Kritike
Radio Slovenija
20. 11. 2008
(ob predstavi Noč ali Klic v stiski)
Tukaj pa smo lovili presežke in jih tudi našli v obeh klicalcih na SOS telefon. To sta bila
Robert Prebil in
Romana Šalehar, ki sta zgolj z glasom in svojo postavo za paravanom v slogu senčnega gledališča izkazala pravo tragiko slovenstva.
Tomaž Simon
Nedelo
5. 10. 2008
(ob predstavi Vihar)
Pravljico iz sanjske niti, ki jo je mogoče prestaviti tudi v sodobni, aktualni politični čas, predejo Prospero, pravi milanski knez, ki ga neponovljivo uprizori Robert Prebil …
Vilma Prezelj
Delo
17. 9. 2007
»Bodi zvezda!«
(ob predstavi Kok ti men zdej dol visiš)
V začrtanem svetu uprizoritve se najbolje znajdejo tisti igralci, ki golemu posnemanju najstniškega sveta ali njegovi rahli parodiji dodajajo […] ostrino. […] med fanti […] nedvomno
Robert Prebil s prepoznavno in izrazito tipizacijo, nakazujoč meje, ki bi se jih uprizoritev lahko dotaknila […].
Blaž Lukan
Mag
17. 10. 2001
(ob predstavi Tri sestre)
Nekateri dialogi so polni cinizma, ki reže dolge melanholične misli, srkanje čaja ali neskončna filozofiranja o smislu življenja. Eden glavnih oblikovalcev tovrstnih dialogov v tej drami je Vasilij Vasiljevič Soljoni, ki ga je v predstavi res odlično odigral
Robert Prebil in ustvaril pravo stransko-glavno vlogo. (…) Prebilov Soljoni se mi je zdel kot eden tistih filmskih likov, ki si jih za vedno zapomnimo.
Irena Štaudohar
New York Times
ZDA
20. 3. 2001
(ob predstavi Silence Silence Silence)
Vodilna misel predstave (…) je prebijanje skozi tišino v resničnem in metaforičnem pomenu. Ta tema je najbolj jasno izražena v močnem zadnjem prizoru, v katerem moški (
Robert Prebil) prebije steno in se počasi premika naprej, ob tem pa oddaja ostre neartikulirane glasove. Ko pride do kupa kamnov, pobere dva in začne tolči drugega ob drugega, potem pa se zgrudi in začne jokati. Njegovo rjovenje na koncu izraža grozljivo nemoč.
Jennifer Dunning
Naši razgledi
20. 3. 1996
(ob predstavi Silence Silence Silence)
Robert Prebil se je maskiral s črko A, narisano na obraz. S fizično silo telesa se trudi artikulirati fonem, ubesediti besedo in v svojem naporu proži krik, grom in strelo, ki drobijo kamen in svet. Cikel teče, nastajanje novega sveta podira prejšnjega, tok se vrti v spirali, na kateri se v posameznih konstelacijah spominjamo preteklih svetov.
Boris Pintar
