Kritike
Delo
2. 3. 2010
Ostane le lužica za pobrisat
Dvajseto in zadnjo dramo Petra Božiča v 21 kratkih prizorih Šumi (2009) (…) so v SMG krstno postavili na komorno prizorišče Stare pošte. Režiser Vinko Möderndorfer, dramaturg dr. Blaž Lukan in scenograf Branko Hojnik so fragmentarno in zgolj na prvi pogled realistično izhodišče za igro o t. i. malih ljudeh oz. družbenih obrobnežih domišljeno postavili v univerzalni ambient starosvetne čakalnice na železniški postaji, mimo katere z vlaki, ki jih skupaj s protagonisti ves čas opazujemo projicirane skozi okni v vratih, dobesedno »beži življenje«. Z dodanimi izbranimi pesmimi Vojina Kovača Chubbyja kot osrednje odrske osebe in zgodovinske osebnosti obenem je uprizoritev pridobila prvine generacijsko prepoznavne intimne pesnikove izpovedi in usode družbeno nepriznanega umetnika, z izbranimi dodanimi citati iz tiskanih medijev tistih časov pa je lapidarno zaznamovala tudi lokalno in globalno časovno umestitev posameznih prizorov ter vse bolj očitno brezperspektivnega životarjenja predstavljenih obstrancev nasploh.
(…) V socialno, značajsko in nacionalno oz. kulturno pomenljivih kostumih Alana Hranitelja, maskah Barbare Pavlin, ob učinkovitih zvočnih in glasbenih členitvah ter razpoloženjskih poudarkih Bojana Jurjevčiča Jurkija (…) je iz filmskih fragmentov vlog in posameznih prizorov ustvarila razvidne značajske celote ter obenem ves čas v zborovski soigri sooblikovala gosto in čustveno nabito vzdušje »poslednjega zatočišča« obrobnežev celotna partnersko ubrana, privržena in požrtvovalna igralska zasedba. (…)
Slavko Pezdir
Večer
9. 3. 2010
Čakajoč Chubbyja – zaman
(…)
V nasprotju z romanom se v drami poudarek iz slike šumijevske generacije prenese na odnos Chubbyja do očeta, ki iz zgodovine vstopi v Božičevo literaturo prek mitizacije in fikcionalizacije v figuri boemskega pesnika, upornika in odrešenika.
Ta odnos je zaznamovan s kritično noto in brezpogojnim spoštovanjem obenem. Podobno strukturo je morda zaznati v Božičevem odnosu do Chubbyja kot svojega avantgardnega predhodnika(ki je z dramo absurda v slovenski dramatiki naredil enakovreden preobrat kot poprej Chubby v poeziji z reistično poezijo) ter odnosu režiserja Vinka Möderndorferja do pisca drame.
Že v Božičevem tekstu Šumi ni bohemski raj ne glavno prizorišče dogajanja – je kraj, kjer svoje stiske v alkoholu utapljajo Chubbyjev oče in mnogi drugi.; vanj sta postavljena začetni in zaključni prizor drame, umiranje očeta in izginotje Chubbyja; je torej simbolični Drugi svet, idealizirani prostor eskapizma, zagrnjen v depresivni somrak. Vmes je življenje na raznih lokacijah – prava lokacija drame torej ni Šumi, temveč človeška eksistenca. (…)
Tudi Božičevi liki so brezdomci: medtem ko Chubby »kar naprej odhaja«, ostali liki zgolj čakajo. Medprostor čakalnice se v Möderndorferjevi/Hojnikovi domiselni prostorski rešitvi materializira v stavbi Stare pošte, ki se z uprizoritvenimi strategijami spremeni v gledališki znak človeške brezdomne eksistence: videoprojekcija vlakov poudarja drsenje življenja mimo likov; ura brez kazalcev zastoj časa; časovni spoj preteklosti in sedanjosti izostri pojava mrtvega očeta ob živih likih; njihovo zborovsko skandiranje didaskalij v točki čakalnice zgosti različne prostore in čase, ki jih z obsedenim branjem časopisov tesnobno slika Gerijeva mati.
Domala vsi liki prenašajo to brezdomno domovanje s pobegom v neke vrste norost: oče v željo po smrti, mati v fanatično vero, Barbara v nasilje, Geri v avtizem …, vsi, razen Chubbyja. Za oblasti motena osebnost je za druge odrešenik in revolucionar, ki vse stavi na moč besede. Tako v etičnem smislu, saj je »beseda očetu vse, kar imam«, kot v politično subverzivni poeziji, ki jo režiser domiselno vključi v uprizoritev. (…) Njemu očitno pomenijo vse: ko razočaran ugotovi, da nikogar ne more odrešiti in da lahko sebe odreši ibsenovskega determinizma ponavljanja očetove zgodbe zgolj z dokončnim pobegom iz zadušljive situacije, so besede vse, kar zapusti za seboj. (…)
In danes, v navidez povsem svobodnem, a še kako spolitiziranem in drugače onesnaženem družbenem zraku, je lahko brezpogojna zvestoba vsaki tradiciji , mitizacija vsake preteklosti potencialno nevarna. Izkopavanje mrtvih lahko potegne iz onostranstva več, kot smo želeli, kakor je izkusil Chubby z očetom. »Chubby was here«; a v gledališki Šumi se ne more vrniti.
Katja Čičigoj
