Kritike
Radio Slovenija
24. 4. 2007
Ansambel Slovenskega mladinskega gledališča je z uprizoritvijo Pekarne Mišmaš zadel v črno. […] Veličastno, a zavezujoče. Režiser Waltl si je za odrske sodelavce izbral kolege onstran meje, posebej presenetljiva je bila scenografija, ki je iz preprostih koles ustvarila pravljični mlin. […] Vlogo Mišmaša je po jogijevsko odigral starosta SMG
Sandi Pavlin, ki mu je zaradi silnega truda včasih celo kaj ušlo izpod nadzora. Nič hudega, saj je imel na drugi strani izvrstna nasprotnika, hudobno Mlinarico Marinko Štern in njenega Mačka, perfektnega Daria Vargo. Tudi Kurjega peka je z veliko občutka odigral
Uroš Maček, Pavleta Ravnohriba in Željka Hrsa sploh nisem spoznal, tako dobro sta se vživela v vlogi župana oziroma mišk ter vaščanov. Tudi preostale miške oziroma vaščani so se dobro nagarali, vse za popolno pekovsko vzdušje, s katerim bi bila zadovoljna tudi legendarna Svetlana Makarovič.
Tomaž Simon
Jana
30. 4. 2007
Legendarno pravljično uspešnico so tokrat prvič zaigrali dramski igralci, člani ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Več ko uro je bil oder napolnjen z živahno in odlično igro, gibanjem, privlačno, nanovo napisano sodobno glasbo […] in učinkovito scenerijo. Tako je bil strah pred neuspehom povsem odveč: zgodba o dobrem peku Mišmašu […] je navdušila tako sedanje kot nekdanje otroke. Rodila se je še ena uspešnica.
Renata Hrovatič
Delo
23. 4. 2007
Gledališka podoba Pekarne Mišmaš […] je živahna in domiselna (pravi »mišmaš«!), hkrati pa disciplinirana, v pravljični snovi uživa in se ne spreneveda, komu je namenjena: najmlajšim gledalcem.
Waltl je dobro izkoristil krožne oziroma valjaste scenografske elemente (scenografija je delo skupine Numen) in na odru ustvaril nekakšen stroj – pekarno, v kateri kar vrvi od miši – pekovih pomočnic, in te pomenijo tisto skrivnost, ki daje zgodbi napetost. Drugi vir, ki poganja uprizoritev, je jezična in vreščeča Jedrt (Marika Štern), ki hoče s pomočjo lenega mačkona (
Dario Varga) vsekakor razkrinkati Mišmaševo uspešnost (pri čemer je zanjo to, da Mišmaš peče daleč naokrog najboljši kruh, enako nesprejemljivo kot dejstvo, da ga nato še podarja vaščanom). In tretji vir je množica na odru, zdaj vaščani, zdaj miši, ki sestavljajo nekakšen duhovit zbor […], namenjen tako potrebam pripovedi kot odrske dinamike […] in kompozicije.
Uprizoritev je zlasti po zaslugi simpatičnega Mišmaša (
Sandi Pavlin) vseskozi prijazna, a vendarle ne povsem in ne do konca, ta je pravzaprav iztreznjujoč in nekoliko »grenak«: človeška zavist, pa neumno drezanje v skrivnost, v Mišmaševo »intimo«, pomanjkanje zaupanja in preproste medčloveške tolerance, in vse to so značilnosti pisanja Svetlane Makarovič, ki njenim zgodbam za otroke pripomorejo do splošnejšega učinka, hkrati pa so slejkoprej »večne«), so razlogi, da Mišmaš odide iz vasi in se nikdar več ne vrne, butalski vaščani so zdaj obsojeni na kruh Kurjega peka, ki smrdi po kurjekih …
Uprizoritev skratka, ki je v vseh pogledih polna in dobro »zapečena« (skupaj z domiselnim »gledališkim listom«, pekovsko vrečko z žemljico) in se mora samo še do kraja uteči, pa ji bo dolgo odrsko življenje zagotovljeno.
Blaž Lukan
