Kritike


Slovenske novice

20. 6. 1999

Preden je Shakespearova mojstrovina Sen kresne noči smela na oder Slovenskega mladinskega gledališča, je morala najprej k besednemu finomehaniku Andreju Rozmanu Rozi na generalni remont. (…) Uspelo mu je ustvariti sočen, provokativen in tekoč jezik, ki se ne izogiba patetiki ali umetelnosti, kjer je ta seveda potrebna.

Andrej Jaklič



Nedelo

20. 6. 1999

V Slovenskem mladinskem gledališču nam je Vito Taufer s prijetnim strupom natrl oči in napravil tako svežo, tako zabavno in tako estetsko predstavo, kot da bi pri vsej tej mobilni telefoniji res prišel do številke, prek katere bi mu bil Williamov nesmrtni duh na voljo za morebitne konzultacije. Taufer je očitno izumil cifro, ki gledalca za tri ure začara v Sen odrske iluzije. Igralci so vsi po vrsti izvrstni, luč igra tako kot v slovenskem gledališču še nikoli: efekti so estetski in funkcionalni, kostumi in scena so paša za oči, dogajanje teče brez vsakih zastojev, zvočna podoba odlično podčrta prostor, da o discipliniranem gibu sploh ne govorim.

Rok Vevar



Delo

4. 6. 1999

Sen kresne noči je zagotovo nova v vrsti Tauferjevih »legendarnih« predstav, ki jih odlikuje neposnemljiva gledališka invencija, skrajno zgoščena slikovitost, značilna ideološka sproščenost, ki za svoj učinek izrablja celo vrsto različnih komičnih in žanrskih »strategij« ter nezgrešljiv strokovni ludizem, ki pa črpa tako iz parafraziranih »ritualnih« izvorov gledališča kot iz njegovih postmodernističnih izpeljav.

Blaž Lukan



Mag

9. 6. 1999

Taufer je v svoji predstavi naredil pravi žanrski obrat – Sen kresne noči je postavil v gledališče ter se poigral z nekaterimi filmskimi lastnostmi in tako ustvaril gledališko predstavo, ki z najpreprostejšimi sredstvi ustvari več iluzije kot kakršenkoli filmski mojster animacije za svojim najnovejšim računalnikom. Predstava se namreč dogaja za prosojnim tilom, ki omejuje gledališki prostor v formo filmskega platna, ustvarja iluzijo dvodimenzionalnosti (…) in omogoča pravo filmsko montažo, pri kateri se posamezni prizori prelivajo drug v drugega, vilinska bitja postanejo nevidna in zdi se, kot da bi hodila malo nad tlemi.

Irena Štaudohar




Revista Gallega de Teatro, Španija

pomlad/poletje 1999

Scenska postavitev, ki temelji na inovativni adaptaciji Shakespearovega besedila Andreja Rozmana, je odlična: imaginativna in disciplinirana obenem. Temelji na nadvse dobro načrtovani in izredno učinkoviti uporabi zvočnih in lučnih učinkov. V tem smislu je predstava prava lekcija iz ponižnosti za nekatere, predvsem institucionalne skupine iz našega okolja, ki vse stavijo na preobilico tehničnih sredstev, a s tem le prikrivajo alarmantno pomanjkanje idej. Tu pa so le z nekaj izbranimi tehničnimi elementi dosegli nenavadno ustvarjalen in učinkovit rezultat. Velik del »krivde« počiva na igralcih, ki so preprosto povedano odlični. Zbrani, kadar je treba, in prešerno komunikativni, ko se besedilo spogleduje s farso.

Francisco Ortega



El Espectador, Kolumbija

22. 4. 2000

Predstava občinstvu ponuja prav to, kar od gledališča pričakujemo: preprosti trik iluzije. Ob svetlobnih efektih in brezhibni igri uspe skupini predvsem poustvariti magičnost, presenetljivost in duhovitost te največkrat uprizorjene Shakespearove komedije. (…) Rezultat je tako čist, da v primeru, če besedilo preberemo, preden si ogledamo predstavo, simultanega prevoda sploh ne potrebujemo. Nasprotno, v tretjem dejanju se gledalcu že zdi, da tekoče obvlada slovenščino.

Juan Pablo Lombina




Jutarnji list, Hrvaška

26. 7. 2000

Sen kresne noči je gotovo novost v vrsti Tauferjevih predstav, ki jih odlikuje neponovljiva gledališka invencija in skrajno zgoščena slikovitost. Težko bi se spomnili kake hrvaške gledališke predstave zadnjih nekaj sezon, ki bi občinstvu ponudila tako pašo za oči, polno barv, vilincev in domišljijskih prizorov, ob katerih ti zastane dih. Taufer na odru izrisuje čudovite prizore, ki domišljiji ne postavljajo meja. Zato v zbirki gegov, ki jih igralci sijajno izvajajo, in v pridušenih odrskih slikah iztirjenega sveta prepoznavamo tisto poetičnost, ki jo danes v sodobnem gledališču pogrešamo. (…) Že preden je znana Shakespearova komedija Sen kresne noči prišla na oder Slovenskega mladinskega gledališča, je odločilno vlogo odigral prevajalec Andrej Rozman, ki je v gledališkem listu predstavljen kot avtor, enakopraven vélikemu Williamu Shakespearu. V resnici se je moral Andrej Rozman spopasti s težko nalogo, saj je ta komad, kot je znano, sestavljen iz treh žanrsko različnih zgodb, od katerih vsaka zahteva svojo logiko prevajanja. Uspelo mu je ustvariti sočen in tekoč jezik in to, da so na odru govorili slovensko, ni splitskega občinstva pri uživanju niti malo motilo. To je torej predstava, ki dokazuje, da niti jezik ni ovira za razumevanje in sprejemanje relevantnega gledališkega dejanja.

Slaven Relja



Oslobodjenje, Bosna in Hercegovina

21. 2. 2000

Vito Taufer se je Sarajevu predstavil s še eno izvrstno režijsko kreacijo. Sen kresne noči, komedijo, ki je v bistvu zelo resno delo, saj govori o realnosti in medčloveških odnosih, je Taufer ob izvrstni scenografiji in kostumografiji naredil kot sen v tisoč barvah, in to v pravem pomenu besede. Režiser je na odru postavil nasproti različne principe igre, kar prav tako daje dinamiko celotnemu projektu. Že Shaespeare je, ko je pisal to delo, dal največjo nalogo samim igralcem, na njih temelji pravzaprav vse v Snu kresne noči. Tako je delal tudi Taufer. Vsak igralec v tej predstavi ima na odru svoj svet, mora pa se seveda angažirati in imeti pred očmi dejstvo, da ima vsak od gledalcev prav tako pravico v predstavi videti svojo osebno Resničnost. Sen kresne noči je prelepa pravljica, slikanica, igra, pa vseeno tako resna (…).

Alma Custović



Jutarnji list, Hrvaška

5. 6. 2001

Tauferjeva postavitev najbolj igrane Shakespearove komedije je majhen gledališki čudež; virtualen odrski privid, ki se enako lahkotno poigrava z arhetipi, s Shakespearovim tekstom in liki, z gledališkimi konvencijami in sodobnimi tehničnimi dosežki. (…) Vendar pa to izkoriščanje tehničnih pripomočkov in svetlobno-akustičnih efektov niti v enem trenutku ni prešlo v ekshibicijo brez kritja, temveč je dogajanju na sceni dodajalo funkcionalen in do najmanjšega detajla dodelan fantazmagoričen okvir, določalo je atmosfero predstave in s svojo čudežnostjo širilo prostor igre in meje interpretativne svobode. (…) Tauferjeva predstava navdušuje z načinom, kako reafirmira gledališče kot prostor čudežnega in oniričnega, pa tudi zabavnega in huronsko smešnega. Tauferjev Sen kresne noči je odličen spoj »hi-techa« in tradicionalnega gledališkega izraza, obenem pa tudi predstava sijajnih igralskih stvaritev, o katerih bi (pa tudi o izvrstni glasbi Igorja Leonardija ter maski Barbare Pavlin) morali bolj obširno spregovoriti.

Hrvoje Ivanković



Novi list, Hrvaška

6. 6. 2001

Proglasiti Tauferjevo gledališče za golo vizualnost bi bilo strahovito nepravično: nasprotno, gre za režiserja, ki zna delati z igralsko ekipo tako v smislu dikcije kot v smislu njene dobre pevske pismenosti, ob tem pa se s fascinantno natančnostjo ukvarja še s shakespearejansko teoretsko erudicijo in smislom za humor. (…) Vito Taufer je torej, kot lahko sklenemo, vrhunski Shakespearov učenec: šampanjec gledališke teorije in pedagogike.

Nataša Govedić



Slobodna Dalmacija, Hrvaška

5. 6. 2001

Taufer je v svoji postavitvi Sna kresne noči posegel v zakladnico gledališke zgodovine in izkoristil elemente pastirske igre, mima, commedie dell'arte, karnevalske igre, senčnega gledališča in pantomime ter tako v multimedijskem in tehnično popolnem okolju ustvaril za gledalce vrhunsko zafrkancijo in klasično besedilo osvežil z inovativnimi rešitvami, ki do skrajnosti dinamizirajo izvirnik.

Lidija Zozoli



Il Gazzettino, Italija

27. 7. 2001

V tej predstavi najdemo lepoto živega, očarljivega, modernega gledališča: da se ne skriva za lahkimi odrskimi rešitvami, da gledalca ne prepušča samega naporu pri vzpostavljanju pozornosti. Da si vsako sekundo predstave drzne kreativnost izpostaviti tveganju; in ko skupaj vzdržita, kot se je to zgodilo v Snu kresne noči, ko je tekst spoštovan (in celo nadgrajen z novim razumevanjem), ko se dionizični pozornosti do čustva pridruži tudi apolinična usklajenost celote, je rezultat eksploziven.

Claudio Melchior



Uno más uno, Mehika

25. 10. 2001

Shakespearova zgodba je ohranjena: tu so liki, vrstice, ki jih je napisal Shakespeare, zdaj dialogi, zdaj čista poezija; vendar pa je odnos Slovencev do enega klasikov svetovnega gledališča nespoštljiv, ludističen, kar pripomore h gibki, zabavni in življenjski predstavi. Ne gre torej le še za eno inscenacijo Shakespeara, za eno tistih, ki slovesno in spoštljivo častijo avtorja, temveč za postavitev, ki stopa v dialog z dramatikom in ki izhaja iz kreativne igre, da bi tako vzpostavila odrsko dramaturgijo, blizu sodobnemu času in občinstvu. (…) Štiri stoletja so pretekla, odkar je bil Sen kresne noči prvič uprizorjen. Slovenci so to razdaljo izbrisali. Njihova postavitev je popolnoma sodobna. Shakespeare živi.

Juan Hernández



Novi list, Hrvaška

25. 2. 2001

Ne da bi spustil izpred oči katerega od bistvenih segmentov Shakespearove predloge in ob hkratnem upoštevanju dramaturških invencij Andreja Rozmana Roze, je Taufer ustvaril vizualno in igralsko atraktivno predstavo, ki na izrazito sodoben način zadene prav v bistvo gledališke iluzije. (…) Če temu dodamo še domišljije polno scenografijo, ki jo Taufer komponira po načelih slikarstva, pa tudi nevsiljivo kostumografijo in glasbo Igorja Leonardija, ki se izredno učinkovito vključuje v celoto, je pred nami skoraj popolna gledališka stvaritev, v kateri, kot se zdi, ni prav nič odveč.

Slovenski igralci tudi tokrat presenetijo z uigranostjo, še posebej pa z visoko kulturo giba in odrskega govora. Ob pohvali celotnemu igralskemu ansamblu, ki po potrebi na odru tudi zelo prepričljivo pljuva in preklinja, moramo vendarle posebej omeniti sijajnega Uroša Mačka v vlogi Spaka in impresivno interpretacijo Oberona Daria Varge. Salve smeha vzbuja tudi duhovito postavljen prizor, v katerem amaterski igralci izredno parodirajo tragedijo o Piramu in Tizbi. S praznikom hedonizma na odru nam je ansambel Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane podaril nepozaben gledališki užitek, ki se ga bomo še dolgo spominjali.

Kim Cuculić



Expresiones, revista de arte y cultura, Španija

7. 6. 2002

Postavitev Slovenskega mladinskega gledališča se je resnično izkazala za čarobno, saj je interpretacija – telo in glas –, ki je vsaj zame v gledališki predstavi izjemnega pomena, popolnoma sovpadla s kostumografijo in osvetlitvijo. (…) Zgodila se je magija; na odru, v spletu umetnosti, ki gledalca zaobjamejo in zazibljejo v sen … kot v mili, omamni, čutni poletni noči.

Salvador Enríquez

Trenutno ni terminov.
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.
Ne strinjam se