»Zločin in kazen je zgodba o tistem, kar ljubim, česar se bojim in po čemer hrepenim, kjerkoli in kadarkoli jo odprem, me prestraši in popolnoma prevzame, zato se počutim kot duhovni otrok Dostojevskega, četudi ubog in nebogljen. To je zgodba o vzgoji srca, nekakšna pasijonska igra z vsemi štirinajstimi postajami in epilogom – vstajenjem,« pravi Diego de Brea.
Lastna priredba je režiserju omogočila avtonomno (glede na roman in že znane priredbe) raziskovanje čudežnega kozmosa Dostojevskega. Skupaj z odlično igralsko ekipo je raziskoval emocionalna stanja, moč strahu, bojazni in zaskrbljenosti, beg, bežanje, begstvo, bolečino zaradi odsotnega in izgubljenega očeta, izzivanje življenja, ki pripelje onkraj dobrega in zlega in naposled klavrno konča v najglobljem blodnjaku krivde in trpljenja. Predstava se dotika vprašanja prerojenja in vstajenja, zločina kot metafizične ideje, kazni kot propada ideje in vzpostavitve dvoma. »Kazen je, da vzameš nase trpljenje in se skozenj očistiš.«
V pogovoru ob rob njegovega srhljivo lepega odrskega utelešenja Viscontijevega filma Somrak bogov je Diego de Brea izpostavil tudi naslednjo misel, ki je izhodišče za vse njegove raziskave gledališča: “Namen gledališča je, da odpira stvari, ki so globoko prikrite, balzamirane in iz človeka izstreljene.”
Zato nikakor ni naključje, da se po Kraljici Margot in Shakespearjevi tragediji Tit Andronik režiser skupaj z igralci, ki mu pomenijo bistvo gledališča, tokrat usmerja k mojstru polifonega romana, k velikemu psihologu in romanesknemu mislecu Fjodorju Mihailoviču Dostojevskem in njegovemu romanu Zločin in kazen.
povezave:
|
|
|
