Kritike
Oslobodjenje, Bosna in Hercegovina
21. 10. 2000
Če se je s prejšnjimi predstavami znašel v samem preddverju zgodovine, so se s to predstavo vrata zgodovine Vitu Tauferju odprla in vstopil je vanjo. Za mednarodni festival MESS je to posebna čast: predstava
Drrream je bila premierno prikazana prav na letošnjem MESS-u. Tauferjevo predstavo bi lahko razumeli kot predstavo toka zavesti, katere nazornost presega procese, ki so v književnosti že zdavnaj izpričani. Takrat so se stvari bistveno premaknile iz svojega okvira, ustaljenega pojmovanja sanj: pred seboj smo imeli resnično zmedeno stanje zavesti, vznemirjene zaradi nečesa zunanjega, kar nam predstavi slika v prvem planu – slika dame, ki bere knjigo. Iskra, ki skoči iz literature, je sprožila zavest, ki je s svojim delom osvobodila vse tisto, kar se je v njej naplavilo kot nemir, nemir se je razbesnel in vzpostavil nov svet. Toda – kakšen je ta svet? Svet, ki grozi? Ali svet, ki vzbuja upanje? To je grotesken svet. Vendar je v tej grotesknosti mogoče razbrati skrito plemenitost. In čeprav v njem morda ne najdemo substance Upanja, nas vodi v prvobitni svet pravljic. Pravljic kot oblike obstoja. Hočeš nočeš spet pridemo na začetek: upanje in sanje se stapljajo in prepletajo – dolgo časa v negotovosti – na koncu pa zagledamo – ZARJO.
Vojislav Vujanović
Vjesnik, Hrvaška
23. 10. 2000
Predstava
Silence Silence Silence je označila nov vzlet slovenskega režiserja Vita Tauferja. Sledil ji je Shakespearov
Sen kresne noči v obdelavi Andreja Rozmana Roze, s sarajevsko premiero Drrreama pa se je v Slovenskem mladinskem gledališču izoblikovala določena trilogija, katere zadnji, najradikalnejši del je utrdil Tauferjev avtorski status v evropskih okvirih.
Ivica Buljan
Finance
3. 11. 2000
Pred nami se razgrne prostor, kjer padejo vsi stereotipi klasičnega gledališča, vendar začutimo, da to isto gledališče črpa svojo energijo iz arhetipov. Vračamo se torej k začetkom gledališke umetnosti, k ritualu, da bi jo lahko doživeli na najbolj sodoben način. (…) Brez velikih besed lahko rečemo, da je to velika predstava, sestavljena iz delčkov, ki so nastali po zamislih devetih igralcev, spodbujenih s posluhom za ustvarjalnost. Z njimi je
Vito Taufer ustvaril univerzalno predstavo, v smislu tako gledališke govorice kot sporočilne odprtosti in iskrenosti do gledalca.
Marjana Virant
Slovenske novice
1. 12. 2000
Po
Silence Silence Silence, nemem gledališkem otoku, odkritem pred nekaj sezonami, in lanskem Snu kresne noči, tej mali šoli, kako postaviti klasiko, je kapitanu uspelo: odkril je novo celino. (…) Tauferjeva odprava je odkrila halucinogeno, zatripano in psihedelično Novo gledališko zemljo. Krstil jo je za
Drrream – je prasvet čiste in nerazložljive emocije, spontanega čutenja, brbotanja, sikanja in škripanja namesto govora. (…) Grozna slast domišljije gre svojo pot in se konča, kot se ji zahoče. Ni pomoči! (…) Režija se izkaže kot vrhunska, saj ji iz kaosa med seboj popolnoma različnih likov, ki so jih zasnovali igralci, uspe dogajanje narediti pregledno. Igralcem pušča vse in jih hkrati vodi. (…) Odsotnost govora z lahkoto prevzamejo scenografija (Damian Cavazza), sočna avtorska glasba (Igor Leonardi) in predvsem igralsko meso deveterice igralcev.
Sebastijan Cavazza,
Uroš Maček,
Janja Majzelj,
Robert Prebil, Janez Škof,
Dario Varga,
Nataša Sultanova,
Ravil Sultanov in Rosana Hribar so se potopili v gobo lastnega spomina in iz nje izcedili že posušene in fosilizirane kaplje mišljenja v podobah. Telo sanja, telo misli, telo ustvarja.
Andrej Jaklič
Radio Študent
november 2000
Taufer se potrdi kot režiser, čigar pravilo je, da pravil(a) ni. (…) Vse v predstavi je pretvorjeno v igrivo virtualnost, v navideznost, v sanjskost, ki skuša na svoji povrhnjici predvsem zabavati in nasmejati. Namesto globlje utemeljenosti, ki naj bi se skrivala nekje spodaj, ostane tokrat na površju predvsem komiški diskurz. Ta je tu zmes teatraliziranega pretiravanja in absurda, kot takšen pa gre do samih meja tistega, kar je še relevantno za gledališko reprezentacijo. (…) Sanje in pojem nezavednega tako odzvanjajo kot ludistični pojem par excellence. Kot prepričljiv vzgib za alogično in elementarno igrivost, ki je polnopravna prebivalka Tauferjeve predstave. Njena interpretativna odprtost nikogar za nič ne obvezuje, ničesar ne zamejuje, ne pogojuje, ampak zgolj dopušča, omogoča. V tej luči je vsakršna nepopolna izčiščenost ali zamegljenost »sanjske« gledališke podobe, s katero se je doslej ukvarjal redkokdo, povsem legitimna. Kakor je sprejeta tudi večina stvari, ki jih v zvezi s sanjami izrečemo.
Drrream ni brez vzroka interpretativno odprta predstava.
Kaj nam
Drrream kot predstava o stvari, o kateri vemo vsi vse, a le malo zares trdnega in neovrgljivega, torej pove? Da so sanje skupek konfuznih, šibko artikuliranih, efemernih, celo pogrešljivih malenkosti, od katerih se v sanjalca oziroma v gledalca vtisne manj, kot bi si želeli. Toda
Drrream ni predstava kratkega dosega, kot se zazdi sprva. Gledalca s svojimi banalnostmi najprej zavede in ga šele po določenem času trešči po glavi v vsej svoji dimenziji.
Primož Jesenko
