Kritike
portal Siol.kultura
8. 3. 2011
(ob predstavi Pohujšanje v dolini šentflorjanski)
Ravno nasprotna je ekstremna preobrazba Janje Majzelj v hudiča. Morda nenačrtovano, a lahko bi rekel, da je predstava nekako grajena okoli njenega lika. Majzljeva je kot Zlodej nerazpoznavna, njena prezenca na odru je močna, njen francoski naglas preveč karikiran, a zato tudi izredno svež in za njeno vlogo več kot dobrodošel. Zlodejevo spogledovanje z »boljšimi« polovicami prebivalcev doline Šentflorjanske je nabito z erotičnostjo, vsaka ženska (sploh županja) se mu vrže pred kolena in postane njegova. Še pekel sam bi s tem hudičem deloval kot kraj za izvrstno zabavo. Monolog Janje Majzelj pred rdečo zaveso v soju sveč o tem, kaj kdo je in ni, je delo gledališke mojstrice.
Igor Đukić
Delo
22. 5. 2010
(ob predstavi Vampir)
Prvinsko radoživost in neukročenost človekovih čutov in čustev so z individualno izostreno in prepoznavno govorno, pevsko ter telesno gibalno in plesno izraznostjo intenzivno prenesli na prizorišče
Primož Bezjak v naslovni vlogi demonično temnega in usodno polaščevalskega Mladeniča,
Janja Majzelj v vlogi erotično uročene in omrtvičene dvojne žrtve Marusje in
Uroš Kaurin v naivno svetlih in lepih žrtvenih vlogah Marusjinega bratca in moža barina.
Slavko Pezdir
Delo
16. 9. 2009
(ob predstavi Sla)
Odrsko in globlje vsebinsko nasprotje njegovi [Borisa Kosa] neobrzdani in samouničevalni temni življenjski sli pomenljivo prinaša
Janja Majzelj v nedolžno beli eterični podobi plesalke in baletke C, ki jasnovidno sluti odrešitev pred brezplodnim životarjenjem okoli ene same osi (spolnosti, erotike) ter sovraštvom do sebe, srečo in svobodo šele po smrti.
Slavko Pezdir
Delo
17. 9. 2007
»Bodi zvezda!«
(ob predstavi Kok ti men zdej dol visiš)
V začrtanem svetu uprizoritve se najbolje znajdejo tisti igralci, ki golemu posnemanju najstniškega sveta ali njegovi rahli parodiji dodajajo […] ostrino. Prva je gotovo
Janja Majzelj, ki celoten zaplet sproži, nekakšna peklenska zvodnica, do kraja živa in avtentična, tako rekoč punca z ulice, ki nas z navidezno spreobrnitvijo na koncu ne more pretentati – imperativu slave in klicu »Bodi zvezda!« se je težko izmakniti.
Blaž Lukan
Delo
16. 3. 2006
(ob predstavi Ena in druga)
Janja Majzelj je tista, ki hoče, a hkrati noče, na meji joka pa tik pred (po)smehom, v iskanju bližine, a tesne do bolečine, in ta bi ji edina dokazala, da je; Janja je na odru do kraja »doma«, igra tako z (drobnim) telesom kot z natančno doziranimi detajli, neki njen – denimo – pogled postrani na sogovornika je neponovljiv, neopisljiv.
Blaž Lukan
25. 10. 2006
Janja Majzelj k vlogama Mile in Elaine pristopa strateško: najprej nas zvabi v varno zavetje komičnega, potem pa nas – nič hudega sluteče – sooči s trpko resnico svojih likov v trenutku, ko nanjo nismo zares pripravljeni. Vlogo Mile gradi z realističnimi igralskimi postopki, barvitost pa ji zagotavlja z izvirnimi naturalističnimi detajli, zaradi katerih postane v prizorih »čudežno« vidna, navzoča. Vlogo Elaine vzpostavlja na predpostavki, da temu dekletu, ki ga povsem okupira materina posesivnost, ne ostaja nič sebe za druge, zato je zanjo vsak odnos nemogoč. Resnično prisotna postane šele v območju bolečine, zato zgodba Elaine prerase v enega od univerzalnih pogledov na sodobnega posameznika.
Strokovna žirija Borštnikovega srečanja
Delo
9. 3. 2004
(ob predstavi Učna ura)
Tu je njegova učenka kot sodobna najstnica, polna tipičnih mladostnih »tikov«, temperamentne in lahkotne telesne gestike, ki s svojo polnostjo nenavadno slikovito nadomešča praznino v njeni glavi;
Janja Majzelj je v izvedbi simpatično sproščena in razbremenjujoča, z rahlo (ob umoru že povsem določno) seksualnostjo pa tudi zadosten razlog za skrajno radikalizacijo profesorjevega »pedagoškega erosa«.
Blaž Lukan
Demokracija
25. 10. 2001
(ob predstavi Tri sestre)
Janja Majzelj je oblikovala mladenko Irino sprva kot polno upanja in elana, ki vidi boljše življenje v preselitvi v Moskvo. Med igro se umiri, zapuščata jo življenjska volja in zagnanost, vda se v usodo in se ravnodušno pusti zasnubiti majorju. Majzljeva je odlično upodobila našteta stanja in občutja.
Tina Recek
Dnevnik
10. 2. 1998
(ob predstavi Pika)
Ja, Pike prebivajo tudi pri nas. Najlepši dokaz za to je
Janja Majzelj, ki svojo rdečelaso junakinjo igra kot šarmantno, vendar hudo robato deklico brez manir; prava pravcata energijska bomba je, ki v bližini lepo vzgojenih otrok vedno eksplodira takrat, ko je to njihovim staršem lahko še najmanj všeč. Razposajeno in celo objestno se norčuje iz ustaljenih vzorcev civiliziranega reda, ki v režijskem branju Vita Tauferja dobivajo duhovite in prikupne obrise po pravilih gledališkega absurda urejenega sveta. V nasprotju s svojimi polikanimi prijateljčki se izraža v podmazanem ljubljanskem slengu, sicer pa je zanjo bolj kot karkoli drugega značilno to, da nikoli in nikdar ne more biti tiho in pri miru; če že ne pleše, skače ali poje, pa se vsaj prestopa na mestu ali razposajeno jezika.
Petra Pogorevc
