Ariol

Plesno-gibalno-glasbeno-gledališki predstavi, ki z natančno odmerjenim občutkom za preigravanje različnih gledaliških zvrstnosti in komunikacijo med počlovečenimi živalskimi liki z maskami […], na prizorišču soočanja z zagatami odraščanja na zelo mehek način, v varnem okolju doma in šole pometeta s predsodki in splošnimi prepričanji o drugih in različnih. Čeprav je igra poudarjeno fiktirana, kar omogoča učinke komičnosti in duhovitosti, pa predstava ne zaide v banalnosti ali poenostavljanja, saj je pristop, naj si gre za prikaz ozračja družinskih odnosov ali razigrane šolske atmosfere […], vedno premišljeno sveže inovativen, kar velja tudi za urejanje prostora, ki dogajanje še dodatno razigra z uporabo večnamenskih scenografskih elementov, med katerimi je mesto našla tudi otroška risba, in glasbo, ki pomaga udejanjati tempo bliskovite menjajočih se doživetij na meji med fantazijo in resničnostjo, ki ni ločena od aktualne družbene tematike.

Začetek obeh predstav razgrne nastopajoče like in njihove glavne značilnosti, ki jih je igralska zasedba celostno osvojila – počlovečene živali komično upodobijo s prepoznavno živalsko gestiko, napolnjeno z individualnimi karakternimi lastnostmi njihovih osebnosti. Med njimi posebej izstopajo Ariol (Blaž Šef), ki ga razvnemata otroška navihanost in bogat svet njegove domišljije, s čimer poskrbi za številne trke realnosti in fantazijskih predstav, najpogosteje povezanih s sošolko Petulo, kravico, v katero je zaljubljen; Petula (Klara Kastelec), samostojno in močno dekle, ki je energični temperament podedovala po očetu, biku z juga; Ariolov ata (Ivan Peternelj), trezni spremljevalec Ariolove igre, nemalokrat se mu tudi igrivo pridruži; Ariolova mama (Janja Majzelj), ki pozna vse Ariolove zvijače in jih nežno usmerja v njegovo dobro; ter muha Brenča, razpeta med smešno odličnjakinjo in otožno zaljubljenko, ki ji Ariol ne vrača naklonjenosti (Nika Ivančič). Zgodbe iz oslovske vsakdanjosti, ki so poznane tako mlajši kot tudi starejši publiki, so podane zabavno in sproščeno, brez žugajoče izražene poante ali nauka.

Predstave, ki bi si vzele za izhodišče strip – zlasti strip za otroke –, so pri nas redke. Predstava Ariol v dveh delih v tem pogledu prinaša nekaj svežega ter s tem odpira nekatera zanimiva vprašanja o formi: strip kot vizualno-besedilni medij temelji na risbi ter izmenjavi replik in lahko učinkuje podobno kot klasična dramska predloga – besedilo predstave je mogoče 'povzeti' po replikah v stripu obenem pa risba ponuja dobro izhodišče za scenografijo in kostumografijo. Ariol načrtno ohranja stik z medijem, ki si ga jemlje za podlago, obenem gradi most do še ene forme, in sicer performativne forme skeča, ki je blizu kratkim stripovskim 'epizodam'. Skeč je prav tako forma, ki je v otroških predstavah redkejša, a dobro učinkuje – kratke enote ohranjajo pozornost, obenem pa seznanjajo otroka z nelinearnim narativom.