Kritike

Dnevnik

2. 11. 2006

To je torej predvsem uprizoritev, ki tematizira razkroj in odmiranje, ne samo omenjene družine, ampak nekega sveta kot takega; kar je morda najpomembnejše, o tem govori s svojevrstnim, natančno izdelanim gledališkim jezikom, ki se pri posredovanju vsebine bolj kot na sila redko posejano besedilo opira na vzdušje, kakor ga (so)ustvarjajo podobe, svetloba, predmeti, zvoki … In pri tem si de Brea vzame čas, veliko časa: prizore gradi postopno in premišljeno, z občutkom za prostor, luč in mizansceno, svoje »gledališke kadre« sestavlja tudi po nekaj minut, jih montira z dolgotrajnimi zatemnitvami in napolnjuje s premišljenim izborom glasbe […], z rekviziti, nasičenimi s pomenom […], še posebej pa s telesi igralcev, oblečenimi v kostume Lea Kulaša. Ravno ta so v tej predstavi najbolj zgovorna: kajti občutja in misli dramskih oseb se nenehno zrcalijo v telesnosti nastopajočih, v njihovih izrazih na obrazu, v napetosti in krčevitosti kretenj in drž, ki pri vsakem liku posebej odražajo stanje, v katerem se nahaja, ob tem pa tudi postopni, a neizbežni potop vsega, kar pozna. V izjemni celoti, ki jo je oblikovala precej številna igralska zasedba, je skorajda nespodobno koga posebej izpostaviti, vendar pa ni mogoče, da tu ne bi omenil vsaj prispevkov Matije Vastla kot »sprevrženega« naslednika Martina, Uroša Mačka v vlogi labilnega Bruckmanna, Maruše Geymayer-Oblak kot baronice in Daria Varge kot diaboličnega, manipulativnega »glasnika nove dobe« von Aschenbacha.

Predstava traja tri ure, brez odmora, vendar zaradi gostote in moči svoje gledališke snovi gledalca ne izpusti niti za trenutek […]. In to je le eden od dosežkov tega zahtevnega, vendar tudi izrazito polnokrvnega odrskega dogodka.

Gregor Butala

---

Radio Slovenija

28. 10. 2006

Upodobitev vznesenih in z energijo nabitih protagonistov v Mladinskem teatru je bila na trenutke še močnejša, še bolj apokaliptična od filmske. Zgodbo so snovalci, odlični režiser in scenograf Diego de Brea, dramaturginja Diana Koloini in kostumograf Leo Kulaš, razcepili na povezane fragmente. Vsak zase je bil enako tragičen kot veličasten, oblastniški in priliznjen, ekstaze in bolečine poln. Prav je nekaj vedeti o zgodbi že prej, sicer jo moraš skozi predstavo pozorno loviti. Sicer pa se lahko med predstavo osredotočaš tudi na številne gledališke domislice, odrske spremembe, različnost poetik, ki pa niso trčile druga ob drugo, ampak so se zlivale v veličastno lepoto. Igralci vdano in uživaško hkrati odigrajo svoj karakter in temu primerna je tudi njihova gledališka govorica. Prav vsi so dodali svoj kamenček v mozaik imenitnosti. In čeprav je Somrak bogov moreča in turobna, je tudi veličastna in bogata predstava, ki plemeniti gledališče. Je obvezno čtivo za gledališke ljubitelje in profesionalce.

Tomaž Simon