| > |
| Premiere 2011/12 |
| Ponovitve 2011/12 |
| Mefisto |
| Pohujšanje v dolini šentflorjanski |
| Diva svetnica mati prasica |
| Oliver Twist |
| Zadnji ples Nižinskega |
| Vampir |
| Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! |
| Šumi |
| Peklenska pomaranča |
| Amado mio |
| Krizantema na klavirju |
| Eda - zgodba bratov Rusjan |
| Zločin in kazen |
| Kok ti men zdej dol visiš |
| Pekarna Mišmaš |
| Ljubezen na smrt |
| Kekec |
| Sneguljčica in sedem palčkov |
| Pika |
| Za otroke in mladino |
| Festival Bobri |
| Festival Prelet |
| Arhiv predstav |
| Pogovori v klubu |
| Simpozij o Petru Božiču |
Vito Taufer ima za seboj že dolgo, razburljivo in pomembno režisersko pot, in kar nenavadno se zdi, da se doslej še nikoli ni soočil s Cankarjem. Janko Kos ugotavlja, da ima Cankarjevo Pohujšanje mnoge prvine ljudske igre, prek tega pa tudi tradicionalne vaške zgodbe, toda tradicionalni motivi imajo v tej drami novoromantični pridih; taka sta tudi razbojniški umetnik Peter in Jacinta kot prispodoba avtonomne umetniške ustvarjalnosti. Vito Taufer Pohujšanje vidi predvsem kot univerzalno, brezčasno pravljico, kot nesramen in neotesan buffo. |
|