Radio Slovenija
9. 12. 2011Šeparovićeva predstava je kompleksen posodobljen triptih. Steče vzporedno s posnetkom in njegovim kopiranjem, ki ustvari odmik, ga podčrta s spomini akterjev prve postavitve, zlasti o gostovanju v Beogradu leta 1983, ko je na odru dejansko tekla kri, in nato v daljšem sklepnem delu mitraljira občinstvo z ostrimi vprašanji. O današnjih razmerah, odnosih, zaprtosti družbenih razredov, z izpraševanjem vesti o odgovornosti slehernika za bedo, izkoriščanje in nestrpnost, o vzvodih družbenih sprememb, o funkciji nasilja. Mlačnik in Hrs sta iz prve uprizoritve, Kos, Maček, Kaurin in Šef pa vlečejo z noro divjo, brezmejno energijo, ki pa ne povozi igralske preciznosti. Boris Kos, današnji Buto, je najmanj dosegel legendarnega Miloša Battelina. Eksplozivna mešanica gneva in upora, ki jo je jezni mladenič Taufer pred tremi desetletji zajel v prvem Sovražniku, ni popustila. Ne na odru ne v družbi. Takratni bes je miniral ideološko vlogo šole, današnji preplavlja dom in v krčih povezan svet ter ju maje v temeljih. Politično gledališče je marsikaj, a ta predstava ne le zadira v politiko, ampak se jo gre. Vendar, če v kleti Mladinskega odmevajo ista vprašanja kot v parku na Wall Streetu, pred našo borzo ali na zasedeni Filozofski, kaj to pomeni in kaj se nam piše?
Dušan Rogelj
Radio Študent
12. 12. 2011Tauferjeva uprizoritev iz leta 1982 velja za vizionarsko, za nekakšno arhivirano napoved sprememb. Princip igranja je kazal čas premen v gledališču, namesto varnega realizma sta vstopila hiperrealizem in navezovanje na performans. A za širšo javnost je bila najpomembnejša hvalnica izražanju individuuma. Takisto in drugače danes; iz zanimivih obratov v pasažah dokumentarnega in fikcijskega, grenak priokus prinaša opozarjanje na manko solidarnosti in ne individualizma, ter strukturno nasilje, ki visi nad nami kot abstrakcija. Saj ne samo da si zakrivamo oči, ampak ne znamo artikulirati imena in določiti podobe 'razrednih sovražnikov'.
Če se poslušalcu ne zdi, da bi predstava artikulirala kaj novega in bistveno drugače kot medijska poglavja vsakdana ali nekakšno novodobno agitatorstvo, je na mestu tolažba, da glede na vključeno samokritičnost igralcev, srednjega razreda, tudi refleksija dogajanja dobi nove razsežnosti. Odgovora nam ne ponudijo, vendar z vprašanji stopnjujejo izmišljeno 'jasnost' družbene napetosti do skorajda neprijetnega razpoloženja ob razodetju, da marsikaj ni več jasno. Kapitalizmu je namreč uspelo zabrisati sledi nasilja, pretepenim pa na razpolago ponuja zgolj groteskno zgražanje nad ustvarjeno praznino.
Vprašanje, kaj danes lahko doprinese gledališče in kaj pravzaprav je vloga gledališča, se s to in njej podobnimi predstavami artikulira na novo. In to ravno z dokumentarnim delom, z neposrednim izražanjem misli in utesnjujočo zahtevo do gledalca, da odgovarja na vprašanja, z razliko, da ta ni kot po navadi skrit za zaslonom računalnika. Gledališča in gledališčniki zopet stopajo med ljudi. Mogoče pa ni več daleč trenutek, ko se bodo gledališča po vzoru filofaksa zasedla in spremenila v diskusijske bastilje, ulice pa odre.
Z radikalizacijo današnjega družbenega stanja, z rekonstruiranim prikazom nasilja in nekaterih vzporednic s preteklostjo je Šeparoviću in igralcem z dokumentarnim pristopom uspelo oblikovati vprašanja, ki režejo v razliko med včasih in zdaj. S tem pa netijo iskre želja, da bi se veter kritike sistema s filozofske širil tudi pod krila drugih institucij.
Sonja Zlobko
portal MMC RTV Slovenija
11. 12. 2011Zares gre (naj bi šlo) tudi danes. Po intermezzu z »recitirano spominsko knjigo« se razredni sovražniki, opremljeni z obvezno masko protestnikov z Wall Streeta in privržencev gibanja 15o, kot interogatorji ter s portretom Slavoja Žižka na majicah vržejo med občinstvo, katerega nemočna pozicija je simbolizirana tudi s pručkami, na katerih morajo gledalci sedeti skoraj dve uri. Lahko bi jim – igralcem in režiserju namreč – očitali politikantstvo, prazno govoričenje in poskus učinkovanja s pozo, torej očitali bi jim lahko privzetje pozicije sodobnega uglajenega politika, ki zdravo živi. Neobrzdani bes, plaz kletvic, sredi katerega pa vendar odzvanjajo konstruktivne in s treznim razmislekom zaznamovane politične ideje subkultur z začetka osemdesetih, zamenja skorajda nekoliko dolgovezno zastavljanje vprašanj o sodobni družbi, politiki, o vlogi umetnosti ... A prav ta rahla dolgoveznost naredi predstavo za še boljši izvleček starega hiperrealističnega gledališča. Kajti prav ta umirjeni diskurz, zadušena in utišana radikalnost ter očitna dokajšnja nemoč jasnega postavljanja zahtev in pa političnih ciljev, ki jo sicer skušajo prikazati kot nujno izpeljavo vztrajanja pri demokratičnosti dialoga, skozi katerega naj bi se cilji šele izoblikovali, nas usmerja k dvomu o plodnosti teh najnovejših protestov. In prav zato se zdi nujno, da ob koncu Razrednega sovražnika morda nekoliko razočarano vprašamo, kam je izginila tista radikalnost, tisto skrajno artaudovstvo v teatru z začetka predstave. Tako mora biti. Ker je tudi radikalnost izginila iz protesta. Zato je predstava Razredni sovražnik, kot jo je postavil Borut Šeparović, kar najbolj inteligentna zgrabitev koncepta, ki ga je zastavil Williams in ki ga je v naš prostor prenesel Vito Taufer. Tako pa je tudi zaradi dobre izbire igralske ekipe. Še posebej pa zaradi Borisa Kosa, ki je sijajno nadomestil Battelina. Še več, Kos je iz anarhičnega grobijana ustvaril tisti elegantni preplet zaletavosti in drznosti, pa tudi zavedanja svoje nemoči in subtilnih, a nenehno prisotnih momentov dvoma o svojem boju, kakršen je zaznamoval najbolj kultne upornike (na odru, filmskem platnu in v dejanskem življenju) kova kot Marlon Brando.
Polona Balantič
Delo
14. 12. 2011Re-/de-/konstrukcijo Razredni sovražnik veže kopica intimnih vzgibov, ne le, ker se je del prvotne zasedbe (Marko Mlačnik in Željko Hrs) ponovno identificiral z nekdanjo vlogo, tudi zato, ker je na režiserju Borutu Šeparoviću izvirna uprizoritev pustila neizbrisen pečat. Pričakovati solidno odrsko oživitev bi bilo bržkone res naivno, toda Šeparović z dramaturgom Tomažem Toporišičem v rekonstrukcijskem smislu nekdanjo uprizoritev demolira tako rekoč v celoti. […] Z animalično nebrzdanim razdejanjem se (pogojna) odrska iluzija nepovratno preseka, konvencionalen rekonstrukcijski okvir se razbije, igralci zasedejo rampo, dialoški dvoboji se pričnejo. Izvirna uprizoritev se nenadoma znajde na secirni mizi spominov, ideoloških primerjav, hipnih improviziranih izsekov, pri čemer se obhaja še dodatna narativna plast, saj navzočnost večine nekdanjih članov interpretirajo Boris Kos (kot Miloš Battelino), Uroš Maček (kot Vojko Zidar), Blaž Šef (kot Pavel Rakovec) in Uroš Kaurin (kot Jožef Ropoša). Zavedanje neproduktivnosti nostalgije se sprevrže v razkačeno agitatorsko akcijo in v slalomu provokacij se s pozivi razstreljuje vse, od Wall Streeta do Borze, od nekdanjega upiranja do današnjega zgolj pogovarjanja (o tem), performativno se »raztrga« Žižek, preklinja demokracija (ki to ni), perverzira pop kultura, vse to kopičenje ekstremizma pa zapelje v vsebinsko opustošenje in izpraznjeno voljo za spremembe.
Uprizoritev se ne slepi, da lahko spremeni družbo in stališča obiskovalcev, leto 1982 je danes utopija in gledališki medij le še vetrc v viharju. Prepričevati že prepričane o temeljnih družbenopolitičnih uvidih in jih napeljevati k lastnemu angažiranju morda res ni gledališka revolucija, zato si lahko samo želimo, da bo uprizoritev segla tudi do tistega dela populacije, pri katerem so življenjska stališča še v nastajanju. Njim se utegne zgoditi učinkovita sodobna različica šok terapije iz »leta 1982«.
Zala Dobovšek