Kritike
portal Siol.net
6. 6. 2011
(ob predstavi Mefisto)
Meni osebno najljubšo odrsko kreacijo je tokrat ustvarila predstavnica nežnejšega spola. Maruša Geymayer-Oblak je z likom Lotte Lindenthal prestopila mejo magičnega. Njena upodobitev otroško naivne, navidezno neumne »marilynmonroejevske« žene nacističnega ministrskega predsednika, ki želi biti igralka, je preprosto magična.
Samo resnično nadarjena igralka lahko tako precizno in dovršeno ustvari lik tako netalentirane, koketne igralke. Prizor, ko Höfgenu pokaže, kako bi/bo igrala Marjetko v Goethejevem Faustu, je v svojem jedru tragičen in lep, a zaradi njene načrtno zaigrane nenadarjenosti tudi komičen. Kljub zunanji estetiki je njena umetniška estetika na dnu, je umetna, je nerealna, a obenem tako resnična. Vem, protislovje, ki pa zaradi Geymayer-Oblakove deluje.
Z izjemno strogo in togo prezenco, umirjenim, a vendar grozljivim glasom in grobostjo živali me je prav tako navdušil Boris Kos v vlogi ministrskega predsednika. Zaradi njegove igre, ki je dinamična in estetizirana, je lik sicer osovraženega predstavnika Hitlerjeve nadrase izredno gledljiv in tudi dopadljiv.
Igor Đukić
18. 12. 2005
Igralka Maruša Geymayer Oblak se z igralskimi in hkrati z umetniškimi gledališko dramskimi stvaritvami na odrskih deskah tehtno vpisuje med sodobne gledališke interpretke odrskih likov, pa naj bodo to osebe v uprizoritvah klasične ali sodobne dramatike ali le priredbe dramskih besedil iz scensko uprizoritvenih razmerij ter se tako posveča temeljnim gledališkim raziskovanjem in iskanjem odgovorov, kako igrati.
Maruša Geymayer Oblak je v vlogi Katarine Medičejske, kraljice matere, visokostna in zadržana, tako v besedah kot dejanjih, silovita v notranjih spopadih, ki divjajo pod plaščem njenega kraljevskega dostojanstva. V scenskih sosledjih prizorov natančno odstira tančice Katarinine duše in vladarske moči, razpete med materinsko ljubezen do svojih sinov in hčere in žensko, kot oblastniško vladarico in manipulantko, ki je sicer zmožna globoke ljubezni, ko se razdaja za svoje otroke ter jim (brez)čutno stoji ob strani, ko trpijo. A jih s politično zanesljivostjo vodi tudi v pogubo. In »drugo« žensko v sebi, ki hoče mir v kraljestvu, pa se ne obotavlja poseči po najgnusnejših in najokrutnejših sredstvih. Celo po zločinu, ne da bi se zavedala kazni.
Njena razbolelost, ljubezen in ničevost, gnus in vznesenost so stanja sveta, ki pomenijo Marušin predirljiv igralski presežek širših pomenskih razsežnosti. Tako igralka počasi skozi igro razkriva plast za plastjo svojega lika in šele na koncu se kot Katarina Medičejska razkrije v vsej svoji pošastnosti in tragiki, usodnosti in dekadentnosti lastnih dejanj.
Volja in moč v uprizoritvi razkrivata eksistencialno grozo slehernega časa.
Tudi ta vloga Maruše Geymayer Oblak je odigrana z vso igralsko silovitostjo, dosledno, prepričljivo, prepleteno z emocijami in razumom.
Strokovna komisija nagrad sklada Staneta Severja
Oslobodjenje
Bosna in Hercegovina
25. 10. 2005
(ob predstavi Kraljica Margot)
Kar pa je treba poudariti, je vsekakor igralska izvedba celotnega ansambla, ki je zelo suvereno obvladoval ambient, v katerm je gostoval. Najopaznejšo vlogo pa je vendarle ustvarila
Maruša Geymayer-Oblak kot Katarina Medičejska, saj ji je z izjemno reduciranimi igralskimi sredstvi uspelo ustvariti lik vladarice, matere in morilke, ki je za svoj narod, vero in prestol pripravljena žrtvovati vse.
Dragan Komadina
Delo
9. 3. 2004
(ob predstavi Učna ura)
In tu je služkinja, najbolj okorno in nerodno bitje v uprizoritvi, ki pa daleč največ ve, nemara celo od zadaj vidi celotno igro (…);
Maruša Geymayer-Oblak jo odigra z neke vrste tipizirano togostjo, ki pa skozi govorno stilizacijo (štajerščina) ustrezno poka po šivih ter pred gledalca postavlja morda najizrazitejši »ljudski« (ali v zvrstnem smislu gledališko diletantski) lik uprizoritve.
Blaž Lukan
Delo
4. 6. 1999
(ob predstavi Sen kresne noči)
Posebej moramo omeniti (…) Marušo Geymayer-Oblak kot Titanijo, natančno artikulirano in čez parodično karikaturo segajočo vilinsko kraljico, enako intenzivno v stanjih treznosti in sna …
Blaž Lukan
Dnevnik
2. 6. 2000
(ob predstavi Mary Poppins)
Ključna vez med obema svetovoma je seveda
Mary Poppins, ki jo igra
Maruša Geymayer-Oblak: resnobna, pokončna in elegantna dama, ki s svojo zunanjo pojavo in vedenjem zadošča merilom odraslega sveta, v otroškega pa vnaša odkrito občudovanje spričo svoje avtoritete, posluha za prikrite otroške stiske in kajpada zaradi svojega talenta za popotovanja v svet domišljije.
Petra Pogorevc
Delo
21. 5. 1998
(ob predstavi Naloga)
Čutna Prvaljubezen je
Maruša Geymayer-Oblak, ki z aktiviranjem novih igralskih tonov doseže učinkovito »abstraktno karakterizacijo« lika …
Blaž Lukan
