

TV Slovenija

Odmevi
9. 3. 2011

Avtorski projekti igralcev ponavadi izhajajo iz njihove večne želje po tem, da bi bili celostni avtorji ali pa vsaj sami svoji režiserji. In tako Maruša Geymayer-Oblak pri podajanju štirih obrazov vsake igralke oziroma ženske režira sebe, fenomen igralke in poklica. […] Iz predstave je razvidno igralkino razmišljanje o tem, da je biti všečen ena od izrazito igralskih »bolezni« in da je igralsko telo instrument posvečene duše, ki je v gledališču absolutno najpomembnejša.

Marjana Ravnjak 

---

Radio Slovenija

Danes do trinajstih
9. 3. 2011

Kdo je igralec, igralka. Kako se loteva besedila, interpretacije, obvladovanja odrskega prostora in časa. Kako vstopa in izstopa iz različnih vlog, kako živi svoje življenje znotraj in zunaj gledališča. To so vprašanja, ki si jih postavlja tako tisti pred odrom, pa verjetno še bolj tisti, ki na odru stoji, tisti, za katerega predstavljajo deske življenje. Maruša Geymayer-Oblak te razmisleke prenese prav na oder. Z uprizarjanjem igre v igri. Skozi igranje oblikovanja predstave o igralki Matildalini, ki naj bi se rodila na začetku prejšnjega stoletja, realizira dejansko predstavo, ob čemer prihajajo do izraza dileme, slast, mučenje, zadrege igralke, ki mora preigravati vse plasti življenja in igre, vse, kar poklic od nje zahteva.

Tadeja Krečič

---

Dnevnik

Vpogled v proces
14. 3. 2011

Če bi se morda vprašali, kaj vse so lahko igralke, en možen odgovor ponuja Maruša Geymayer-Oblak v naslovu svojega avtorskega projekta Diva svetnica mati prasica. […] Projekt s pozornost vzbujajočim naslovom pa ne obdeluje teh vlog, prej bi rekli, da zunanjo režiserjevo ali čigavo drugo projekcijo igralke vpleta v samo uprizarjanje procesa gledališkega oziroma igralskega dela. In vanj vključi gledalca tako, da ga s samo postavitvijo povabi, da prisostvuje nastajanju oziroma fazam takšnega dela.

Ana Perne