Olga Kacjan se je rodila v Zemunu, Srbija. Vpisala se je na AGRFT v Ljubljani in leta 1976 absolvirala, v začetku osemdesetih let pa diplomirala.
Po približno desetletju ustvarjanja »na svobodi« se je za krajši čas zaposlila v SNG Maribor, nato pa leta 1991 v Slovenskem mladinskem gledališču, s katerim je že prej občasno sodelovala.
Že kot študentka je igrala v profesionalnih filmskih in gledaliških produkcijah (prvič leta 1976 v Wedekindovem Pomladnem prebujenju v SSG Trst, nato npr. v predstavi Cement v SNG Drami Ljubljana, 1976), pa tudi kasneje je gostovala v številnih slovenskih in tujih gledaliških hišah, npr. v Mali drami SNG Ljubljana (Strindbergov Oče in Spati v barvi Borisa A. Novaka), v Koreodrami Ljubljana (Agatha Schwarzkobler, 1986; Saloma, 1987), SLG Celje (Stavbenik Solnes, 1986), EG Glej (Moskva–Petuški, 1984; Opustošena obala/Medeja kot material/Pokrajina z Argonavti, 1987; Fragment o Kleistu, 1989), SNG Drami Maribor (Lulu, 1990; Vojček, 1991; Evaristo, sončni harlekin, 1991), LGL (Ime na koncu jezika, 1995) in Ateljejem 212 iz Beograda (Cement, 1981). Sodelovala je z gledališči Sester Scipion Nasice (Krst pod Triglavom, 1986), Rdeči pilot (Baletni observatorij Fiat) in Proces (Konzerve, Proces, Življenje je karneval). V okviru KPGT je igrala v predstavah Karamazovi, Vojaška skrivnost in Osvoboditev Skopja, nastopala je na televiziji (TV drama Terasa v Beogradu, nadaljevanka V taborišču v Zagrebu), zlasti konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je oblikovala tudi vrsto opaznih filmskih vlog (Povest o dobrih ljudeh, 1974; Dekliški most, 1976; Železni križ, 1980; Splav meduze, 1980, Sava Šumanović, 1980; Svetozar Marković, 1980; Dediščina, 1980; Carmen, 1993).
Igrala je tudi v nekaj TV igrah (Ulica treh rodov, Hiša Marije Pomočnice), videli smo jo lahko v Mini Teatru, in sicer v predstavah Janko in Metka in Marš - Visoka pesem ki jo je po besedilu B.-M. Koltèsa zrežiral Ivica Buljan. |
|
|
