Radio Študent
22. 11. 2011Predstava je nastala kot koprodukcija Mladinskega gledališča in Ljubljanske Opere in baleta. Iz slednje institucije, ki tradicijo spektakla v pravem pomenu besede še zelo neguje, prihajajo virtuozni plesalci Joseph Bunn, Lukas Zuschlag, Kenta Yamamoto, Yuki Seki ter Ređep Ramadani, ki so oder Mladinskega naselili s plesno spretnostjo, kakršne ni vajen. Premešanje sicer precej ločenih kontekstov je vsekakor poteza, ki jo pozdravljamo, saj proizvaja zarezo v ustaljenih načinih, ki smo jih že preveč vajeni.
[…] Buljanu uspe] vzpostaviti zelo dinamičen odrski tok dogajanja na enotni sceni, ki prvotno idejo filmskega kadriranja pretoči gledališkemu mediju v prid. Čez oder se vozijo gokardi; video v ozadju konstantno pomaga atmosferično spreminjati set; ko jogi ravno ni pripomoček za pretep, je spalnica. Klavstrofobična majhnost odra pravzaprav zelo dobro odgovarja determiniranosti junaka na predmestno bedo. […]
Buljan nekatere nevralgične točke poudari po svoje. V njegovi postavitvi so posebej ženske vloge tiste, ki pripomorejo h grajenju občutka gnusa ter ujetosti. Plesno tekmovanje ostaja strogo moški svet merjenja moči, kar ima izven žanra, v katerem si je zgodbo izmislili Koltès, lahko povsem druge konotacije.
Koltès je v svoji črni priredbi pocukranih plesnih filmov iz osemdesetih precej vizionarski. Gnus in cinizem Tonyja se je v treh desetletjih dodobra razlezel preko celih generacij. To ni več samoten pojav romantično-tragičnega junaka v sicer brstečem času optimizma. To smo zdaj vsi mi, izgubljena generacija brez perspektive, ki se bomo izčrpali na malih plesiščih, še preden se bomo lahko dobro naučili plesati.
Pia Brezavšček
Delo
21. 11. 2011[Ivica Buljan] Nickel Stuff na oder postavlja v filmskem formatu […], pri čemer uvodne, »didaskalične« scenaristične napotke ohranja tako rekoč v celoti, z njimi učinkovito ilustrira urbane oziroma intimne lokacije in medosebne odnose, ki so sicer minimalno scensko markirani, toda jasno psihološko izčiščeni, zaostreni in v fingiranju spretno, z občutkom komično zastavljeni.
Brezizhodnost londonskega socialnega okolja posreduje surovo, toda hkrati z duhovitimi, distanciranimi komentarji, kar je bržkone ključna vmesna niansa, ki jo Buljan ohranja, da bi raztegnil moment pričakovanja razpletov.
Scenaristično polje pripovednega (pojasnjevalnega) in igranega (izvajanega) enakovredno razporeja, pretočnost prizorov pa rezultira v bliskovitem, nepopustljivem prehajanju evforije, zanosa in prepustitve, pa tudi v družinski bedi ter socialni zapuščenosti in samoti.
Svojstvena ambivalenca Nickel Stuffa polarizacije ponuja kritično in zavzeto lovi ravnotežje med »jeznimi« mladeniči, ki plesne dvoboje razumejo kot deklarativni spopad osebnih stališč. Predloga, med drugim navdihnjena z estetiko in tematiko filma Vročica sobotne noči (1977), utripa v polni igralski sinergiji, ki se utrgano »spozablja«, ko si to lahko privošči (ob glasnih ritmih osemdesetih in soju reflektorjev), že kmalu zatem pa potopi v zavzeto interpretacijo urbane četrti, ki je že zdavnaj pozabila na svoje sanje, obupala nad vsakršnimi obeti, čustveno zamrznila in se hkrati predala kriminalu, depresiji, privoščljivosti in nasilju – slednjemu tudi zaradi nezadostne plesne izživetosti.
Zala Dobovšek
Radio Slovenija
20. 11. 2011Ivica Buljan Koltèsovo zgodbo prelije v kompaktno povezan heterogen dramski svet, v mnoštvo enega. Misel lahko zasledujemo v sami formi predstave. Scenografija je kolaž premišljeno izbranih predmetov, je kot tenkočutno stkana čipka iz nezdružljivih svetov. Prav tako heterogena je zvočna podoba predstave, ki jo je ustvaril Mitja Vrhovnik Smrekar. Komponirana glasba se preplete z vnaprej posnetimi zvoki ter zvočnim in glasbenim materialom, ki ga v živo ustvarjajo igralci. Kostumografski pristop Ane Savić Gecan like umešča v prostor in čas dogajanja in ju hkrati presega. Montaža kostumskih elementov deluje lynchevsko. Funkcijo povezovanja paralelnih svetov v mnoštvo enega nosita video in oblikovanje svetlobe. Podpisala ju je umetniška skupina son:DA. Izrazito fizično ekspresivnost dramskih igralcev, ki je značilna za Buljanove predstave, v Nickel Stuffu dopolnjujejo vrhunske koreografske partiture plesalcev iz ansambla ljubljanske Opere in baleta. Močneje kot izgovorjene besede zgodbo gradi atmosfera ustvarjenega multižanrskega sveta. 1980. leto. Nickel bar v predmestju Londona. Izključenost manjšin glede na etnični izvor, politično opredeljenost, socialni status, spolno usmerjenost. Tony Allen je zmagal dvakrat. In je poraženec. Kako živeti z mislijo, da ne moreš postati to, kar bi lahko bil?
Saška Rakef
TV Slovenija
21. 11. 2011Všečna in komunikativna predstava, ki spaja gledališko in filmsko igro, glasbo osemdesetih, predvsem veliko uličnega plesa in ustvarjalcev različnih kultur bo gotovo pritegnila ne le gledališke in filmske ljubitelje Koltèsa, ampak predvsem mlade generacije, ki čedalje redkeje zaidejo v gledališče.
Marjana Ravnjak