Kritike
Radio Slovenija
20. 11. 2008
(ob predstavi Noč ali Klic v stiski)
Tukaj pa smo lovili presežke in jih tudi našli v obeh klicalcih na SOS telefon. To sta bila
Robert Prebil in
Romana Šalehar, ki sta zgolj z glasom in svojo postavo za paravanom v slogu senčnega gledališča izkazala pravo tragiko slovenstva.
Tomaž Simon
Delo
5. 4. 2005
(ob predstavi Kraljica Margot)
Zgodba zase je linija kraljice Margot v izvedbi Romane Šalehar. Nič v njeni igri ni tipiziranega, Margot je vse v enem ali vsaj ambivalentna: kurba in devica pa žena in ljubica, ki čisto na koncu celo poveže ženski princip z moškim. Kljub vpletenosti v monarhične spletke je osamljena, na trenutke zapuščena v pravih antonionijevskih ali chéreaujevskih prispodobah samote, zdaj hlepeče bitje, zdaj samo del prostora, medleče osvetljena ploskev.
Blaž Lukan
Delo – Sobotna priloga
9. 4. 2005
(ob predstavi Kraljica Margot)
Romana Šalehar pa je roman. Kot Margot je, kakor še nikdar doslej, odprla presenetljiv del svojega igralskega registra. Ezoterična in mojstrsko zastrašujoča hkrati. Kakor v najboljših grozljivkah, ko se bolj kakor zaradi vihtenja nožev in špricanja krvi treseš zaradi premikajočih se senc.
Patricija Maličev
Borštnikovo srečanje
25. 10. 2005
(iz obrazložitve nagrade za vlogo Margot v Kraljici Margot)
Igralska misel ne zapusti niti za trenutek Romane Šalehar v vlogi Kraljice Margot. V oblastniškem animaličnem tropu, v kraljevski drami odigra s svojim krhkim telesom perspektivo muke. Zvesta je sama sebi, ker je proti sebi.
Romana Šalehar je oblikovalka lastne bolečine. Skupaj z njo dokonča bitje, ki ga je sprejela vase.
Strokovna žirija Borštnikovega srečanja
Dnevnik
18. 4. 2002
(ob predstavi Ime rože)
V tem pogledu je bila še posebej hvaležna razdelitev vloge Adsona na udeleženca dogodkov (
Ivan Peternelj kot mladi Adson) oziroma na poročevalca o njih (zreli Adson Romane Šalehar) (…). Če Peternelj nastopa kot mlad deček (…), potem je figura Šaleharjeve svojevrsten konglomerat ženskega telesa, deške oprave in starčevskega duha; iz njenega glasu in kretenj vejeta zbranost in spokojnost, ki bi ju lahko označili tudi kot prevladujoči razpoloženji celotne uprizoritve.
Petra Pogorevc
Finance
4. 10. 2001
(ob predstavi Tri sestre)
Janežičevi igralci niso niti zlagani niti ne igrajo na občinstvo. Nasprotno, njihova odrska prezenca narašča v trenutkih, ko znotraj mreže medsebojnih odnosov delujejo najbolj intenzivno. Med njimi kaže na prvem mestu omeniti Romano Šalehar, ki je kot Maša zagotovo najbolj radikalno izčiščena dramska oseba predstave in se vseskozi, tudi v tretjem dejanju, ko sestrama izpove ljubezen do Veršinina, izogiba stereotipni patetičnosti svojega lika.
Jaša Drnovšek
Razgledi
27. 10. 1999
(ob predstavi Utva)
Romana Šalehar je kot Maša otožno hlepeča in resignirano žalujoča, ki svojo praznino izpolnjuje s tobakom, vodko in nenehnim prižiganjem sveč. Kljub nedejavni drži in ranjenemu glasu še vedno begajoča srna, ki išče svojo identiteto. Njen statični položaj morda najjasneje ponazarja nikoli spremenjeno melanholično atmosfero celotnega dogajanja.
Jasna Vombek
