Kritike
SiGledal
21. 10. 2010
(ob predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!)
Draga Potočnjak pa igralsko izstopa z nepopustljivostjo globoke žalosti in predsmrtnega strahu ob pripovedi o lastni tragični smrti, ki vztraja tudi v protivojni pesmi Rada Šerbedžije, ko se z altovsko nižino spušča v brezno občutij kot zver, ki rjove v gluhi čas leto pred vojno. Tudi ko reprezentira samo sebe, Dragico Potočnjak per se, z nepopustljivostjo brani sebe v medsebojnem obračunavanju z igralskimi kolegi, telesno ostaja mirna, obvladuje svoj vrelec v telesu, zato pa je toliko bolj obrazno aktivna, osrediščena na oči in usta – najpomembnejša medija v komunikaciji, skozi katera si Potočnjakova sploh dovoli vreti, da bi izrazila svoj kredo, pri tem pa ohranila svojo človeškost in moč.
Katarina Koprivnikar
Literatura
2010
(o predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!)
Ne da bi pretirano pojasnjeval, naj navedem predstavo Slovenskega mladinskega gledališča
Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! v režiji Oliverja Frljića, ki […] kaže na možnost političnega gledališča danes in jo najde v samem igralcu kot maksimalno prezentni, a tudi, kako naj rečem, travmatični, trpeči, razdraženi eksistenci, ki jo najlepše (no, izraz ni pravi, saj ne gre za nič lepega) uteleša zaključni nastop
Drage Potočnjak, ki me je v resnici pretresel.
Blaž Lukan (v intervjuju)
Dnevnik
12. 5. 2008
(ob predstavi Malfi)
Zato je – povedano z Aristofanom – namesto filozofične modrine glavni in domnevno nepredvideni odvod posodobljene Vojvodinje Malfijske sofistično preigravanje »megle«, v kateri se lahko najbolje orientirajo igralke, ki jim vloga pušča vsaj malo prostora za samoironijo in karikiranje. V tem pogledu izstopa
Draga Potočnjak kot neutrudna, emancipirana Sufleza.
Ignacija J. Fridl
Delo
11. 5. 1998
(ob predstavi Deklica in kontrabas)
»Junakinja« te redkobesedne poetične slikanice je Deklica, ki jo igra
Draga Potočnjak; v glavi kot da ima nekakšen neprestan (intuitiven) načrt in v prostoru vztrajno išče smisel in red. Potočnjakova je v svoji interpretaciji našla intenziven notranji pogled, ne zanima je pojavnost kot taka, temveč vselej išče stik, odnos z njo. Neponovljiv je njen kontakt z Zajcem …
Blaž Lukan
Večer
17. 4. 1996
(ob predstavi Slepe miši)
Poglavitni zaslužni za to, da je besedilo (…) zaživelo (…), pa sta igralki (…) Ljerka Belak in
Draga Potočnjak. (…) druga je delovala zunanje nemirno, živčno, popadljivo, vendar notranje svetlo, celo razžarjeno. Obe pa sta ustvarili tisto dogajanjsko pristnost, ki je opozarjala na življenjsko prepričljivost dramsko obravnavanega problema.
Lojze Smasek
Dnevnik
24. 1. 1991
(ob predstavi Krokar)
Demonično, hlastno ljubečo se Ligeio je igrala
Draga Potočnjak (tudi učinkovito komična Mati-Desdemona); v soigri z Ivanim Rupnikom pa je kot predmet bizarno interpretirane čutne naslade oblikovala imeniten prizor.
Jernej Novak
Tribuna
1988
(ob predstavi Balkon)
Sploh je značilnost predstave
Balkon, da je večina igralcev našla eno svojih najboljših stvaritev. Dragica Potočnjak, katere del vloge je spominjal na divji ples kurtizane (Tina Turner) iz filma Tommy, intimnejši del pa, v prizoru z Damjano Černe, na dobrikajočo se mačko …
Makar Čudra
