O govoricah

Avtor, ki v svojih analizah avtentično povezuje lacanovsko psihoanalizo, Heglovo filozofijo in družbeno kritiko si je v svojem nastopu uvodoma zastavil vprašanje razmerja med doxo (mnenjem) in episteme kot vedenjem ali znanjem, ob tem navedel Sokrata in njegovo sodbo ter obsodbo, ki je bila, kot pravi Dolar, izrečena na podlagi mnenj oziroma govoric. Predstavitev klasikov svetovne književnosti, ki so v svojih delih tako ali drugače izpostavili pomen govoric, seje nadaljevalo s Hamletom, ko ta na podlagi čenč v klošter pošilja Ofelijo, podobno neizmerno moč klevetanja pa je Dolar poiskal v še enem znamenitem tekstu Williama Shakespeara z naslovom Henrik IV. Sledila je filigranska predstavitev odlomka iz Rossinijeve opere Seviljski brivec in lucidna analiza dela romana Mrtve duše Nikolaja Vasiljeviča Gogolja ... Morebiti najbolj presenetljivo delo, ki že uvodoma starta prav na podlagi klevetanj govoric, je Kafkov Proces. Josef K. pravzaprav ni ničesar storil napak, a je bil na sodišče povabljen zgolj in samo na podlagi tračev. […] Nenazadnje velja v sklepnem delu še izpostaviti, da z esejistično-gledališko zastavljenima deloma Antigona in O govoricah filozofija sprejema izziv, izziv moderne dobe in na ta način tvega ter stopa na mesto, ki ga je nekoč že posedovala: na oder, v prenesenem smislu na trg (agora) in med ljudi.

Dolar, eden bolj znanih filozofov slovenske psihoanalitične šole, stoji za katedrom in prebira svoj esej v petih točkah, pri čemer se vsake toliko naveže na primer iz literature, ki ga nato Šef ilustrira s kratkim gledališkim prizorom. Dolar tako ostaja v poziciji privzdignjenega filozofa, medtem ko Šef privzame vlogo nekakšnega dvornega norčka, ki vzvišene misli filozofa razrahlja in razigra. Obravnavana tematika je tako podvojena v razdelitvi vlog: Dolar je tisti, ki na govorice gleda iz daljave in s svojim diskurzom stremi po Resnici, medtem ko Šef govoriči, se zafrkava in nas zabava. Govorice nas zabavajo, resnica pa dolgočasi; resnica potrebuje govorice, da ostaja sveža in čila, govorice pa potrebujejo vsaj drobec resnice, da ohranjajo neko osnovno relevantnost in smer.