Marina Cvetajeva v nekaj letnicah

1892
Marina Ivanovna Cvetajeva se rodi 9. oktobra (po starem koledarju, ki ga je sama raje uporabljala, 26. septembra). Oče, Ivan Vladimirovič Cvetajev, je bil profesor umetnostne zgodovine na Moskovski univerzi (pozneje je ustanovil muzej Aleksandra III., danes Puškinov muzej). Mati Marija Aleksandrovna Mejn, sicer očetova druga žena, je bila pianistka delno poljskega porekla. Slednje močno buri Marinino domišljijo in pripomore k temu, da se vse življenje identificira s poljsko aristokracijo.

Otroška leta
Marina ima polbrata in polsestro iz očetovega prvega zakona ter sestro Anastasio (roj. 1894). Otroci se pogosto prepirajo in tudi odnos med pastorki in mačeho je buren. Od svojih lastnih hčera Marija Aleksandrovna več ljubezni posveča mlajši Anastasii. Na odnos med sestrama to ne vpliva in ostaneta si blizu.
Marinina mati si je za prvega otroka želela sina; obreguje se zlasti ob Marinino pesniško nadarjenost, ki je očitna že od dekličinih malih nog; meni, da je njena poezija slaba in si iz vsega srca želi, da bi namesto tega postala pianistka. Oče je sicer prijazen, vendar povsem zatopljen v svoje delo in Marini ne daje čustvene opore. Uteho že tedaj najde v literaturi.

1902
Mati zboli za tuberkulozo. V skladu z doktrino, da bolezen lahko pozdravi sprememba podnebja, se družina preseli v tujino.

1903–05
Družina se veliko seli. Po brezskrbnem obdobju v Nerviju pri Genovi Marino pošljejo v internat v Lozani. Zamenja več švicarskih in nemških šol. V tem času se nauči italijansko, francosko in nemško.

1906
Mati umre. Marina opusti učne ure glasbe in se docela posveti poeziji. Njeno prvo veliko delo je prevod Rostandovega Orliča (L'Aiglon), vendar ni ohranjeno.

1909
Potuje v Pariz in posluša predavanja na Sorboni. Pozneje se vrne v Rusijo, kjer obiskuje različne gimnazije. Ni preveč uspešna in do leta 1911 nobene ne konča; ves svoj čas in energijo posveča poeziji.

1910
Pri osemnajstih v samozaložbi izide njena prva zbirka poezije, Večerni album, poklon njenemu otroštvu. Knjiga si prisluži pohvalno kritiko pesnika Nikolaja Gumiljova in vzbudi pozornost pesnika in kritika Maksimilijana Vološina, ki postane Marinin tesni prijatelj in mentor. Veliko časa preživlja na njegovem domu v Koktebelu na Krimu, tedaj znamenitem zbirališču ruskih pisateljev. Tam se seznani s poezijo Aleksandra Bloka in Ane Ahmatove, ki jo močno prevzame.

1911
V Koktebelu spozna leto mlajšega Sergeja Efrona, literata in kadeta na vojaški akademiji. Strastno se zaljubita.

1912
S Sergejem se poročita. Čeprav ga ljubi skoraj obsesivno (kar je zanjo značilno vse življenje), se ves čas njunega zakona vseeno zapleta v afere z drugimi.
18. septembra se jima rodi prva hči Ariadna, ljubkovalno Alja.
Izide druga pesniška zbirka, Laterna magica, v kateri postane očitno njeno tehnično mojstrstvo. Veliko zanimanje zbudi med akmeisti.

1913
Umre ji oče.

1914
Sergej se kot prostovoljec javi za odhod na fronto.

1916
Marina iz Moskve odpotuje v Petrograd, kjer spozna Mihaila Kuzmina, Fjodorja Sologuba, Sergeja Jesenina in Osipa Mandelštama. S slednjim se zaplete v razmerje in mu posveti pesniško zbirko Vrste. Približno v istem času ima strastno afero tudi z žensko, sedem let starejšo pesnico Sofijo Párnok, ki je navdihnila pesniško zbirko Prijateljica. Marina isto zbirko omenja tudi z naslovom Napaka.

1917
Aprila se zakoncema rodi hči Irina.
Sergej je kot častnik 56. rezervnega regimenta nastanjen v Moskvi. Po začetku revolucije se pridruži Beli gardi. Marina se v upanju, da se bo znova sešla z možem, vrne v Moskvo, kjer v strahovitem pomanjkanju in lakoti ostane ujeta pet let. V tem času napiše vrsto pesmi, v katerih slavi bele, z naslovom Labodji tabor. Te pesmi so najbolj politično obarvane v vsem njenem opusu.
V tem obdobju neguje tesno prijateljstvo z igralko Sofjo Jevgenijevno Holliday, za katero napiše več gledaliških iger (Srčev fant, Metež, Fortuna, Kamniti angel, Prigoda, Feniks); pozneje pa o razmerju, piše v noveli Zgodba o Sonječki.

1919
Hčer Irino v hudi stiski in zaradi pomanjkanja odda v sirotnišnico. Prepričana je, da ji bo tam bolje.

1920
Irina februarja v sirotnišnici umre od lakote. Čeprav obstajajo pričevanja, da je bila Marina do mlajše hčere brezbrižna in krožijo celo govorice, da je z njo slabo ravnala, je ta dogodek za pesnico hud udarec in v njej vzbudi velikanski občutek krivde.

1921
Končno izve, da je njen mož, od katerega že leta nima nobenega glasu, živ.

1922→
S hčerko Aljo maja emigrira v Berlin, kjer se pridruži možu. Kljub temu da ostanejo le nekaj mesecev, tam izide vrsta njenih del, pesniški zbirki Ločitev in Pesmi Bloku, ter pesnitev Car-dekle.
Avgusta se preselijo na Češko. To je eno najplodnejših obdobij v njenem življenju. Objavi pet zbirk poezije, ob njih pa še številne pesnitve, drame in eseje. Elemente pravoslavnega bogoslužja in folklore združuje z modernističnim jezikom, navdih išče v 18. stoletju in ruski romantiki. To velja tudi za pesnitev Mladenič, ki jo dokonča proti koncu leta.
Ker družina ne more zbrati dovolj denarja za skupno bivanje v Pragi, se Marina in Alja preselita v bližnjo vas, Sergej, ki na Karlovi univerzi študira politiko in sociologijo, pa ostane v Pragi.

1923
V tem času se Cvetajeva zaplete v strastno afero s Konstantinom Rodzevičem, bivšim oficirjem. V emigrantskih krogih se o tem hitro razve. Vesti pridejo na ušesa tudi njenemu soprogu in ga skoraj strejo. Marina in Rodzevič se razideta leta 1923, njun razhod pa navdihne njeno Pesnitev Konca.

V praškem obdobju si začne dopisovati s Pasternakom. Čeprav ga ni pred tem nikoli srečala, se med njima razvije tesno prijateljstvo.

1924
Z družino se preseli v predmestje Prage.

1925→
Rodi se jima sin. Marina hoče dečka poimenovati po Pasternaku, vendar se Efron temu odločno zoperstavi. Poimenujeta ga Georgij, ona pa ga kliče Mur.
Sin je njen najljubši otrok, kot vse svoje moške ga ljubi obsesivno, Mur pa ji ljubezni ne vrača; po pričevanjih je razvajen in težaven otrok. Dvanajstletna Alja mora prevzeti vlogo materine pomočnice in zaupnice.
Preselijo se v Pariz, kjer v bedi preživijo nadaljnjih štirinajst let. Živijo predvsem od njenega pisanja, zato se začne vedno bolj obračati k prozi, saj ugotovi, da prinaša več denarja kakor poezija.
V pariških izseljenskih krogih se Cvetajeva ne počuti dobro in v njih ni naklonjeno sprejeta. Čeprav se je med revolucijo tudi v pesmih odločno postavila na stran belih, jo imajo za premalo kritično do Sovjetske zveze, zlasti pa ji zamerijo, da je napisala občudujoče pismo prosovjetsko orientiranemu pesniku Vladimirju Majakovskemu.
To, kar neupravičeno očitajo Marini, pa velja za njenega moža. Sergej Efron postaja sovjetom vedno bolj naklonjen. Tare ga hudo domotožje, vendar se vrnitve v Rusijo boji zaradi svoje preteklosti v Beli gardi. Sčasoma začne vohuniti za NKVD. Z njegovimi nazori se strinja tudi Alja.

1926
Pasternak Cvetajevo prek pisem seznani z Rilkejem, tudi z njim si začne Marina dopisovati. V tem trikotniku nastanejo Pisma leta 1926. Ko Rilke naslednje leto umre, v njegov spomin napiše Pesnitev Zraka.

1935
Po več kot dvanajstletnem dopisovanju jo v Parizu obišče Boris Pasternak.

1937
Alja se vrne v Sovjetsko zvezo. Pozneje istega leta ji sledil tudi Sergej: ker ga francoska policija povezuje z umorom nekdanjega sovjetskega agenta, najprej pobegne v republikansko Španijo, nato pa v Sovjetsko zvezo.

1939
Ob Hitlerjevem napadu na Češkoslovaško napiše Pisma Češki.
Tudi Cvetajeva se s sinom vrne v Sovjetsko zvezo.
Kot nekdanji emigrantki in intelektualki še iz predrevolucionarnih časov so ji zaprta vsa vrata, objavljati ne more. Že pred njeno vrnitvijo aretirajo njeno sestro, ki sicer preživi stalinizem, a se z Marino ne vidita nikoli več. Pozneje istega leta sta zaradi vohunjenja aretirana tudi Sergej in Alja. Izkaže se, da je bil Aljin zaročenec agent NKVD-ja in je vohunil za družino.

1941
Sergeja usmrtijo, Alja je obsojena na zaporno kazen. Po Stalinovi smrti zaradi pomanjkanja dokazov oba rehabilitirajo.
Marina in Mur sta evakuirana v Jelabugo. Večino družin sovjetskih pisateljev sicer preselijo v Čistopolj, a prošnjo Cvetajeve, da bi tja preselili tudi njiju s sinom, je zavrnjena. V Jelabugi se nimata s čim preživljati. Georgij za položaj krivi mater.
31. avgusta Marina stori samomor. Njeno obešeno truplo prevzame policija. Pokopljejo jo 2. septembra 1941 na jelabuškem pokopališču. Na pogreb ne pride nihče. Natančna lokacija groba še danes ni znana.