Pogledi
23. 11. 2011Omerzujeva postavitev je po duhu povsem zvesta Svetinovemu tekstu in vsa odrska sredstva mobilizira v podporo njegovi pesniški iluziji. Artificielnost pesniškega jezika (v za oder napornih verzih) dobi ustreznico v artificielnosti lutkovnega gledališča, ki odrsko dogajanje razveže realizma. Raba lutk je pri Omerzuju nedvomno premišljena in utemeljena: medtem ko marionete že s svojo materialnostjo asociirajo na čas otroštva, kot je prikazano v uvodnem prizoru (v katerem mladi Hölderlin kljub prigovarjanju učitelja glasbe na materino željo izbere duhovniško kariero), lutkovni avtomati s svojim mehanskim bobnanjem opozarjajo na revolucionarni čas, ki neusmiljeno trka na Hölderlinovo »lepo dušo«, katere vrata so za dr užbenopolitično dogajanje (ki ga pooseblja njegov prijatelj, revolucionar Isaac) tesno zaprta, kakor stolp, v katerega s svojo norostjo »pobegne« v zadnjem obdobju svojega življenja. Medtem pa pesnik pred zunanjim dogajanjem (nemogočo ljubeznijo do žene delodajalca in odgovornostjo umetnika do družbe, h kateri ga kliče prijatelj) vseskozi beži v svet literarne fikcije, ki ga postavlja v okolje antične Pindarjeve Grčije, pa tudi Grčije 18. stoletja, zapletene v vojno s Turki (dogajanje njegovega romana Hiperion). Drama ta fiktivni svet z značilno komparativistično gesto izvaja iz pesnikove biografije, Omerzu pa ga inventivno prevaja v likovno govorico senčnih lutk, ki jim glas posojajo igralci osrednjih likov besedila (in ne animatorji, kot običajno) in s katerimi stopajo v dialog, s čimer pride do izraza mešanje meje med realnostjo in fikcijo v Hölderlinovem zblaznelem duševnem svetu. […] Stolp brez dvoma ponavlja Hölderlinovo gesto (kot pravi avtor besedila) in ponuja zatočišče tistim, ki jim je stvarnost tako odurna, da se je nočejo dotikati niti z nasprotovanjem, pa tudi tistim, ki jim je ta samoumevna in nevprašljiva. Brez dvoma lepa predstava za »lepe duše.«
Katja Čičigoj
portal MMC RTV Slovenije
11. 11. 2011Za Svetinovo dramsko pesnitev lahko rečemo, da ji uspe prikazati srž romantične osebnosti; gre za dramo, ki ji uspe za slabi dve uri ustvariti suspenz sedanjosti v tridimenzionalni projekciji vrhunca obdobja romantike. V Stolpu se kronološko nizajo prizori iz Hölderlinovega življenja, biografska dejstva pa se prepletajo s Hölderlinovimi fantazijskimi prebegi v svet njegove oboževane stare Grčije. Postopek bi na odru lahko deloval banalno, a ga je tega odrešil še en sunek lutkarske in scenografske briljantnosti Silvana Omerzuja. Dvorednost dogajanja in življenje Hölderlina v dveh svetovih hkrati namreč učinkovito ponazarjajo intervencije z lutkami. […]
[…] Stolp Iva Svetine in Silvana Omerzuja [je] dobrodošla novost na naših odrih in dokaz, da virtuoznost v jeziku lahko ostaja tudi danes intrinzično povezana s tehtno vsebino in da v gledališču ne pomeni (nepotrebnega) larpurlartističnega preužitka iz nekih prejšnjih časov. Lahko ostaja tvoren del sodobnega gledališča.
Polona Balantič
Dnevnik
18. 11. 2011[…] do vpletanja fiktivne ravni pride že po uvodnih dramskih taktih; osebe, ki vznikajo iz pesnikove lastne stvaritve, zavzemajo mesta oseb iz njegovega življenja. En svet vstopa (in končno prestopi) v drugega; izmenjava ravni se v Omerzujevi uprizoritvi, ki opazno, vendar ne radikalno skrči besedilni material, udejanji v zanj značilnem prepletu dramskega in lutkovnega gledališča. Pri tem se Omerzu, ki poleg režije podpisuje tudi scenografijo, kostumografijo in oblikovanje lutk, odloči za različne lutkovne izraze: drobec protagonistove preteklosti med stenami doma prikaže z marionetami, družbeno okolje oziroma zgodovinski kontekst (z bobnanjem) označijo na eno in drugo stran odra postavljeni avtomati (na čas francoske revolucije, ki ima že v besedilu bolj obrobno mesto, spomni tudi giljotina na večfunkcionalni scenski konstrukciji), fiktivni svet (stara Grčija kot ideal) pa v globini vznika v podobi senčnih lutk. Gre za likovno izrazito (v tem tudi estetsko prepoznavno), premišljeno in poantirano uprizoritveno potezo, ki omogoči sobivanje besedilnih ravni. Pri tem postopku pa na delu ni že tudi način hitrejšega preklapljanja med posameznimi deli dejanja, saj so prehodi pravzaprav poudarjeni – kot bi dopuščali, da se v akt uprizarjanja v dodatni meri naseli čas.
Trajanje v Stolpu vzpostavlja tako rekoč svoje zakonitosti in se vpiše v celoto statičnega značaja, ki v svoji gradnji odgovarja na Hölderlinovo čisto poezijo. Igro vodi redukcijski postopek, ki notranje zameji razvnete strasti. Matija Vastl kot protagonist odmerja čustveno odzivanje, da bi na koncu siloviteje upodobil pesnikov tragični položaj, Nataša Tič Ralijan kot njegova muza uteleša podobo miline. Igrani deli so tako obvladani in v tem se približujejo jeziku drugače podanih fabulativnih segmentov.
Ana Perne
Radio Slovenija
7. 11. 2011Okrog Stolpa, v katerem je nemški pesnik Friedrich Hölderlin preživel skoraj štiri desetletja kot duševno bolni gost mizarja Zimmerja, se širi zgodba v koncentričnih krogih. V njih se odvija tok Hölderlinovega življenja, njegove poezije, povezane z nesrečno ljubeznijo, zapuščanjem, travmami iz preteklosti, družbenimi dogodki, boleznijo. Tako sledi dramski poeziji Iva Svetine zasnova Silvana Omerzuja, ki temelji na premišljeni kombinaciji dramske in lutkovne igre, uporabi marionete, ročne in senčne, avtomatične lutke in gradi tragično zgodbo ter hkrati ustvarja kompakten univerzum številnih ravni odrske iluzije. Nastane zapletena, po svoje pa asketska, vsekakor izjemna uprizoritev, ki na prazen oder postavlja skoraj en sam osrednji element v monogoterih funkcijah.
Tadeja Krečič
Večer
10. 11. 2011Presenetiti zna vedno znova že sicer presenetljivi, samosvoj, vsestranski lutkovni, seveda tudi likovni ustvarjalec Silvan Omerzu […]. […]
V primerjavi z nekaterimi njegovimi dramsko-lutkovnimi uprizoritvami za odrasle, ki so se kljub nedvomni odličnosti včasih lahko komu zdele tudi hermetične, se Stolp, sicer nezgrešljivo Omerzujevo zaznamovan z raznovrstnimi ekspresivnimi lutkami tako rekoč nepogrešljivo asketskega, se pravi, prvinskega videza (iz »golega« osnovnega materiala brez dodatnih vizualnih olepšav in tudi z vidno zgradbo) na prav tako nezgrešljivo asketskem prizorišču, »obogatenem« le s kakšnim tudi asketskim scenskim elementom, zdi izredno življenjski, če ne celo kar ljudsko razumljiv. Kar je zasluga najbrž tako literarne predloge kot zagotovo tudi njenega domišljenega prenosa v igrano-lutkovno izvedbo. […]
Z izpostavljenimi dogodki in okoliščinami iz Hölderlinovega življenja in okoli njega, uprizorjenimi tudi z velikimi projekcijami senčnih lutk v odrskem ozadju ter poudarjenimi še z giljotino, nanašajočo se na dokaj sočasno francosko revolucijo, se zdi uprizoritev povrh vsega neverjetno aktualna v svetovnem merilu, pri čemer zelo sugestivno oživi usodo človeških »lutk« v ponavljajoči se zgodovini, torej usodo umetnika in nasploh človeka nekoč in danes.
Uroš Smasek