Kritike
Novi list
Hrvaška
4. 3. 2007
(ob predstavi Ena in druga)
Marinka Štern izvrstno igra ognjevito Inso kot žensko, ki je že večkrat izgubila svoje iluzije, kot žensko, ki je svojo identiteto ustvarila na ideji romantične skupnosti v mesečini (na odru je tudi naslanjač v obliki polmeseca, okiten z lučkami), dobila pa je kronično samoto, zagrenjenost in nezmožnost razumeti, zakaj ne more obržati moškega, ki si ga tako želi.
Nataša Govedić
Sodobnost
april 2006
(ob predstavi Ena in druga)
Insa, ki jo v prvi slovenski uprizoritvi sijajno, z izrednim občutkom za humorne odtenke njene zblojene, paranoične in v lastno tragiko zatreskane eksistence interpretira
Marinka Štern, je lastnica propadlega penziona, katerega gostje iz njenega življenja odhajajo nekako tako vztrajno kot moški, ki jih nikoli ni znala zadržati.
Petra Pogorevc
25. 10. 2006
Marinka Štern vlogo Inse utemelji v realistični igri, iz katere prebijajo trenutki trpkosti, ki jih ni zmogla umestiti v svojo zgodbo. Razdrte odnose z bližnjimi rešuje z nizom akcij, ki pulzirajo preko skorje dramskega realizma: to so bodisi simptomi, kodirana sporočila, ki artikulirajo resnico o njej – npr. napol obute nogavice ali skuštrani lasje –, bodisi igralski ekscesi – od grotesknih impulzov do obsesivne samozaposlenosti, s katero v prihodnost odlaga željo po nekom, ki bi jo imel rad. Inso komentira z ironijo in humorjem, pri tem pa zbuja sočutje, ki ga je za predpogoj estetskega doživljaja postavil že prvi antični estet.
Strokovna žirija Borštnikovega srečanja
Vreme
Beograd, Srbija
27. 2. 2003
(ob predstavi Utva)
Kot prvo med enakimi je v tej sijajni zasedbi treba izdvojiti véliko evropsko igralko Marinko Štern v vlogi Arkadine. Prvo, kar moramo poudariti, je to, da v tej igri težnja, da bi dosegla vseobsežnost, ni ogrozila dramske izostrenosti lika: nasprotno – igralka je ustvarila neverjetno širok dramski in slogovno-žanrski diapazon, tako da je bila njena provincialna igralka Arkadina hkrati žalostna in smešna, ljubosumna in skrbna, negotova in odločna, prisrčna in afektirana, škrta in darežljiva. Čeprav je težko izločiti samo nekatere vidike te izjemne kreacije, bi morda vseeno morali omeniti njen odnos do sina. Ne da bi podrla predstavo o domišljavi in sebični igralki, je
Marinka Štern zelo diskretno prikazala materinsko skrb do sina (to je v interpretaciji tega lika redkost), kar je še zlasti prišlo do izraza v njunem prizoru iz tretjega dejanja in magistralnem sklepnem prizoru, v katerem gre Arkadina, samo z drobno reakcijo, skozi cel niz najrazličnejših stanj, od zaskrbljenosti prek spoznanja do popolnega duševnega zloma, ki ga izzove sinova smrt.
Ivan Medenica
Radio Študent
november 1999
(ob predstavi Utva)
Ena najbolj nenavadnih in izvirnih upodobitev je lik odcvetele drugorazredne igralke Irine Arkadine Marinke Štern. Njena ignoranca, zaslepljenost in kratkoumnost (…) so odigrane na način, ki v eni sapi prinaša orkan zlobe in bolečine, hkrati pa v avditorij meče obilno smejalno kost.
Andrej Jaklič
Delo
22. 1. 1993
(ob predstavi Susn)
V četrto pripeljeta Achternbusch in Miler svojo
Susn do zadnje meje, na primer, gnusa. V stranišče. Kjer se
Susn – uboga alkoholičarka (v močni igri Marinke Štern) – zdaj samo še smeje, blodi in igra sama s seboj noro bedno komedijo z govnom in bruhanjem, straniščno školjko in gugalnico, blasfemično izzivalno postavljeno pred oltar.
Andrej Inkret
Dnevnik
8. 4. 1987
(ob predstavi Zločin na Kozjem otoku)
Marinka Štern je obema vlogama ustvarila učinkovit protipol ženske, ki se hitro sprijazni z življenjem, kakršno živi in v katerem kdaj pa kdaj zlakotena, razdražena od vročine pograbi kakšen zalogaj. Imenitna, duhovita, a zato ne manj srhljiva upodobitev sprijaznjenosti z razvrednotenim vegetiranjem, iz katerega pa si njena Pia dovoli prezirljive sodbe, obtožbe, svarila.
Jernej Novak
Dnevnik
30. 10. 1987
(ob predstavi Medved Pu)
Pravo utelešenje skrajne, apriorne nemoči in hkrati v tej redukciji vseskozi bogato izniansirano interpretacijo zadržane nekoliko v ozadje pomaknjene figure Oslička Sivčka je ustvarila
Marinka Štern. V to klavrno žalobno bitje se je odtisnil lik enega tistih nerodnih preklastih dolginov, ki si niso povsem na jasnem, ali se res ne menijo za svet ali pa se dejansko svet ne zmeni zanje. Duhovita, z zgovorno trpko mimiko »dolgega obraza« ter z značilnim gibom vnemarne nonšalantnosti in nelagodja oblikovana, prepričljiva figura.
Jernej Novak
