Delo
1. 10. 2011
Ustvarjalna senzibilnost igralca Ivana Peternelja se je v slovenski gledališki prostor danes že precej usidrala z njegovimi »izleti« onstran siceršnje repertoarne politike. Za topike, ki mu predstavljajo vrelišče tudi režijske in koreografske inspiracije, je pogosto značilno, da so v okviru širše kulturne produkcije pogosto prezrte ali premalo kritično zastavljene. To ni le nekakšen krik »deprivilegiranih« tem, Peterneljevo vsebinsko angažiranost poleg tega vseskozi zaznamujejo močne težnje po raziskovanju arhetipskih, nezavednih, sanjskih vzorcev, s čimer dogodke posreduje kot svojstvene vademekume po razčlenjeni zavesti in razsrediščeni racionalnosti.
Mladinsko gledališko uprizoritev Ribič in njegova duša ne definira le svoboden performativni pristop k svetu pravljic (kot nezgrešljivemu potencialu za vdor v kolektivno podzavest), temveč predvsem format odprtih simbolnih kodov in večpomenskega prostorskega markiranja. Prav temu pritiče scenografska govorica Eme Kugler, ki sili v minimalizem, materialno skromnost, ob čemer aktivira objektno večopravilnost in svoboščino razumevanja. Odmik od vsakršnega didaktičnega podtona in visoka stopnja priklicevanja intuitivnega razumevanja in individualne presoje sta bržkone ključna faktorja uprizoritve. Kaj si danes mladostniki predstavljajo pod pojmoma »duša« in »ljubezen«, je bržkone le vnetljiva iztočnica; razvojna pot v njuna konfliktna ali sozvočna razmerja se v pravljici Oscarja Wilda namreč izkaže za precej (pre)obloženo ekskurzijo v prepleteni svet mitologije in stvarnosti. V njej gre za tipično »mefistovsko« predajo duše za ceno lastne koristi, ki tudi tokrat kljub navidezni nedolžnosti že drsi v brezvestnost užitka in telesne nepotešenosti. Ribič (Blaž Šef) kot omamljena žrtev in Morska deklica (Tina Vrbnjak) kot poosebljeni rabelj, ki za svojo naklonjenost zahteva odstranitev izbrančeve ključne »človeške plati«, skleneta pričujočo navezo in zaljubljencu po nekaj neuspelih poskusih naposled s čarovniško pomočjo le uspe izkoreniniti svojo dušo (odreže si senco, po načelu »senca telesa je telo duše«).
V neodvisno, tvegano, pustolovsko in čarobno popotovanje Duše nas vsi trije izvajalci (Ivan Peternelj poleg pripovedovalske vloge vstopa še v štiri ostale) vpeljejo s številnimi rošadami likov, igralskim »kršenjem pravil« (pridih Wildovega siceršnjega cinizma), sprotnim scenskim funkcionalizmom premeščanja lokacij in sugestivno glasbo Alda Kumarja, ki s projekcijami Dušana Ojdaniča zapelje v dodatno neotipljivost in nadnaravnost uprizoritvenega jezika. Ribič in njegova duša je rahločutna uprizoritev – tako z vidika strukturne razdrobljenosti kot vsebinske zahtevnosti –, ki vabi k udeležbi osvobojenega zaznavanja in široke interpretativne dovzetnosti. Pri tem neagresivno, a zato nič manj kritično, obnavlja fundamente zapletenega spoprijemanja čustev in razuma, telesa in duha. Prav slednja naveza bo v kontekstu uprizoritvenega rezultata gotovo sčasoma našla še boljše ravnotežje.
Zala Dobovšek
Radio Slovenija 1
Dogodki in odmevi
30. 9. 2011
Wildova pravljica ter roman Slika Doriana Graya, oba iz leta 1891, v različnih žanrih dramatizirata staro vprašanje: Kaj je tisto največ, najbolj dragoceno, kar je človek pripravljen žrtvovati za izpolnitev svoje neustavljive težnje, želje, ambicije? To je človeškost sama, človekova duša; novoveški vzorec tega motiva je Goethejev junak Faust, ki zastavi dušo za spoznanje, kaj svet drži v tečajih. Dorian Gray se odpove duši v imenu mladosti in lepote. Ribič si jo odseka, da bi lahko ljubil morsko deklico, za potop v ljubezen je dovolj srce. Nesmrtna duša potuje po svetu in išče tisto nekaj, kar bi ribiča odtegnilo njegovi ljubezni. Ko ji ne uspe z modrostjo in bogastvom, ga pridobi s tem, česar njegova ljubljena nima. V izgnanstvu duše se izkaže, da ta nima vesti, da človekov moralni korektiv domuje v srcu, kar je vsaj za krščansko pojmovanje neobičajno. Kot tudi združitev in neločitev duše in srca v trenutku smrti. Peternelj je predstavo zasnoval kot kombinacijo pripovedi in igranih delov, v katerih trije protagonisti preigrajo do pet različnih vlog. Inscinacija z gibljivim modulom, domišljenimi kostumi, spretno uporabo luči je asketska, a v uprizoritvi pomiri. V rezultatu je to poetična, čista, subtilna predstava, ki jo odlikuje predvsem sinergija vseh njenih prvin ter izdelana duhovita in usklajena igra Tine Vrbnjak, Blaža Šefa in Ivana Peternelja. Dosežek, vreden žlahtne tradicije Slovenskega mladinskega gledališča.
Dušan Rogelj
TV Slovenija 1
Kultura
30. 9. 2011
Preprosta in minimalistična uprizoritev za tri igralce – Blaža Šefa, Tino Vrbnjak in Ivana Peternelja, ki je tudi avtor celotne gledališke adaptacije Wildove kompleksne filozofske pravljice, [...] je v tokratni izvedbi namenjena bolj odraslemu občinstvu kot otrokom. [...] Asketska predstava, očiščena vseh odrskih navlak, v kateri mitološka bitja zaživijo v vsej svoji lepoti in poetičnosti. Peternelj izpostavi hrepenenje in skušnjavo kot dva temeljna pojma Wildove pravljice, prepričan, da je svet, v katerem živimo, preveč plehek in preračunljiv, da bi lahko še verjeli v romantično občutenje življenja.
Marjana Ravnjak
Radio Študent
3. 10. 2011
Skušnjave duše
Pravljice so bile dolgo časa pripovedovane in ne pisane. Ivan Peternelj se je v predstavi za Mladinsko gledališče odločil ravno za potenciranje tega pristopa. Uprizoritev je temeljila na pripovedovanju, ki je neprestano prehajalo v igrani prikaz pripovedovanega. Blaž Šef in Tina Vrbnjak sta odigrala mnoge vloge, ki jih je z naracijo odpiral Peternelj kot pripovedovalec. Ti prizori so delovali kot pasaži, s katerimi je pripovedovalec podaljšal svoje besede v oprijemljivo.
Minimalistične, a izjemno zanimive rešitve prostora Eme Kugler s scenografskimi projekcijami, osvetlitvijo in premikajočo se platformo so gledalce vodile po različnih deželah Orienta. Če se postavlja vprašanje, zakaj bi skušnjavo iskali ravno tam, se odgovor skriva v času Wilda. Takrat je bila ideološka invazija Orienta, ki jo danes poznamo pod pojmom orientalizem, na vrhuncu. A eksotični kičastosti, ki bi lahko zaobjela preteklo aktualnost, se je kostumografinja Barbara Stupica izognila z majhnimi detajlnimi predmeti, ki so kontekstualno nakazovali prostor. Pri tem je v ospredju na poteh domišljije ostajala pripovedovana beseda.
Dramaturgija je z glavnimi elementi prehajanja med pripovedništvom in njegovim podaljškom, igranim, povsem ustrezala sporočilnosti, kot so si jo zamislili. Nič moralizirajočega pravzaprav ni bilo čutiti, samo tu in tam je bila neposredno nagovarjana publika, a ne moteče vsiljivo. Samo malo nepotrebno. Glede na žanr literarne osnove in razbranega koncepta uprizarjanja namreč rahlo neefektivno. Takšni šumi programa domišljije so nas v trenutkih vračali v obstoječo sedanjost in nagovarjali na aktualnost predstave.
Slednjo bi preprosto lahko označili za iskanje izgubljene duše v sodobnem času. Samo pomislite na kaotična sporočila duhovnih gibanj, ki nas prepričujejo, da je vse človeštvo izgubilo stik z našim abstraktno-esencialnim. In mogoče je ravno zaradi neskončne poplave takšnih instantnih bedastoč, ki smo je deležni, to skorajda odveč. V tem primeru bi bilo pravljico bolje zastaviti po principu računalniških iger s preprosto grafiko, kar bi dalo priokus humornega, nenavadnega in ironično nasprotnega.
Lahko pa pozornost obrnemo na sporočilno, ki se zdi danes veliko bolj umestna in se navezuje na spisano v prvem delu sestavka. Skušnjava posameznika, da mu zavlada materializirani Jaz, ki bi ga po Wildu zastopala duša in ne predanost Drugemu, je sodobna srhljiva slika sveta, naslovljena razbiti individualizem. In če se tukaj navežemo na že omenjenega Foucaulta, je jasno, da je ravno duša oz. Wildovski Jaz tista, ki omogoča in mapira polja moči. Torej, dragi poslušalci, reši nas lahko srce.
Če je z dušo in srcem res tako, tudi Sonja Zlobko odreže svojo senco.
Sonja Zlobko
27. 11. 2011
Filozofska, barvita in minimalistična pravljica, v kateri številne like odigrajo trije vsestranski protagonisti (Ivan Peternelj, Blaž Šef in Tina Vrbnjak), se loteva lepote, strasti, modrosti, bogastva in ljubezni v njihovih dobrih in slabih, demonskih oblikah. […] V predstavi, v kateri se kot rdeča nit kažeta hrepenenje in skušnjava, zaživijo številna mitološka bitja, na majhnem odru se tako rekoč pred očmi gledalcev menjavajo scene, kostumi, liki. Vse to zaživi skladno in v vsej svoji lepoti in pravljičnosti ter občinstvo na krilih domišljije odnese v neke druge svetove nezavednega.
Vilma Prezelj
Predstavi s kar najmanjšo količino rekvizitov in minimalno sceno, ki jo predstavlja premični podij, stoječi val in nekaj projekcij, uspe čudovito izraziti pestrost pravljičnega dogajanja. Kaj ni tako, da pravljica zahteva in pričakuje še lep del domišljije pri poslušalcu? Bližina igralcev in nekaj posrečenih kretenj tudi potegne publiko, da se počuti kot sredi dogajanja. Predvsem pa povabi vse navzoče k razmisleku o tem, kaj bi duša brez srca, brez ljubezni.
br. Miran Špelič
1. 10. 2011
Ustvarjalna senzibilnost igralca Ivana Peternelja se je v slovenski gledališki prostor danes že precej usidrala z njegovimi »izleti« onstran siceršnje repertoarne politike. Za topike, ki mu predstavljajo vrelišče tudi režijske in koreografske inspiracije, je pogosto značilno, da so v okviru širše kulturne produkcije pogosto prezrte ali premalo kritično zastavljene. To ni le nekakšen krik »deprivilegiranih« tem, Peterneljevo vsebinsko angažiranost poleg tega vseskozi zaznamujejo močne težnje po raziskovanju arhetipskih, nezavednih, sanjskih vzorcev, s čimer dogodke posreduje kot svojstvene vademekume po razčlenjeni zavesti in razsrediščeni racionalnosti.
Mladinsko gledališko uprizoritev Ribič in njegova duša ne definira le svoboden performativni pristop k svetu pravljic (kot nezgrešljivemu potencialu za vdor v kolektivno podzavest), temveč predvsem format odprtih simbolnih kodov in večpomenskega prostorskega markiranja. Prav temu pritiče scenografska govorica Eme Kugler, ki sili v minimalizem, materialno skromnost, ob čemer aktivira objektno večopravilnost in svoboščino razumevanja. Odmik od vsakršnega didaktičnega podtona in visoka stopnja priklicevanja intuitivnega razumevanja in individualne presoje sta bržkone ključna faktorja uprizoritve. Kaj si danes mladostniki predstavljajo pod pojmoma »duša« in »ljubezen«, je bržkone le vnetljiva iztočnica; razvojna pot v njuna konfliktna ali sozvočna razmerja se v pravljici Oscarja Wilda namreč izkaže za precej (pre)obloženo ekskurzijo v prepleteni svet mitologije in stvarnosti. V njej gre za tipično »mefistovsko« predajo duše za ceno lastne koristi, ki tudi tokrat kljub navidezni nedolžnosti že drsi v brezvestnost užitka in telesne nepotešenosti. Ribič (Blaž Šef) kot omamljena žrtev in Morska deklica (Tina Vrbnjak) kot poosebljeni rabelj, ki za svojo naklonjenost zahteva odstranitev izbrančeve ključne »človeške plati«, skleneta pričujočo navezo in zaljubljencu po nekaj neuspelih poskusih naposled s čarovniško pomočjo le uspe izkoreniniti svojo dušo (odreže si senco, po načelu »senca telesa je telo duše«).
V neodvisno, tvegano, pustolovsko in čarobno popotovanje Duše nas vsi trije izvajalci (Ivan Peternelj poleg pripovedovalske vloge vstopa še v štiri ostale) vpeljejo s številnimi rošadami likov, igralskim »kršenjem pravil« (pridih Wildovega siceršnjega cinizma), sprotnim scenskim funkcionalizmom premeščanja lokacij in sugestivno glasbo Alda Kumarja, ki s projekcijami Dušana Ojdaniča zapelje v dodatno neotipljivost in nadnaravnost uprizoritvenega jezika. Ribič in njegova duša je rahločutna uprizoritev – tako z vidika strukturne razdrobljenosti kot vsebinske zahtevnosti –, ki vabi k udeležbi osvobojenega zaznavanja in široke interpretativne dovzetnosti. Pri tem neagresivno, a zato nič manj kritično, obnavlja fundamente zapletenega spoprijemanja čustev in razuma, telesa in duha. Prav slednja naveza bo v kontekstu uprizoritvenega rezultata gotovo sčasoma našla še boljše ravnotežje.
Zala Dobovšek
Radio Slovenija 1
Dogodki in odmevi
30. 9. 2011
Wildova pravljica ter roman Slika Doriana Graya, oba iz leta 1891, v različnih žanrih dramatizirata staro vprašanje: Kaj je tisto največ, najbolj dragoceno, kar je človek pripravljen žrtvovati za izpolnitev svoje neustavljive težnje, želje, ambicije? To je človeškost sama, človekova duša; novoveški vzorec tega motiva je Goethejev junak Faust, ki zastavi dušo za spoznanje, kaj svet drži v tečajih. Dorian Gray se odpove duši v imenu mladosti in lepote. Ribič si jo odseka, da bi lahko ljubil morsko deklico, za potop v ljubezen je dovolj srce. Nesmrtna duša potuje po svetu in išče tisto nekaj, kar bi ribiča odtegnilo njegovi ljubezni. Ko ji ne uspe z modrostjo in bogastvom, ga pridobi s tem, česar njegova ljubljena nima. V izgnanstvu duše se izkaže, da ta nima vesti, da človekov moralni korektiv domuje v srcu, kar je vsaj za krščansko pojmovanje neobičajno. Kot tudi združitev in neločitev duše in srca v trenutku smrti. Peternelj je predstavo zasnoval kot kombinacijo pripovedi in igranih delov, v katerih trije protagonisti preigrajo do pet različnih vlog. Inscinacija z gibljivim modulom, domišljenimi kostumi, spretno uporabo luči je asketska, a v uprizoritvi pomiri. V rezultatu je to poetična, čista, subtilna predstava, ki jo odlikuje predvsem sinergija vseh njenih prvin ter izdelana duhovita in usklajena igra Tine Vrbnjak, Blaža Šefa in Ivana Peternelja. Dosežek, vreden žlahtne tradicije Slovenskega mladinskega gledališča.
Dušan Rogelj
TV Slovenija 1
Kultura
30. 9. 2011
Preprosta in minimalistična uprizoritev za tri igralce – Blaža Šefa, Tino Vrbnjak in Ivana Peternelja, ki je tudi avtor celotne gledališke adaptacije Wildove kompleksne filozofske pravljice, [...] je v tokratni izvedbi namenjena bolj odraslemu občinstvu kot otrokom. [...] Asketska predstava, očiščena vseh odrskih navlak, v kateri mitološka bitja zaživijo v vsej svoji lepoti in poetičnosti. Peternelj izpostavi hrepenenje in skušnjavo kot dva temeljna pojma Wildove pravljice, prepričan, da je svet, v katerem živimo, preveč plehek in preračunljiv, da bi lahko še verjeli v romantično občutenje življenja.
Marjana Ravnjak
Radio Študent
3. 10. 2011
Skušnjave duše
Pravljice so bile dolgo časa pripovedovane in ne pisane. Ivan Peternelj se je v predstavi za Mladinsko gledališče odločil ravno za potenciranje tega pristopa. Uprizoritev je temeljila na pripovedovanju, ki je neprestano prehajalo v igrani prikaz pripovedovanega. Blaž Šef in Tina Vrbnjak sta odigrala mnoge vloge, ki jih je z naracijo odpiral Peternelj kot pripovedovalec. Ti prizori so delovali kot pasaži, s katerimi je pripovedovalec podaljšal svoje besede v oprijemljivo.
Minimalistične, a izjemno zanimive rešitve prostora Eme Kugler s scenografskimi projekcijami, osvetlitvijo in premikajočo se platformo so gledalce vodile po različnih deželah Orienta. Če se postavlja vprašanje, zakaj bi skušnjavo iskali ravno tam, se odgovor skriva v času Wilda. Takrat je bila ideološka invazija Orienta, ki jo danes poznamo pod pojmom orientalizem, na vrhuncu. A eksotični kičastosti, ki bi lahko zaobjela preteklo aktualnost, se je kostumografinja Barbara Stupica izognila z majhnimi detajlnimi predmeti, ki so kontekstualno nakazovali prostor. Pri tem je v ospredju na poteh domišljije ostajala pripovedovana beseda.
Dramaturgija je z glavnimi elementi prehajanja med pripovedništvom in njegovim podaljškom, igranim, povsem ustrezala sporočilnosti, kot so si jo zamislili. Nič moralizirajočega pravzaprav ni bilo čutiti, samo tu in tam je bila neposredno nagovarjana publika, a ne moteče vsiljivo. Samo malo nepotrebno. Glede na žanr literarne osnove in razbranega koncepta uprizarjanja namreč rahlo neefektivno. Takšni šumi programa domišljije so nas v trenutkih vračali v obstoječo sedanjost in nagovarjali na aktualnost predstave.
Slednjo bi preprosto lahko označili za iskanje izgubljene duše v sodobnem času. Samo pomislite na kaotična sporočila duhovnih gibanj, ki nas prepričujejo, da je vse človeštvo izgubilo stik z našim abstraktno-esencialnim. In mogoče je ravno zaradi neskončne poplave takšnih instantnih bedastoč, ki smo je deležni, to skorajda odveč. V tem primeru bi bilo pravljico bolje zastaviti po principu računalniških iger s preprosto grafiko, kar bi dalo priokus humornega, nenavadnega in ironično nasprotnega.
Lahko pa pozornost obrnemo na sporočilno, ki se zdi danes veliko bolj umestna in se navezuje na spisano v prvem delu sestavka. Skušnjava posameznika, da mu zavlada materializirani Jaz, ki bi ga po Wildu zastopala duša in ne predanost Drugemu, je sodobna srhljiva slika sveta, naslovljena razbiti individualizem. In če se tukaj navežemo na že omenjenega Foucaulta, je jasno, da je ravno duša oz. Wildovski Jaz tista, ki omogoča in mapira polja moči. Torej, dragi poslušalci, reši nas lahko srce.
Če je z dušo in srcem res tako, tudi Sonja Zlobko odreže svojo senco.
Sonja Zlobko
Nedelo
27. 11. 2011Filozofska, barvita in minimalistična pravljica, v kateri številne like odigrajo trije vsestranski protagonisti (Ivan Peternelj, Blaž Šef in Tina Vrbnjak), se loteva lepote, strasti, modrosti, bogastva in ljubezni v njihovih dobrih in slabih, demonskih oblikah. […] V predstavi, v kateri se kot rdeča nit kažeta hrepenenje in skušnjava, zaživijo številna mitološka bitja, na majhnem odru se tako rekoč pred očmi gledalcev menjavajo scene, kostumi, liki. Vse to zaživi skladno in v vsej svoji lepoti in pravljičnosti ter občinstvo na krilih domišljije odnese v neke druge svetove nezavednega.
Vilma Prezelj
Družina
27. 11. 2011Predstavi s kar najmanjšo količino rekvizitov in minimalno sceno, ki jo predstavlja premični podij, stoječi val in nekaj projekcij, uspe čudovito izraziti pestrost pravljičnega dogajanja. Kaj ni tako, da pravljica zahteva in pričakuje še lep del domišljije pri poslušalcu? Bližina igralcev in nekaj posrečenih kretenj tudi potegne publiko, da se počuti kot sredi dogajanja. Predvsem pa povabi vse navzoče k razmisleku o tem, kaj bi duša brez srca, brez ljubezni.
br. Miran Špelič