Kritike
Delo
17. 4. 2007
Zunanji videz dogodka je pravzaprav večerja v nekoliko boljši restavraciji […], ki poteka ob prijetni glasbi […] in pevskih nastopih gledaliških igralcev, ki v času, ko ne pojejo, tudi kuhajo oz. servirajo hrano. Navidezna meja med igralci in gledalci, torej med strežnim osebjem in gosti, je neslišno drseča servirna linija oz. tekoči trak, na katerem se pojavljajo jedi, nekakšni koncentrati gledališko-kulinarične estetike, ki jo izumi predstava […], in ti teater, ki mu gledalci prisostvujejo, selijo dobesedno v njihov želodec. Ne samo ljubezen, tudi teater – če parafraziramo znano reklo – gre skozi želodec, le da je v tem primeru to teater »ljubezni na smrt«.
Kar pomeni: nobenega užitka ni brez kazni, in tudi ta prijazna večerja ne mine brez nje. Najprej so pred nami imena za jedi [...], ki so za meni neobičajna […] in njihov dobri okus nekoliko zagrenijo. Nato nas iz blagega prehranjevalnega razpoloženja iztirjajo pesmi, ki po vsebini povečini nikakor niso to, kar si predstavljamo kot primerno spremljavo k hrani […], njihovi intonaciji pa se pridružujejo tudi igralski komentarji, ki nas na prvi pogled šaljivo, a vendarle neusmiljeno treznijo. Končno pa je tu Trenutek resnice (tako napovedan na jedilnem listu) […].
Neki drug »trenutek resnice« pa pride za nami: potem ko smo tako samoumevno zadostili svojim prvinskim nagonom, se namreč znajdemo pred vprašanjem, kdo pa je bil tisti, ki nam je v resnici postregel, kateri Gospodar nas je tako izbrano nahranil – in kaj bo navsezadnje terjal v povračilo?
Blaž Lukan
Radio Slovenija
16. 4. 2007
Charles Baudelaire je napisal: »Vedno se je treba omamljati, z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.« In kaj bi ta pesnik, ki je skušal pobegniti pred banalnostjo sveta rekel stoletje in pol pozneje, v času medmrežja, na katerem najdeš vse od perverzij, kuharskih receptov, v času resničnostnih šovov, kupov slaboumne zabave, pa drog vseh vrst na vsakem koraku, ali pa, kot se očitno sprašujejo ustvarjalci Ljubezni na smrt, kaj lahko gledališče sploh še prinese, da bi omamljalo ali pa grobo potegnilo iz omame. Predstava predlaga pravo restavracijo. Gledalcu napolni nos z mamljivimi vonji po hrani, usta z izbranimi okusi, razpoloženje dvigne z vinom, vzburi domišljijo z jedilnim listom in za krono užitka doda še uglasbeno poezijo Verlaina, Rimbauda, Baudelaira, Wilda, pa Schulerjeve, Benna, Trakla, Heima, Poeja, Lorce, Batailla, ki jo pred njegovimi očmi, tako kot hrano, servirajo dramski igralci, vajenci. Gledalci pa fascinirani, šokirani, razvajani, da skoraj ne obvladajo vsega hkrati, začudeni nad izurjenostjo pevsko-igralsko-kuharskih sposobnosti, se omamljajo, dokler jih iz teh prijetnosti ne izpelje dejstvo o navzočnosti bakterij v naši hrani in popolnoma dokončno še dejstvo o atomski bombi. Tu nekje smo vsi skupaj, nam skuša dopovedati predstava, med estetiko in najlepšim čustvom, ampak še bolj v večnem zrenju smrti v oči, pred katero nas ne obvaruje niti zdravo to niti zdravo ono, v vsem pa je seveda marsikaj, kar nas lahko zamoti, na primer gledališče, na primer predstava
Ljubezen na smrt.
Tadeja Krečič
Radio Študent
18. 4. 2007
Kulinarika dandanes dosega svoj vrhunec družbene popularnosti in hrana vse bolj postaja dvoplastni simbol. Na eni strani slastni užitek, na drugi strastni greh. Tokrat se je kot osrednji faktor v predstavi izoblikovala v nekakšen interaktivni »užitni rekvizit«.
Ljubezen na smrt s pomočjo hrane ustvari nove principe odnosa percepcije in igralske prezence. Gledalca preobrazi v gosta restavracije, medtem ko igralca umesti v subjekt, ki razpolaga s kuharskimi veščinami in pevskim animatorstvom. Gledališče ni več domena ponujanja zgolj »duhovne hrane« – napočil je čas, da se ga dobesedno okusi. […]
Tokratni Pograjčev »interaktivni eksperiment« je razprl za naš prostor novo plast gledališke izkušnje. S principom obiska predstave kot udeležbe na masovni večerji je previdno porušil utečeno razmerje med gledaci in igralci ter mednje vstavil sproščeno, a uvidevno sodelovanje. Spodnja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča se je za to priložnost preoblikovala v glasbeno-vizualno restavracijo, napolnjeno z omamnimi vonjavami in izjemno razpoloženimi kuharji.
Ljubezen na smrt naznanja izbor in postrežbo povsem neoporečne in izbrane hrane. Vabi k užitkarsko spokojni večerji z dodatki žlahtne poezije. […]
Prilivi glasbe in hrane so razporejeni v enakomernem taktu in se izmenjujejo v ritmu, ki obiskovalcu dopušča lastno odločitev, v katero sfero od teh dveh bo usmeril svoj fokus. Mizanscensko prepletanje in vskoki igralcev iz ene vloge v drugo so v primeru, da se preveč ubadamo z opazovanjem in prebavljanjem hrane, skorajda neopazni. Čas vmesnega pričakovanja naslednje minimalistične, a skrajno okusne porcije, pa je zapolnjen s poezijo. Verzi pesniških klasikov so umeščeni v sodobne ritme avtorske skupine Silence. Meja med erosom do hrane in poezije pa postane skorajda nerazločljiva.
Zala Dobovšek
Delo – Sobotna priloga
26. 5. 2007
Velika požrtija ali Ljubezen na smrt
Ko sem izvedela za vsebino predstave, sem se najprej spomnila že priznanih filmskih avtorjev, kot so Marco Ferreri […], Luis Buñuel […], Ang Lee […] ali tudi Gabriel Axel […]. Seveda gre za zelo različne tematske obravnave situacij in zgodb v povezavi s hrano, in zanimali me je, kako bo to nepogrešljivo in profano nujnost našega življenja obdelal slovenski avtor. Ob ogledu predstave je vedno bolj očitno, da gre za umetniško ambicijo, ki je samo na videz protislovna kontroverznemu portretu nekega družbenega sloja Marca Ferrerija in Luisa Buñuela. Nikakor pa ne gre za enostavno povzdigovanje pomena hrane in užitkov (sicer zelo umetelno zrežiranih), ki jih hrana lahko ponuja, kot na primer v filmu Anga Leeja in Gabriela Axla, temveč da je že na začetku jasno ravno nasprotno: da gre za zelo radikalno povezovanje čutne izkušnje ob »uživanju hrane« z erotiko.
Ljubezen na smrt je nenavadna, izvirna in zrela gledališka predstava Slovenskega mladinskega gledališča in avtorja Matjaža Pograjca, ki kot vsaka prava umetnost poraja veliko neprijetnih vprašanj. Vprašanje, ki se po ogledu te predstave zdi relevantno meni, je: ali nista Buñuel in Ferreri vsak po svoje s propadom nekega razreda opozarjala, da bo človeštvo najbolj ogroženo takrat, ko bo popolnoma zadovoljilo svojo požrešnost?
Jelka Stergel
