Kritike
Dnevnik
23. 9. 2008
(ob predstavi Vihar)
… za slovenskim
Viharjem ostaja le spomin na tiste igralce, ki so svoje like poskušali razviti večplastno –
Uroš Maček kot živahni, razigrani in nagajivi duh Ariel, ki se ne zaveda posledic svojega dela …
Ignacija J. Fridl
Nedelo
5. 10. 2008
(ob predstavi Vihar)
Pravljico iz sanjske niti, ki jo je mogoče prestaviti tudi v sodobni, aktualni politični čas, predejo […] Ariel, zračni duh, ki je angel in demon v enem in ga odlično odigra
Uroš Maček …
Vilma Prezelj
Novi list
Zagreb, Hrvaška
20. 9. 2007
(ob predstavi Somrak bogov)
Najboljši igralec v predstavi,
Uroš Maček v vlogi Friedricha Bruckmanna, je v posameznih prizorih, ko je profesionalno in ideološko ustrahovanost igral kot telesno tresavico, katere frekvenca je hote pretirana, ne pa tudi komična, dobesedno hlipal od joka […]. Maček [z natančnostjo] vročično vzdigne blazino, prepojeno s krvjo industrialca, ki ga je pravkar ubil, nato pa prav to blazino uporabi kot podlago na trdem »kraljevskem« prestolu upravitelja jeklarn, na katerega sede.
Nataša Govedić
Delo – Sobotna priloga
9. 4. 2005
(ob predstavi Kraljica Margot)
Igralci v Kraljici Margot igrajo zares. Z rokami, usti. Na vse mogoče načine. Z izločanjem, lizanjem, sesanjem, bruhanjem, uriniranjem, pljuvanjem. V tem je neprekosljiv
Uroš Maček, do oblasti nikoli zares pripuščeni najmlajši brat Alençon.
Patricija Maličev
Razgledi
27. 10. 1999
(ob predstavi Utva)
Nerazumljeni Ilja Afanasjevič Šamrajev, »dosleden« in »varčen« upravitelj posestva, hkrati pa ves čas zaverovan v zabavnost svojih zgodb, ki jih
Uroš Maček pripoveduje z nikoli popustljivo dobrodušnostjo, pomembnostjo, celo strastjo, a kaj, ko ga nihče od poslušalcev ni sposoben razumeti.
Jasna Vombek
Nedjeljna Dalmacija
8. 6. 2001
(ob predstavi Sen kresne noči)
Iskrive besedne igre, domiselne scenografske rešitve in izvrstne igralske interpretacije, kar se še posebej nanaša na Janeza Škofa v vlogi Zadnika in Uroša Mačka kot Spaka, prispevajo k vsesplošnemu karnevalskemu vzdušju na prizorišču, ki ga med predstavo izvajalci razširijo tudi na avditorij. (…)
Naši razgledi
10. 3. 1990
(ob predstavi Silence Silence Silence)
Uroš Maček si je nadel svojo posmrtno masko. S konstantno mirnostjo gradi zid časa, ki loči večnost od dogodkov. Podzemni svet je čas tišine, od Meduze okamnelih kipov, nagrobnikov. Gol, pokrit le z masko, se lebdeče giblje v ritmu pomiritve, Had, ki odmerja čas.
Boris Pintar
Delo
10. 3. 1990
(ob predstavi Odisej in sin)
Telemaha je več kot duhovito odigral
Uroš Maček – kot parafrazo nevrotično prizadevnega nekakšnega »yuppieja«, ki mu gredo stvari kljub vsej njegovi diplomaciji narobe …
Andrej Inkret
