Kritike


Messaggero Veneto

Italija
23. 7. 2010

Prenesti na oder zgodbo, ki jo bolj kot akcija ženejo duševni boji človeka v primežu – vedno hujšem – obžalovanja, je tvegana stvar: toda Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane, laboratorij za umetniško raziskovanje in eksperimentiranje, ki ga imajo (po pravici) za enega slovenskih draguljev, si je v režiji Diega de Bree to drznilo storiti, in rezultat si zasluži vse pohvale. […]

Zločin in kazen torej znova oživi v gledališču, in to v obliki, ki je zmožna vznemiriti, celo presuniti: […] Rodion Romanovič Raskolnikov dovrši svojo dramo in se pred očmi gledalcev odreši na ogolelem odru, tako rekoč brez scenske opreme (edini scenski elementi, ki jim pripada naloga, da posredujejo različne življenjske faze, so stara miza in nekaj stolov, ovitih v meglice), ob čemer stavi na telesno izraznost, živčno podajanje besedila, krike, mimiko. Tega nesmrtnega antijunaka je utelesil izvrstni Matija Vastl, popoln igralec za trpečega Rodjo, ob njem pa sliko likov, ki oživljajo Zločin in kazen – naj tokrat v poklon tej sijajni produkciji Slovenskega mladinskega gledališča zapišemo naslov v slovenščini – sestavljajo drugi močni igralci. Intenzivna, ostra, velika predstava zaradi natančnosti detajlov, glasbene podlage, izbire simbolov ...

Lucia Aviani


Il Piccolo

Italija
24. 7. 2010

Z Zločinom in kaznijo Dostojevskega (genija, ki je navdihnil letošnjo gledališko sekcijo festivala) v gledališki verziji Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane v priredbi, režiji in scenografiji Diega de Bree in v dramaturgiji Tomaža Toporišiča smo na čedajskem Mittelfestu videli véliko gledališče. Intenzivna predstava izjemnega emotivnega učinka, z igralci, osredotočenimi na to, da bi občinstvu ponudili vse tančine dramske predloge, ki je glede na to, kako roman genialnega ruskega pisatelja prenaša v prepričljivo odrsko dogajanje, napisana nadvse učinkovito. Igra celotnega ansambla, ki je energičen, kompakten, do popolnosti utečen »stroj«, je optimalna. […] Čudovita priredba v eni najbolj hvaljenih predstav festivala in gotovo eno »najboljših« v sekciji, posvečeni dramskemu gledališču.

Alberto Rochira


Nezavisni dnevnik Vijesti

Črna gora
19. 7. 2010

Letos so umetniki iz Slovenije v Budvo prišli s predstavo Zločin in kazen po motivih romana F. M. Dostojevskega v režiji Diega de Bree, ki se je izkazala kot pravi gledališki dogodek in gotovo eden največjih adutov v letošnji festivalski gledališki ponudbi. V skoraj dveurni predstavi do popolnosti natančnega in sijajnega ansambla ljubljanskega SMG – Matije Vastla, ki je bil fantastičen Raskolnikov, naše stare znanke Olge Kacjan, ki igra njegovo mater, Sandija Pavlina kot Marmeladova, Marinke Štern, Željka Hrsa, Romane Šalehar, Olge Grad, Helene Peršuh, Borisa Kosa, Daria Varge, Uroša Mačka in Ivana Godniča – smo zagotovo videli eno najboljših inscenacij kultnega romana svetovne književnosti, kar jih je bilo v zadnjih dvajsetih letih narejenih v teh prostorih.

V. L.


Pobjeda

Črna gora
19. 7. 2010

Letos so umetniki iz Slovenije v Budvo prispeli s predstavo Zločin in kazen po motivih romana F. M. Dostojevskega v režiji Diega de Bree, ki so jo gledalci na prizorišču Terase med cerkvama pospremili z večminutnimi ovacijami.

Fantastični ansambel ljubljanskega gledališča, ene najbolj reprezentativnih gledaliških hiš v regiji, je tudi tokrat navdušil budvansko občinstvo, ponudil magistralno igro in nam ponudil »učno uro igralskih bravur«.

Gr. T.


vive.in

Bogota, Kolumbija
29. 3. 2010

Igralcem Slovenskega mladinskega gledališča bi človek najraje več minut ploskal, ker vsakič, ko stopijo na oder, tam pustijo svojo dušo. […] Čeprav vsi zavidljivo obvladajo gledališko tehniko, je tisti, ki v tej priredbi Zločina in kazni »ukrade« predstavo, iz očitnih razlogov Matija Vastl v vlogi Rodiona Romanoviča Raskolnikova. […]

To, kar počenja Slovensko mladinsko gledališče – ne potuje zaman vse leto po najpomembnejših svetovnih festivalih in prav oni so na Iberoameriški festival do zdaj pripeljali največ produkcij –, je gledališče v svojem najčistejšem izrazu. Brez izumetničenosti.

Laila Abu Shihab


www.unamiradacomplejagay.com

Bogota, Kolumbija
27. 3. 2010

Predstava Zločin in kazen se je s svojo strogo postavitvijo, impresivno igro, s ponavljajočimi se temeljnimi, a natančno uporabljenimi sredstvi (glas v offu, ki predstavlja glas zavesti ali glas stare oderuhinje iz onstranstva), z vrsto simbolov, vseskozi navzočih kot označevalcev (rdeče obarvane Rodionove roke, sekira, s katero je ubil oderuhinjo, in njen pogost suhi zvok, samovar, iz katerega se dviga dim), dekonstrukcijo tistih nekaj scenografskih elementov, ki so dopolnjevali igro igralcev – ter ob tem dajali vtis domišljenega gledališča absurda – izkazala kot priredba, s katero bi bil Dostojevski gotovo zadovoljen. […]

Ljudje niso odhajali, tu in tam pa sem videl kakšnega, ki je zakinkal. Na koncu smo številni vstali in dolgo ploskali, hoteli smo jim povedati, naj se še vrnejo, naj bodo še naprej del festivala, naj nas znova očarajo s predstavami kot Kraljica Margot ali Sen kresne noči …

Gustavo Puntila


El Nuevo Siglo

Bogota, Kolumbija
31. 3. 2010

Prejšnji ponedeljek – ob burnih ovacijah občinstva, ki je napolnilo dvorano – se je v gledališču Camarín del Carmen v Candelarii iztekla zadnja ponovitev Zločina in kazni. […]

Še en uspeh XII. izdaje Iberoameriškega festivala, ki, kakor se odvijajo stvari, dokazuje, da je nasledstvo Fanny Mikey prešlo v prave roke: Ani Marthi de Pizarro.

Emilio Sanmiguel


Delo

21. 4. 2009

Javno priznanje odrešilno


Režiserju in soustvarjalcem je uspelo v dobro poldrugo uro domišljeno zgoščenega, notranje intenzivnega in stopnjevanega dogajanja zaobjeti ključne postaje duševno ponotranjenega križevega pota »bivšega študenta« in nesrečnega morilca Rodiona Romanoviča Raskolnikova, in sicer od fragmentarno oživljenih družinskih oz. življenjskih okoliščin, ki so v medsebojnem družbenem součinkovanju (lahko) privedle do zločina, do posledičnega protagonistovega bolezenskega stanja, nenadzorovanih duševnih blodenj in telesnega trpljenja, ter njegovega zaključnega javnega priznanja zločina in (domnevnega) očiščenja. Os vsega dogajanja je vseskozi iz življenjskega ravnotežja »normalnežev« spahnjeni in izvzeti Raskolnikov, h kateremu se v otipljivi resničnosti ter hudih duševnih blodnjah kot vešče k luči zloslutno približujejo ter ga ponovno (zajpuščajo samega z njegovo resnico tako njegovi najbližji kakor tudi predstavniki oblasti in prevladujoče družbene večine »navadnih« ljudi. Raskolnikov na koncu obsedi sam sredi prizorišča s podobami s Kalvarije dotedanjega življenja v sebi, med katerimi se med seboj mešajo in relativizirajo spominske podobe (npr. zločina) in duševne Blodnje (npr. odrešilne zadnje večerje) ter puščajo gledalcem vso svobodo interpretacije.

Med protagonisti je bil skladno z uprizoritvenim konceptom ves čas v središču pozornosti Matija Vastl v nosilni vlogi Rodiona Romanoviča Raskolnikova, kije svoj lik fragmentarno gradil tako s prvinami pozunanjene in stilizirane uporniške telesne izraznosti, geste in grimase, kot tudi z nakazanimi odsevi globoko prikrite meditativnosti in samorazkrajajočega dvoma. V galeriji preostalih romanesknih likov, ki so bili tokrat predvsem v partnerski službi fragmentarnega dodajanja večje plastičnosti in prepričljivosti pogubnih notranjih vzgibov v nosilnem junaku, so opazni prispevki Sandija Pavlina v pretresljivi starčevski podobi Marmeladova, Romane Šalehar v vlogi njegove človeško ponižane in z globoko ljubeznijo odrešujoče hčerke Sofje, Marinke Štern v zadržano dostojanstveni podobi umorjene stare oderuhinje Aljone Ivanovne, Olge Kacjan v vlogi Rodionove polaščevalske in požrtvovalne matere Pulherije, Daše Doberšek v vlogi njegove ukročeno požrtvovalne, a nazadnje uporniške sestre Avdotje, Uroša Mačka kot Rodionovega prijatelja Dmitrija, Ivana Godniča v vlogi Raskolnikovu enakovredno strastnega sodnega preiskovalca in zaščitnika »navadnih« ljudi Porfirija ter Borisa Kosa v vlogi zvestega policijskega tajnika Zametova. Ostro stilizirane kreature Raskolnikovi viziji svobodnega posameznika nasprotnih »navadnih« ljudi so prispevali Olga Grad kot hišna Nastasja, Željko Hrs kot Avdotjin nesojeni ženin Lužin ter Dario Varga kot njen prejšnji snubec Svidrigajlov.

Slavko Pezdir


Radio Študent

22. 4. 2009

Metafizično razjasnjenje krivde


Izraba estetiziranih rešitev, kakršnih smo pri De Breii že (raz)vajeni, preprečuje poseganje onkraj nivoja predstave v brutalnost samega dejanja, ki bi postajalo samo sebi namen. Namesto tega z vzpostavljanjem znakovnega sistema, ki ga pogosto ohranja v zgolj nakazanem, podpira premočrtno jasen razplet. Komični odtenki pa, ki jih v subtilnih odmerkih prilepi posameznim likom, ne banalizirajo dogajanja, prej razigravajo statičnost. Ali pa v splošnem burkaškem vzdušju ob potokih vodke ironizirajo razklanost glavnega lika.

Optimalna prostorska umeščenost med podtalne oboke spodnje dvorane Mladinskega gledališča omogoča prehajanje med fantazmatskostjo in realnostjo krivde. Po začetnem ovijanju v temačnost in zamegljenost dogajalnega prostora, kjer iz globine nepričakovano vznikajo podobe preteklosti in sedanjosti, teža realnosti polagoma vedno bolj pritiska na celoto in s streznitvenim padcem v ostri svetlobi prepodi vsako nejasnost glede neizbrisljivosti zločina.

Poantiranost De Brea dosega z nepokoravanjem kronološkemu poteku dogajanja, kar omogoča svobodno kombinacijo posameznih izsekov, pa tudi z redukcijo obstranskih zgodb na minimum, ki je še potreben za efektivnost. Njihova vloga je omejena zgolj na materializacijo oziroma konkretizacijo polov notranje razklanosti, kar pa zadostuje tako za vzpostavljanje stališč kot za izrisovanje psiholoških portretov. Za obujanje ozadja pogosto zadostuje že gola prezenca lika, ostalo se odvija nadalje v glavi, najprej Raskolnikova, nato med publiko.

Takšen pristop se obrestuje seveda le z maksimalnim vložkom v detajlno govorico obličja, ki ga suvereno nadvladata Romana Šalehar kot Sonja in nesojeni ženin, Lužin, oziroma Željko Hrs. V sicer drugačni maniri pa izstopata tudi Sandi Pavlin v razmajani podobi Marmeladova in Matija Vastl v nosilni vlogi.

Nika Leskovšek


Radio Slovenija

21. 4. 2009

Režiser Diego de Brea je notranje plati vrhunske zgodbe o človeškem samopomilovanju in režiranju, intenzivno in kljub morečemu ogrodju subtilno nanizal predstavo, ki v dveh urah ne izgubi na verodostojnosti, kakovosti in iskrenemu občudovanju nekaterih scenskih rešitev. tisti, ki zgodbe o Razkolniku, ki ga razjeda in dokončno uniči greh uboja stare oderuhinje ne pozna, lahko mirno ugasne radio in odlomasti stran od civilizacije, ker v njej se skrivajo kosti, ki človeka ne oziraje na družbeno poreklo, premoženjsko stanje in druge okoliščine, zmorejo potisniti tako previdno do roba človeškega in še čez, da se mnogi, premnogi znajdejo pod težo bremena, ki jih spravi s sveta. V družbi, kot je bila carska Rusija, kjer je vrelo in pokalo od neskladij in nepravičnosti, je to še toliko bolj samoumevno. Pa vendar, je uboj, četudi je storjen v afektu ali v stiski sploh lahko opravičljiv? Filozofi bi se imeli o čem prerekati in vendar Raskolinikov s priznanjem, da je ubil starko ni opral krivde v sebi, četudi bi mu morebiti oblasti v pričujoči sprijeni civilizaciji podelile odpustek. A bog ne odpušča, kjerkoli že je in kakršenkoli obraz že ima. Vrhunsko je Raskolinikova upodobil Matija Vastl, brez slehernega kiksa je v sebi ponotranjil in na odru izkazal vse junakove, oziroma anti junakove poteze. Nisem še videl nobene vloge, ki bi jo tako čustveno intenzivno in popolno Vastl odigral. Tudi sicer je bil igralski ansambel v celoti zelo dober, posebej naj izpostavim Sandija Pavlina v vlogi obubožanega Marmeladova, Olgo Kacjan kot Raskolnikovo mater in Marinko Štern kot umorjeno oderuhinjo. Režiser Diego de Brea je učinkovito poskrbel tudi za scenske rešitve in oblikovanje luči. Svoje so dodali kostumi Marite Čopo in zvočna podoba Silva Zupančiča, sicer pa so za Zločin in kazen pomembni vsi detajli, ki predstavo naredijo tako temačno in tako veličastno hkrati. In to se je tudi zgodilo.

Tomaž Simon


Dnevnik

23. 4. 2009

Roman na pohodu


V svoji odrski zamisli podaja Diego de Brea (ob dramaturškem sodelovanju Tomaža Toporišiča) Raskolnikovo kaznivo dejanje na način prvinskega osredotočanja nanj, na celoto njegovega doživljanja, nastisnjenostin brezizhodnost njegovega položaja. (…)

Zgodba o umoru in z njim povezanih mukah je v usmerjenosti k razcepljeni duševnosti in opazovanju zdaj razrvanega postopanja nekdanjega študenta, sicer prikazana dovolj pregledno in predvsem v prvi polovici čvrsto. V značilnem režiserjevem slogu uprizoritev razgrne sosledje plastičnih prizorov, ti pa se, podloženi z izborom iz klasičnega glasbenega repertoarja (Silvo Zupančič), vpišejo v splošno vzdušje ustvarjene odrske ukleščenosti. Ob straneh vgrajena vrata, ki protagonista ne spuščajo iz prostora, v globini, zamegljeno oddaljena, a nase opozarjajoča pravoslavna ikona, v ospredju pa miza s kadečim se samovarjem - v to zatohlo okolje se počasi naseljuje vse več oseb (tudi ubita), vse bolj pa je te različne kraje dogajanja zavzemajoča »sobica« tudi nastlana: z raznimi predmeti, ki jih Raskolnikov v navalu neobvladanosti razmeče po tleh, a predvsem s hrano, ki jo režiser ponekod slikovito uporabi za posamezne odrske ponazoritve, na primer prepolovljeno lubenico za prikaz Sonjinega prostituiranja in s tem ubijanja lastnega telesa. (…)

In ko na odru ves čas navzoč Matija Vastl do najmanjšega trzljaja poosebi Raskolnikov nemir in Blodnje povzročajočo slabo vest, pa denimo Marinka Štern v vlogi oderuhinje, Sandi Pavlin kot zapiti Marmeladov ali Romana Šalehar kot njegova hči Sonja pustijo s svojimi pojavitvami močan interpretativni pečat.

Ana Perne


TV Slovenija

23. 04. 2009

Gledališka upodobitev Zločina in kazni je izrazito avtorska interpretacija Diega de Bree, ki v svojem prepoznavnem slogu zaznamuje celotno odrsko montažo slik, metafor in simbolov.

Celotno dogajanje ponazarjajo Raskolnikov dialog s samim seboj, romaneskni liki, ki se pojavijo ob njem, služijo za razvoj, propad in vstajenje občutljivega morilca, ki se žrtvuje, da bi odrešil svet. Mučijo ga občutki krivde. Prepričljivo ga odigra Matija Vastl.

Minimalistična uprizoritev s poudarkom na igralcu razpira večno aktualna vprašanja o dobrem in zlu, trpljenju in odrešenju, ljubezni in morali, o Bogu in človekovi svobodi. Interpreti so prepričani, da pravega Dostojevskega spoznaš v dialogih in zato je še posebej primeren za odrske priredbe.

Kraljici Margot, Somraku Bogov, Titu Androniku svobodni odrski raziskovalec Diego de Brea, ki ustvarja vse do zadnjega trenutka, dodaja še Zločin in kazen, ki mu kljub epskemu izvoru ne manjka dramatičnosti in konflikta. In seveda temnih plati človekove duše.

Marjana Ravnjak


EL NUEVO SIGLO

Bogota, 31. marec 2010

Zločin in kazen zasijal s prvovrstnim igralcem


Občinstvo kar ni moglo nehati slaviti ožarjene igre Matije Vastla v vlogi protagonista te klasike Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega

Prejšnji ponedeljek – ob burnih ovacijah občinstva, ki je napolnilo dvorano – se je v gledališču Camarín del Carmen v Candelarii iztekla zadnja ponovitev Zločina in kazni, predstave Diega de Bree (Ljubljana, 1969) iz leta 2006, ki je nastala po izvirniku Dostojevskega (1821–1881) […] in v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča.

To gledališče je prek prejšnjih izdaj festivala prehodilo že uspešno pot in ob XII. izdaji ni razočaralo. De Brea se ne zmoti, ko se obrne k enemu klasikov ruske literature XIX. stoletja, in tudi takrat ne, ko ga pogleda na viscontijevski klasični filmski način, še najmanj pa, ko vse te atavizme spusti skozi filter lastne ustvarjalnosti.

Igralsko gledališče v svoji najčistejši obliki

Postavitev je na videz, samo na videz, konvencionalna. Vendar ni takšna, kajti očesu bi lahko ušlo to, kar je očitno: da ni scenografije. De Brea se ne potrudi niti toliko, da bi oder Camarína, ki v ozadju nesramežljivo razkazuje celo visečo tribuno zaodrja, oblekel v zavese; po drugi strani pa si da veliko opraviti s svetlobo, ki jo je tudi zasnoval sam. Pri predstavi gre za »avtorsko gledališče«: de Brea je avtor zamisli, scenografskega koncepta (tudi nescenografija je scenografija) in luči, za oblikovanje stilskih kostumov pa je poskrbela Marita Ćopo. Sijajna ideja je bila tudi, da je kot lajtmotiv predstave uporabil Koncert št. 2 Rahmaninova.

V srčiki celotne produkcije pa je ožarjena igra Matije Vastla (Kranj, 1975), ki na odru potrjuje svoje široke filmske in gledališke izkušnje, vendar z nečim, česar ne smemo odpraviti z levo roko. Čeprav največja teža predstave, in seveda tudi zgodbe, počiva na njegovih ramenih, si v nobenem trenutku ne dovoli razkazovati svoje virtuoznosti, tako da si gromki aplavz občinstva prisluži v potu svojega obraza. Režiser od njega zahteva, da lik Raskolnikova poustvari v mešanici intenzivnega fizičnega, skoraj koreografskega izraza in introspekciji človeškega bitja, ki stoji na robu sveta patologije. Gledati njegovo igro je bilo eno največjih doživetij tega festivala.

V igralskem ansamblu je še nekaj stvaritev, ki izstopajo: Ivan Godnič kot sodni preiskovalec, Romana Šalehar kot Sonja in intenzivna oderuhinja Marinke Štern.

Režiserjev talent postane očiten, ko rekvizite omeji na nekaj stolov in preprosto mizo, na kateri se ves čas predstave kadi samovar, in nas osupi, ko se izogne realizmu bolj »eksplicitnih« prizorov in ga nadomesti z brutalno alegorijo razpolovljene lubenice, ki se pred nejevernimi gledalčevimi očmi spremeni v metaforo nasilja.

Še en uspeh XII. izdaje Iberoameriškega festivala, ki, kakor se odvijajo stvari, dokazuje, da je nasledstvo Fanny Mikey prešlo v prave roke: Ani Marthi de Pizarro.

Emilio Sanmiguel

vive.in

Pošast ali žrtev?


Igralcem Slovenskega mladinskega gledališča bi človek najraje več minut ploskal, ker vsakič, ko stopijo na oder, tam pustijo svojo dušo.

 

Čeprav vsi zavidljivo obvladajo gledališko tehniko, je tisti, ki v tej priredbi Zločina in kazni »ukrade«, iz očitnih razlogov Matija Vastl v vlogi Rodiona Romanoviča Raskolnikova.
Nočem izpasti nepravična, ker ne omenjam drugih, ki so brez dvoma zelo dobri, toda protagonistova igra je izvrstna. Gledalec si ne upa niti treniti z očesom, ker noče zamuditi transformacije Raskolnikova, tega, kako v sebi pretresa, ali je bil zločin, ki ga je zagrešil, zavrženo in brezumno dejanje, ali pa opravičuje umor stare oderuhinje, ki je nihče ne mara in katere odsotnost bodo gotovo opazili le redki; gledalec si še na uro boji pogledati, ker noče zamuditi niti trenutka blodenj Raskolnikova, tega, kako ne more ubežati pred lastno vestjo, kako halucinira.

Psihološko bistvo knjige Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega – ki je bila že več desetkrat prenesena na odrske deske in celuloid – se skozi ta lik manifestira v vsej svoji moči (Ali imajo nenavadni ljudje pravico do zločina? Ali sem, če nekoga ubijem, pošast ali žrtev?) in na silovitosti še pridobi prek elementov, ki jih v tej priredbi uvede Diego de Brea, režiser, ki se, kakor trdi programski listič, ki ga gledalci dobijo ob vstopu v dvorano, »počuti kot duhovni otrok« avtorja romana.

Simbolična podoba sekire, ki enako kot za umor lahko služi tudi za rezanje kruha; prizor posilstva Sonje z lubenico, ki jo moški trgajo na kosce, s krvjo omadeževane roke Raskolnikova nas lahko navsezadnje odbijejo ali se nam zagnusijo, vendar so čudoviti.
Scenografija je trezna, ozračje nabito in uporabljenih je nekaj zelo dobro umeščenih glasov iz offa. To, kar počenja Slovensko mladinsko gledališče – ne potuje zaman vse leto po najpomembnejših svetovnih festivalih in prav oni so na Iberoameriški festival do zdaj pripeljali največ produkcij –, je gledališče v svojem najčistejšem izrazu. Brez izumetničenosti.

Laila Abu Shihab

Trenutno ni terminov.